JAN, MI SMO S TABO!
Jan, držim pesti, da si se dobro presadil, pošiljam ti najboljše želje in želim veliko sreče in trme, da izkoreniniš to grdobo in se ozdraviš !!!
Milena
********************************************************************************
Napisal: Maruša
Datum: 25.04.2007 14:19
P.S.: Vsi, ki tole berete, držite pesti za Jana! Jutri (26.4.) ima presaditev.
Srečno in LP
ne vem, kaj na napišem…Vsekakor ne ravno dobro (če se zelo milo izrazim) 🙁
Raje kot z informacijami o njegovem trenutnem stanju, vam na tem mestu postrežem z nekaj pozitivnimi mislimi…
1. Winners take time to relish their work, knowing that scaling the mountain is what makes the view from the top so exhilarating.
~ Denis Waitley
2.Learn from yesterday, live for today, hope for tomorrow.
~ Albert Einstein
3.“Fear less, hope more; Eat less, chew more; Whine less, breathe more; Talk less, say more; Love more, and all good things will be yours”
~ švedski pregovor
4.“Instead of thinking about what you’re missing, try thinking about what you have that everyone else is missing.”
5.“When you get into a tight place and everything goes against you, till it seems as though you could not hold on a minute longer, never give up then, for that is just the place and time that the tide will turn.”
~ Harriet Beecher Stowe
6.“It takes but one positive thought when given a chance to survive and thrive to overpower an entire army of negative thoughts.”
~ Robert H. Schuller
.
.
.
Držite se vsi skupaj! LP
Jan, Maruša, starši,
držite se in zaupajte, da bodo težave kmalu pojenjale in bo Jan začel vidno okrevati !! Sem v mislih z vami, pošiljam vam dobre misli, naj krene čim čim čim prej na bolje.
Jan, en koš sreče ti želim, držim pesti,
Jan, stiksam pesti! Drži se, stisni zobe. Mi pa bomo stiskali pesti in bili v mislih s teboj.
V spomin
…………………………….
Vroč avgustovski dan pred 14 leti. Čez slab mesec dni pričakujem prvega otroka. Na plaži smo skoraj sami. Opazujem živahnega svetlolasega fantička v modrih kopalkah ob morju, ki ves čas nekaj počne: poln je energije, meče se v valove, sprašuje in sprašuje, atu ne da niti trenutka počitka… “Takega fantička bi imela tudi jaz,”, si mislim.
…
Spet avgust, 2 leti kasneje. Fantiček je močno zrasel. Pravzaprav je postal pravi mali mož. Ves čas debatira, v debatah ne popušča. Ker oba reagirava hitro in temperamentno, ga močno razumem. Deček je nabit s pozitivno energijo. Taki premikajo svet… Taki ustvarjajo in ustvarijo. Pravzaprav sva postala prava zaveznika. Skupaj se voziva z velikim vrtiljakom, včasih se razumevajoče spogledava, ker naju okolica (spet) ni razumela. Hmmmmmm.
Očitno je nekaj v genih. Deček in moja mlajša hčerka, stara dobro leto, se odlično razumeta. Deček jo nosi v naročju, ona ga objema in mu mrši močne, svetle lase. Okopata se, se vržeta v valove. Deček ima neverjeten občutek za otroke.
Uffffff, in kakšen grad iz mivke ji je postavil …
…
Mladi mož je že srednješolec. In kako samostojen je… S sošolci potujejo vsepovsod (ah, kam so šla tista leta??). Posname mi film, CD-je, …., še vedno debatirava. Pravzaprav imamo prava omizja pro et contra; no ja, včasih tudi trenja; ampak – zaključki so običajno obetavni. Še vedno sva zaveznika. Obdelamo pubertetniške, adolescentne in odrasle teme, bivanjsko problematiko, medčloveške odnose, hotenja in predstave, in – se učimo. Starši in otroci… Še vedno ima rad otroke. Tudi če mu gredo na živce, tega običajno ne pokaže. Pravi, da bo imel štiri otroke. Tudi ko ga moj sinček (že desetič ta dan) odvleče k računalniku, mu nastavi novo igrico…
…
Sedaj je že na fakulteti in tudi dekle ima. Mojim najstarejši hčeri je kar malo nerodno. J., pa punca!?!? No ja, ko se pričnejo debate, je spet tisti stari J, ki ga pozna. Spoznavamo tudi mladi par, po eni strani izjemno energijo, ki veje iz J., pa občutljivost, inteligentnost in skepticizem, s katerimi dekle “pomirja” viharje.
….
Oktober 2005. Čez par minut bo J. izvedel, da se bo zanj pričela največja bitka v življenju. Pa ne le zanj, za vse, ki ga imajo radi. ALL.
…
J. je reagiral pričakovano. Naravnost besno se je spopadel z boleznijo. Toliko volje, energije, in upanja sem kljub dolgoletni zdravniški praksi le redko videla. In ne le pri J! Njegovi starši in bližnji so ustvarjali čudeže. Predvsem J. mami gre zahvala, da se je slovenski register potencialnih dajalcev kostnega mozga izjemno povečal. Spominjam se, kako se je neke srede z Zavoda za transfuzijo vila dolga kolona mladih in starih, bila sem okoli 100-ta v vrsti, vsi pa s(m)o imeli skupni cilj: nekoč darovati matične celice…
…
Po prvi presaditvi KM, februarja 2006, je J. izjemno hitro okreval. Življenje je kar teklo vanj. Čim prej je poskušal nadoknaditi zamujeni študij. Pravkar je opravil težji izpit. Sediva za mizo in mi razlaga matrike….
…
Avgust 2006. Preživeli smo teden najbolj fantastičnih, norih, poetičnih, …, ne najdem besed, počitnic v gorah. Teden je minil kot blisk, presenečeno se sprašujemo: je kaj takega sploh mogoče ponoviti? Sprehodi in dolge ture, pogovori in razprave, celodnevni tarok, …, namizni tenis, kjer z J. očetom nepričakovano premagava favorita…
Pa tišina….. Spet šumenje slapa. J. teče naprej, da bo slikal kolono pohodnikov. ….
Ogledujemo si pravi dokumentarni film, ki smo ga posneli skupaj….
…
Jesen 2006. Bolezen se je ponovila. A J. je močan. In ve, da bo ozdravel. Ponovno se bori (in njegovi z njim). Želi študirati in študira. Želi živeti polno življenje, kot ga živijo sovrstniki. Vse ga zanima. Čeprav se mu na pot postavljajo ovire, jih vztrajno premaguje. Nestrpno čaka na ponovno presaditev. Ob sebi ima čudovite ljudi. Ko gledam J. starše, mi postaja jasno, kako je preživel človeški rod. Slutim pra-nagon preživetja, s katerim so matere obvarovale krhke mladiče. In spet vidim majhnega dečka, ki se opira na velikega ata.
…
April 2007. Končno ponovna presaditev. Le še par mesecev – do novega jutri! Upanje, načrti, ljubezen! J. nestrpno čaka, …. Samo še malo….
…
Čakam na klic J. mame, da je darovani KM pričel delovati. Klic me v nedeljo doseže na Moeltallu. Težave, intenzivna, … 3 ure kasneje vidim J. Aparatur sem navajena, zato jih skoraj ne opazim. Tako velik je.In tako močan. Upam in verjamem, da bo zmagal. MORA zmagati!
……………………………………
Danes je. Prihaja jutro. … Boj … Za življenje….
…..
Klic zjutraj, danes zjutraj je umrl naš J. Žalost nima besed.
J.staršem, sestri, Maruši in vsem, ki ste ga imeli radi, izrekam iskreno sožalje.
Nina
Bežno sem ga poznala…. Ko je okreval po prvi presaditvi kostnega mozga in je bil še v bolnici, sem mu ob tednu boja proti raku podarila stekleničko upanja…. Zato se ga prav spomnim… Pogumno je takrat dejal, da bo vse ok in da mu gre dobro. Ful sem bila vesela. Tudi za njegovo mamo, ki je takrat požrtvovalno osveščala javnost o darovanju KM.
Jan je postal naš angelček…. Pridružil se je limfomčkarju Mihu, ki nas od novega leta čuva. Zdaj imamo dva angelčka tam zgoraj…. Miho in Jana.
Bom prižgala svečko….
Dragi vsi, ki ste iemli radi Jana, sprejmite moje iskreno sožalje.
Dragi Jan, pred dobrim letom dni naju je ločil le zid med sobama za presaditve. Oba sva se dobro držala in sva se iz sobe v sobo pogovarjala po mobitelu. Po treh tednih sva šla oba iz bolnišnice, k svojim najdražjim. Z veliko vnemo si se spet lotil faksa, se vključil nazaj v svojo družbo in v življenje, kot pred boleznijo. Hotel si živeti svoje mlado življenje tako kot tvoji vrstniki. Včasih smo se srečevali v ambulanti, navezali stik tudi s tvojimi starši in dekletom. Bolj pogumne mame kot je tvoja, Jan, še nisem srečala. Borila se je ob tebi kot levinja. Zate in za vse so-bolnike je povečala register kostnega mozga za stotine in stotine darovalcev. Tebi Jan to ni pomagalo, da bi ostal med nami. Morda bo pomagalo drugim, ki prihajajo v to borbo.
Jan, majhni smo, drobceni in krhki, minljivo je naše bivanje na tem planetu. Simona, Janov očka in sestra, Maruša, in vsi, ki ste imeli vašega Jana radi, jočem z vami. Oba z možem vam izrekava globoko sožalje k vaši bolečini.
Jana nisem uspela spoznati, po prebranem sodim, da je bil fant od fare. Cutim z vami vsemi in ze prizigam svecko. Kar nekaj jih je ze tam gor. Jan, se vidimo pri angelckih.
Za vse tiste, ki pa se se borijo, je bila Janova borba in borba vseh njegovih pravi zgled.
Iskrene sozalje.
Polona
Joj, kako zelo mi je hudo pri srcu.
Tudi jaz ga nisem poznala. Poznam pa veliko tako mladih ljudi,v teh letih in vem kakšna so njihova pričakovaja, želje in cilji za prihodnost. Hvala bogu, da so ta hip tudi vsi zdravi. Kaj bo jutri in morda že naslednji hip, ne ve nihče.
Vse lepo vsem tistim, ki se borite za svoje zdravje in res naj vas spremljajo angeli sreče.
Janu pa lepo spanje tam kjer ni nobene bolečine več… Nina
sredi noči…oziroma zelo zgodaj zjutraj…po enem “žuru”…
Life goes on? gre, gre, ma “more gret”, pravijo, ne?
Jan mi je pomenil vse…sedaj pa…se počasi postavljam na noge…Hudo je. Pa vendar, vsaj trpljenja ni več…Resnično upam, da bom nekoč lahko pripomogla k boljšim možnostim za ozdravitev. Upam. In sanjam. Sanjam in stremim v prihodnost. V boljšo prihodnost za nas vse.
Jan me je marsičesa naučil. Optimizem ni slaba stvar. Le na tak način lahko rinemo naprej. In pririnemo. Do kamor nam pač uspe…Hkrati pa: Carpe diem. Vsah trenutek, ki nam je naklonjen, lahko izkorisitimo za kaj dobrega, lepega, prijetnega.
Zdravje…cenim ga kot nikoli prej. Moja prababica mi je vedno želela le zdravja…sedaj jo razumem.
Se še kaj oglasim. Držite se!
LP, Maruša
Maruša, super !! Optimizem je prav dobra stvar in krasno je, da te je zajel. Le pogumno pojdi svjim ciljem naproti. Veš, po mojem mnenju boš čudovita zdravnica. Ker boš v pacientih videla ljudi. Res fino, da si si izbrala tako poslanstvo.
Želim ti veliko lepih poletnih dni,
pa oglasi se še kaj !
Poznala sem te kratek čas, a je bilo vredno. Vedno nasmejan, poln optimizma. Srečala sva se po prvi presaditvi, ko je še vse dobro kazalo… tako vesela sem bila zate, nisem vedela da je bolezen udarila ponovno. Imel si tisto iskrico v očeh… takega sem te poznala in tak mi boš ostal v spominu. Uživaj na mavrici, Jan.
tvoja sošolka