Izziv in odločitev
Dan.
S partnerjem sva se odločila, da vstopiva v zvezo, odraslo, z dogovorom o prihodnosti.
Iz prvega zakona ima namreč 3 otroke. Odnos z bivšo ženo s katero imata deljeno skrbništvo na ravni skrbi za otroke je več kot urejen in zgleden. Odgovorno sva se lotila postopnega navajanja njegovih otrok name (čeprav je sam želel, da se stvari hitreje odvijajo), odlično smo se ujeli in se razumemo. Sprejela sem jih kot svoje že od začetka in to nama ne predstavlja izzivov. Sva zelo vesela zato. V načrtu so skupne počitnice in nadaljevanje skupnega življenja. Skupaj se tudi zabavava in res uživava življenje s polno žlico- potovanja, šport, druženja, zabava ipd. Tudi z otroki.
Ker sama še nimam otrok, želim si dva, sva sklenila kompromis in pristala oba pri odločitvi za enega v prihodnosti. To sva po nekaj mesecih zveze potrdila in se o tem pogovarjava. Pred kratkim pa je zaradi krize in odgovornosti začel dvomiti v to odločitev in ga skrbi kako bo iz dveh razlogov:
– varčevalni ukrepi v državi (manj prihodkov) – četudi se mi razlog zdi za lase privlečen
– strah da bo spet sam skrbel večinoma za otroke in strah pred izgubo svobode (po toliko in toliko letih nezadovoljivega odnosa končno uživa z menoj v življenju in ko sliši jok otroka ali ko se spomni koliko se je odrekal in kaj vse je preživljal, si težko predstavlja, da bi šel še enkrat čez to)
Sicer pa se odlično razumeva v vsem, stojiva si ob strani in podpirava drug drugega.
Tudi pri tem izzivu se razumeva a ne sporazumeva. On mene (da želim otroka v prihodnosti, nimam pa časa zdaj čakati 5 let- bio ura), jaz njega (da ima že tri za katere mora skrbeti, čeprav še eden ni večje razlike po moje in da si on ne želi še enega – po novem). Težko pa trezno razmislim, kam to pelje.
Menim, da še ni prebolel ločitve in se odkrito pogledal v ogledalo. Ker se zdi, kot da sem tam samo zato da pač ni sam oz da sem samoumevna. Ali kako?
Ko se pogovarjava, jaz čustveno planem, ker težko razumem novo odločitev- očitno mu ni do naju, morda? Tudi jaz v bistvu sklepam kompromise in postajam potem neka psihološka asistenca njegovim trem otrokom za vse življenje. Kako težko zaupa, da bova zmogla tudi dve leti prebresti. Sva zelo odprta in komunikativna, na vse gledava pozitivno. Imam pravico želeti si biti biološka mama svojemu, mar ne? Njegove obravnavam kot bi bili moji (pomaga mi pri stvareh, na katere se ne spoznam, sproti razčiščujeva izzive itd, me spodbuja, da mi gre super itd…) in tudi to ve.
Skratka.
Imam izziv in težko sprejmem odločitev da ostanem brez otroka. Od začetka je vedel za to in sva bila dogovorjena. Jasno mi je, da ima enake pravice tega ne želeti, kot imam jaz pravico želeti. Je pa težko kar potegniti črto, ker je pač res vse (morda le na površju, ker težko izraža čustva- se mi zdi da je žalost in jezo kar potlačil po ločitvi) ok.
Tudi papirno se je ločil takoj ko sva se spoznala, pa se stvari niso premikale naprej- dosegel je da so se stvari uredile v dveh tednih, načrtuje z menoj vse aktivnosti, nenehno želi skupaj početi stvari, vsi z družine se poznamo, planirala sva dopust z otroki in izlete itd…
Malo sem zmedena, ali je to trenutno stanje ali se človek res tako odloči (deluje mi malo zmeden, en dan da ne želi trenutno, da nikoli ni rekel da noče z menoj otrok itd, drug dan da je odgovorne in si tega res ne more privoščiti, da se ima pa z menoj res super…itd..)
Res pa je, da je prej nenehno živel v stanju please you- njegovi bivši ženi, vse je bilo po njeno. Midva pa sklepava kompromise, kar se tiče otrok pa je zdaj please me- ker pač se prilagajam odnosu z otroki (da pač gremo skupaj, da gre na obisk med tednom, če želi ko sva midva sama ipd)
Kaka ideja?
Pustim žerjavico da se razpiha. Vem pa kaj hočem, tudi on to ve. Danes sem res malo out.
lp in hvala
Spoštovani,
saj ste si že na vsa vprašanja odgovorili … samo še slišati morate svoj glas.
Pritrjujem vam, da imata oba pravico – celo dolžnost – prisluhniti svojim najglobljim željam, toliko bolj, če gre za bodočega otroka, ki si zasluži, da je od obeh staršev zaželen in z veseljem pričakovan. In zdi se mi, da je vaš partner s tem, ko ne želi več nadaljevati vzorca, po katerem bi partnerki/ženi v vsem ugodil, naredil velik korak. Zdi se mi tudi, da je odgovoren do svojih treh otrok kot tudi do potencialnega četrtega, da je glede slednjega zadržan. Ne morem se strinjati z matematiko, da med skrbjo za tri ali štiri otroke ni večje razlike. Še če so iz istega gnezda, ne … Ko boste imeli svojega otroka/otroke, boste njegove pomisleke verjetno laže razumeli. In še – pošteno, da vam jih je povedal. Čeprav ste njegovo prvotno pritrdilno izjavo imeli pravico vzeti resno in verjamem, da se v vas zbujajo dvomi, ali ste zanj samoumevni.
Toda v središču vašega problema ste seveda vi in verjamem, da ste že kar nestrpni, celo jezni zaradi lastne »please pozicije«. Tvegam, da se boste pošteno razjezili še name, ko vas kar naravnost vprašam: ali vaše ukvarjanje z njegovimi otroki izvira iz vašega spontanega navdušenja nad njimi kot osebnostmi in iz čisto »kemične« simpatije do njih – ali pa je to (morda nezavedno) vaš vložek v vajin odnos, s katerim ga želite pridobiti za očetovstvo še enega otroka? Koliko vam stavki »Odgovorno sva se lotila postopnega navajanja njegovih otrok name«, »Sprejela sem jih kot svoje že od začetka«, »Postajam potem neka psihološka asistenca njegovim trem otrokom za vse življenje«, »Se prilagajam odnosu z otroki« zbujajo strah, da ste si naložili ogromno breme? In pomembnejše vprašanje: Zakaj vas (ne toliko kot moški, ampak zlasti kot potencialni oče vašega otroka) privlači prav tisti, ki je odgovoren oče svojim dosedanjim otrokom, misel na vašega pa ga plaši? Ali najdete kako podobno vzdušje, vzorec v svoji primarni družini ali njeni preteklosti?
Verjamem, da se imata čudovito, da se ujemata na vseh področjih. Kako dolgo pa sta že skupaj? In v tem vprašanju tiči verjetno precejšen kos odgovora na tisto, kar vas gloda. Za svojega biološkega otroka nemara res nimate več pet let časa, gotovo pa imate še nekaj mesecev, morda leto, da si dovolite v vsej razsežnosti začutiti, kje je vaše mesto in kakšni so vaši občutki v tem partnerstvu.
Morda je partnerjeva odkritost do vas prav rešitev vašega problema. Skupaj z vašo odkritostjo do sebe, zaradi katere se nočete več zatirati v želji po priznanju sami sebi, da si v življenju zaslužite končno stopiti na prvo mesto v lastni hierarhiji vrednot.
Lepo vas pozdravljam,
vall, vajina iskustvena baza je precej različna. Ti vidiš samo radosti, on vidi celotno sliko.
Otrok namreč ne prinese ne samo kupa radosti, ampak tudi kup skrbi in vsaj prvih nekaj let predstavlja precejšnjo obremenitev, zlasti za odnos dveh. Ampak to ti je jasno šele, ko si dal to enkrat skozi… sploh z neustreznim partnerjem. Da se razumeva: otroci so super. Ampak zahtevajo svoje, česar nisi nujno zmožen vedno dati od sebe.
Tako da ni težko razumeti tvojega partnerja, da rabi čas. Če bosta vidva klapala, bo otrok slej ko prej tu, po poti ljubezni & naravne širitve odnosa. Ampak da se razumeva… govoriva v nekaj letih, ne mesecih. Medsebojno zaupanje rabi čas, da se izgradi in razraste; hitet v družino preden je odnos res stabilen, pa je pot v težave.
Srečno!
Kako veš? Sama imam tri otroke in si ne predstavljam, da bi imela še enega. Končno so zrasli, ni več tistega vstajanja ponoči in norenja po glasbenih šolah – veroukih – angleščinah – rojstnih dnevih. Končno imam čas zase. In tudi novega partnerja imam, ki ga imam iskreno rada. Ampak da bi imela še enega otroka … ojej. Pa imam svoje otroke res rada. In zdaj, ko rastejo, vidim, da so otroci res veliko finančno breme, vedno večje – lepo, da se avtoričin partner tega zaveda, čeprav je ločen, ker očetu mojih otrok to ni jasno.
Hvaležna sem svojemu novemu partnerju, da mu tako kot meni ni več do prokreacije. Po poti ljubezni in naravne širitve odnosa bova midva šla na lepše, v hribe, v kino … Mogoče si bova omislila vikend z vrtičkom, eventualno celo psa, ne pa otroka. Kaj bi bilo v nasprotnem primeru, si ne predstavljam, vem pa, da ne bi šla še enkrat skozi ves ta napor in odgovornost samo zaradi tega, ker bi si on to želel. Če bi imela partnerja, ki bi ga imela rada, on bi si pa želel otroka, bi … hja, ne vem, koliko bi imela jajc, da bi mu naravnost povedala, da ni šans. Pa tvegala, da ga izgubim. Mogoče bi leta in leta zavlačevala, odgovarjala nejasno in upala, da ga mine?
Ravno pred kratkim smo imeli debato na temo otrok v novem odnosu, če jih imaš že prej – in kar nekaj žensk se nas je strinjalo, da imajo največje pomisleke moški, ki so odgovorni in predani očetje. Ker pač vedo, kakšna odgovornost je otrok, da dela in skrbi niti ne omenjamo.
In ta napor ni omejen na prvih nekaj let, kot si nekateri naivno predstavljajo, temveč kar do “kruha”.
Odločitev za otroka je žal ena od tistih, kjer ne enega od partnerjev pomeni NE za oba. Bližnjice in spletkarjenje se običajno na dolgi rok ne končajo dobro. Če ti lahko dam nasvet: daleč na prvem mestu bi moralo biti vprašanje, ali je on pravi partner zate. Če lahko odločno rečeš da (in mislim, da je res tako, če se pogovarjata o otrocih in skupni prihodnosti), potem razmisli še, ali je zate življenje z njim, pa brez lastnih otrok, res tako zelo nesprejemljivo. In ne strinjam se z mnenjem predhodnika/predhodnice, da če bosta vidva klapala, bo otrok slej ko prej tu … Vidva lahko klapata tudi brez otrok, tako kot so prava ekipa mnogi pari, pa niti pomislijo ne na skupne otroke.
Pa še nekaj, to je čisto moje osebno razmišljanje: kako je mogoče število otrok določiti kar vnaprej? Vedno mi je hecno prebrati, da par “načrtuje” dva otroka, potem pa si recimo eden od njiju po prvem premisli in se drugi počuti ogoljufanega – saj sta se vendar zmenila. Ne vem, meni se zdi, da je tukaj vseeno treba iti s tokom in videti sproti, kako ti gre starševstvo od rok.
bistveno pri tem je samo to, koliko tvoj sedanji mož zasluži. če nima vsak 2500 evrov plače, potem si najdi drugega moškega. Revnih otrok v Sloveniji je namreč že preveč. sploh pa ne vem kako razmišljaš, da si želiš dva otroka. tvoj mož ima že tri otroke, torej bo tvoj četrti in peti?
Si torej kdaj razmišljala, da bi imela pet otrok?
Končno je en tip odgovoren, pa se najde ženska, ki rine skozi zid. Pa tudi se sprašujem kakšen biser je tale tvoj, naredi tri otroke pa se vmes po drugih ženskah ozira.
Podobno je pri naju. Le da ima on samo enega otroka.
Že od vsega začetka sva se pogovarjala o otrocih (če bi rekel, da jih ne želi več, sploh ne bi šla z njim v vezo). Potem pa kar naenkrat preobrat.
“Ne bi jaz več šel čez to!” “V tem trenutku si jaz otroka ne želim!” (zaradi finančne situacije v SLO).
Mene to zelo obremenjuje, ker si res ne predstavljam, da bi se zavestno odrekla svojim biološkim otrokom. SEm mu tudi že povedala to. Da pač jaz se lastnim otrokom ne morem odpovedat.
Zdaj sva v sredi velikega niča. Nobeden si te teme ne upa odpreti. V meni pa raste nemir in žalost. Tako naprej ne bo moglo dolgo iti.
In ja, razočarana sem nad spremembo v njegovem prepričanju. Ker je to eno navadno zavajanje.
Mislim, da večina ljudi, ki se odloči za otroka, vidi samo radosti. Morda je biološko tako že pogojeno, da to odločitev sprejmeš “zasanjano”. Ker če bi ob odločitvi vedel le to, kaj te čaka v prvem letu, bi bilo otrok bistveno manj kot jih je…
Kot ženska, ki si mogoče (neracionalno) želi otroka, pa bi se vprašala: ali sem se pripravljena odpovedati možnosti, da bi imela svojega otroka (le) zato, da bom obdržala ta odnos?
Meni se zdi, da je precej normalna želja vsakega človeka imeti svoje lastne biološke otroke, vsaj enega. Nekje globoko v nas je ta želja po nadaljevanju vrste. Da smo pripravljeni v to vložiti precej svoje ljubezni, dela, časa in denarja. Hudo pa je, če se želje partnerjev razlikujejo. Verjetno je to tako resna stvar, da je partnerstvo na preizkusu oziroma da je čisto možno, da to postane vzrok za razhod.
Za Vall – upam, da se zavedaš sama in tudi tvoj partner, v kako resno in odgovorno stvar si se podala, ko si začela partnerstvo z očetom treh mladoletnih otrok. Vsekakor jim boš do neke mere morala biti druga mama. Zagotovo je vajin odnos veliko bolj obremenjen kot pa če bi on imel samo enega ali dva otroka. Na tvojem mestu bi resno premislila, ali sem zadovoljna – skrbeti boš morala za tri njegove otroke, sama pa nimaš možnosti za svojega. Za mene bi to bila zelo huda obremenitev, zdelo bi se mi nepošteno.
Če bi jaz partnerju toliko pomagala pri njegovih otrocih, bi tudi pričakovala, da bo on spoštoval moje želje po lastnem otroku. Življenje je daj-dam.
Vall, videla sem, da še spremljaš temo, zato sem se odločila, da ti tudi sama zapišem svoje mnenje oz. opišem izkušnje.
Tudi moj partner ima “od prej” dva otroka. Krasno se razumemo, lepo sta me sprejela in radi počnemo stvari skupaj. Tudi če mojega partnerja ni doma, rada prideta in me velikokrat vprašata za mnenje. Pa vendar… V takšno zvezo se ne bi nikoli več spustila. Če bi imela še enkrat to možnost…
Res sem imela rada svojega partnerja, zanj in za otroka mi ni bilo težko storiti nič. Ker imata z bivšo partnerko deljeno skrbništvo, sta bila otroka en teden pri njej in en teden pri naju. In ko sta bila pri naju, je vsa skrb (oz. večina) odpadla name – kuhanje, pranje, likanje, domače naloge… Seveda je tudi moj partner za marsikaj poskrbel, a enako, kot če bi bila midva sama, ni moglo biti. Kar naenkrat sem “vpadla” v družino in neke strašne podpore s strani drugih ljudi tudi nisem dobila – vsi so me gledali kot vsiljivko, in ženske so mi govorile: Joj, če bi za moje otroke skrbela druga… Naj sem rekla ali storila karkoli, vsi so me nenehno ocenjevali. Takšna je pač žal naša družba.
In potem sva se odločila še za enega otroka (mojega prvega, edinega). Njegova otroka sta bila takrat že v najstniških letih. Veliko smo se pogovarjali o tem, kako bo, ko bo prišel dojenček, pa tudi o drugih stvareh, ki so zanimale njiju. A s prihodom dojenčka se je vse spremenilo. Moj, prej tako skrben partner, ponoči ni vstajal, ker se je on tega že zasitil. In tako je bilo tudi pri drugih rečeh. Kaj imam jaz s tem? In kaj otrok? Razumela sem, da je med tednom v službi, a v soboto in nedeljo bi lahko malo priskočil na pomoč. Po tednu, ko sta bila pri nas njegova otroka, sem bila jaz popolnoma izžeta, on pa kar precej spočit – kot bi imela jaz tri otroke in ne on. Pa tudi odnos do najinega otroka je precej drugačen kot do starejših dveh. Ker onadva sta boga, imata ločene starše – najin otrok pa ima družino, zato se nanj lahko zdira in znaša, na starejša dva pa ne, ker ne bosta hotela več priti… Zelo se je poslabšal najin odnos v teh letih. Vsako leto vztrajam, da gremo na en dopust skupaj, na drugega pa sami trije. Ker tudi mama pelje njuju na morje in sta tako dvakrat na morju. Ampak na tistem dopustu, ko smo sami, ima on tako slabo vest, da se z otrokom skoraj ne ukvarja. In seveda se vse začne in konča tudi pri denarju. Ki ga nikakor ne more biti dovolj za vse, kar bi si kdo želel. In ker ima on dva otroka, za katera mora skrbeti, skrbim za najinega skoraj izključno jaz. Tu in tam mu sicer tudi on kaj kupi, a otroku je ena bunda in eni škorenjčki premalo za celo leto – potrebuje še majice, perilo, hlače, krila, nogavice, jopice, copate…
Nešteto stvari je, ki se pokažejo šele tekom razmerja. Če bi jaz vsaj za del teh vedela prej, se gotovo ne bi odločila zanj. Ljubezen gor ali dol…
Pri tebi pa so v igri celo trije otroci od prej. Res, dobro premisli, ali ti je to potrebno. Otroci so krasni in vsi jih imamo radi, a razmerja so dandanes že tako težka sama po sebi, kaj šele, če je neka veza tako obremenjena…
Jana, hvala.
V razmerju sva slabo leto, torej bolj na začetku.
Razumem njegove pomisleke in on moje (da pač je zame to velika odločitev in odgovornost sprejeti družinski paket in vse kar sodi zraven).
Tudi sama sem že razmišljala kaj je razlog, da mi je “paket” sprejemljiv in kakšna pričakovanja imam in od kod to izvira. Družinskega vzorca od prej nimam v tej smeri, je pa vzorec v tem, da je moj oče bil manj aktiven pri vzgoji (ker je mama tako želela). Verjamem, da sta oba starša pomembna, zato si želim aktivnega in odgovornega očeta za mojega otroka.
Za resnejši odnos sem se odločila po tehtnem razmisleku in po nekaj mesecih spoznavanja in pogovarjanja o vsem tem s partnerjem. Če partner s tremi otroki ne bi imel zavidljivega odnosa in če bi bil brez urejenih odnosov iz preteklosti (tudi z bivšo partnerko) in če ne bi midva imela skupnih ciljev bi bila vse to zame nesprejemljiva dejstva in se za odnos ne bi odločila. Ker zadeve v času najinega poznanstva in zveze delujejo in so odprte, kot so mi bile predstavljene (tudi po srečanju z bivšo partnerko za dobro otrok) na začetku in ker sem sledila notranjemu občutku sem se odločila za zvezo.
Med drugim me je res pritegnilo pri njem tudi dejstvo, da je odličen oče otrokom in o tem sva se tudi pogovarjala. Pogovor se je vrtel tudi o tem, kaj je njega pritegnilo na meni in kakšne vzorce imava iz preteklosti. Navdušenje nad otroki je spontano.
Otroci imajo svoja dva starša, mamo in očeta in primarna vzgoja je njuna skrb. Tako da strah s tem ni povezan. Zavedam se svoje vloge in bremena, a sem v tem odnosu zgolj “asistentka”. Večji strah je povezan z morebitnimi pričakovanji partnerja, da prevzamem popolno vlogo v sestavljeni družini (kot je to storila Dobro razmisli!) in vse funkcije. In postala samoumevna. Očitno je čas tudi za pogovor o natančnejši predstavi o prihodnosti in moji vlogi v skupnosti.
Sicer pa je bil dopust super, otrokom sem postavila meje med aktivnim 24 urnim spoznavanjem. Partner mi daje polna pooblastila za vse vzgojne ukrepe, o katerih se prej dogovoriva skupaj, če njega ni poleg. Nekaj izzivov je, večinoma pa jih uspeva reševati skupaj skozi pogovor in z otroki potem. Vse to je novo za oba in naporno ter stresno tudi za otroke.
Zagotovo bom o svojih strahovih spregovorila s partnerjem in skušala v vsej razsežnosti začutiti, kje je moje mesto in kakšne občutke imam v tem partnerstvu.
Hvala še enkrat.