Nekdo, ki je ni nikoli doživel, ne razume kako težko je prebroditi te trenutke. Nepopisno žalost, razočaranje in občutek nemoči nad lastnimi čustvi. To, da ne razumejo opazim takoj, ko me vprašajo ZAKAJ. To veliko vprašanje, na katerega nikoli nimam odgovora.
Zakaj si žalostna, zakaj si slabe volje, prej si bila v redu, si se s kom skregala, imaš menstruacijo? Z vsako besedo imam večji cmok v grlu in ko odgovorim “ne vem”, se včasih vsuje iz mene. Večinoma se prej umaknem, to še zmorem. Umaknem se v kopalnico, kjer se lahko zaklenem in sem sama. Sama s svojimi mislimi in sama z večnim nemogočim vprašanjem ZAKAJ.
Ne vem zakaj. Ne razumem se, bila sem v redu, sedaj pa nisem več. Boli me srce, bolijo me oči, počutim se nemočno, nepomembno, počutim se malo in vedno na robu joka. To, da se počutim tako majhno me najbolj boli. Ne razumejo me, ne znajo mi pomagati, niti ne vedo kako hudo je, mislijo da je le slab dan, da so krivi “tisti dnevi”. Pa niso. Občutek je vedno tu, vedno tli nekje v meni in izbruhne brez opozorila, brez razloga. Moj partner mi ni v pomoč. Ne pozna tolažbe in za to niti ni sam kriv. Njegovi starši so drugačni od mojih. Redko jih vidiš srečne. Res srečne, ne le nasmejane in poročene, ampak zadovoljne. Pogled dobro poznam, ker ga vidim skoraj vsak dan. Vidim ga, ko se gledata, ko se pogovarjata, tudi ko se kregata. Pri mojih je vedno prisoten. Njegovi so brezvoljni, zaspani. So le senca življenja, prah na zemlji, nepomemben atom v vesolju. Danes so tu, jutri jih ne bo več in nihče ne bo niti opazil. Svet bo ostal enak, z enako količino ljubezni, z enakim številom besed. A jaz še vedno ne najdem pravih. Saj se trudi, trudi se z mano, se opraviči, trudi se biti prisoten. Ampak jaz ne vem kaj mi je in on tega ne razume. On tega ne more razumeti, ker tega še ni doživel. Depresija. Beseda, ki mi gre enostavno z jezika, ki se je ne sramujem in jo sprejemam. Je del mene, neozdravljiva, nepredvidljiva, zvita bolezen.
Zdi se mi, da me nekdo trže odznotraj, da mi stiska srce z namenom, da mi poči. Občutek je podoben čustvom, ko nekdo umre. Tisti pridih praznine in nepomembnosti. Ko dojameš, da si le plankton v morju, nepomemben, jutri pozabljen. Bolijo me pljuča, bolijo me veke in prsi. Zdi se mi, da bo vsa moja bolečina izbruhnila v enem kriku in potem bom umrla. Vendar želim živeti. Bolj kot karkoli drugega. Ne bojim se prihodnosti, celo pozdravljam jo kot staro prijateljico na zabavi. Tisto, ki je nisi videl že dolgo in se z njo nimaš več kaj pogovarjati, ampak je tu in je edina oseba, ki jo poznaš.
Ne razumem kdo sem, ne vem kam pripadam, ne vem kdo je na moji strani, kdo me razume, kdo ve kaj čutim ta trenutek. Boli me, tako zelo. Globoko pod rebri me topa bolečina opominja, da sem v resnici sama. Bela pika na kamnu, v črni luknji brez konca, brez dna. Ne morejo me potolažiti, ne morejo mi ustaviti solz, ki so vedno tu, vedno na robu. Ena napačna beseda ali en topel objem me vržeta čez.
Zakaj se mi to dogaja?
Mogoče se bi morala s kom pogovoriti, pa se ne znam. In on mi ne zna pomagati, ali pa noče. Ne vem, ker ga ni nikoli tu. Sovražim se zaradi tega. Ljubim ga in njega ni nikoli tu, vsaj ne zares.

Pozdravljena,

tudi vam se opravičujem za zamudo pri odgovoru! Vaše tekst je prav poetično lepo zapisan in morebiti bi bilo dobro izkoristiti talent, ki ga za pisanje očitno imate.
Če sem prav razumela, se borite z depresijo. Zanima me, ali imate pri tem zagotovljeno pomoč koga, ki depresijo pozna in vam zna pomagati? Za partnerja sem namreč razumela, da vašega stanja in počutja ne razume najbolj, čeprav si zelo želite njegove opore. Vendarle bi vam svetovala, da si poiščite pomoč strokovnjaka. Psihoterapija bi bila zelo dobrodošla.

Prilagam knjižico kam se obrniti po pomoč v duševni stiski:
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/sociala/KamInKakoPoPomoc_2016_web_F_-_tisk.pdf

S prijaznimi pozdravi, Bernarda