Že zelo dolgo bi se rada nekomu izpovedala, pa se mi zdi da ni prave osebe, ki bi ji lahko to zaupala. Tukaj se mi zdi, da mi bo najlažje, ker vem da bo to nekdo prebral, da ne bom spet, kot že 10000000 do sedaj, samo premlevala v sebi.
Sem še mlada, imam 1 otroka in fanta s katerim živimo skupaj v hiši pri mojih starših.
Moj problem je, da ne morem sprejeti staršev. Oče je alkoholik, celo otroštvo se je drl, da nas bo ubil kot prašiče, da naj crknemo. Ko ni bil pijan, je bil tiho in midva nikoli ne komunicirava. Reče mi kakšno besedo ali dve, to pa je vse. Nikoli ne gleda v oči, tudi jaz ga ne upam pogledati. To me ubija!! Oljubila sem si, da moj otrok ne bo nikoli poslušal tega dretja, vendar se je zadnjič zgodilo ravno to. Prišel je v naše stanovanje in norel. Na srečo je otrok spal, ampak kaj če ne bi. Mislim, da bom očeta morala ubiti. Kaj je s tem človekom? Sploh ne vem zakaj je tak, kaj ima v glavi, da to počne drugim? Vem da bi bila najboljša rešitev selitev, vendar ne gre. Zaenkrat ni denarja, čeprav bi jaz z veseljem šla, četudi sem čisto brez denarja, vendar fant noče.
Potem je mama. Ko sem bila majhna sem se histerično drla, da naj jo pusti(oče) in… bilo je grozno. Mislila sem da je vsaj ona v redu. Vendar sem skozi odraščanje spoznala, da ima tudi ona ogromno napak. VEm da jih imamo vsi, vendar ima ravno take, ki gredo meni osebno najbolj na živce. Tolaži se samo s tem, da imajo drugi še slabše življenje. Govori samo o drugih, sosedovih,… Nikoli se ni znala pogovoriti z menoj, zdi se mi kot da sem zanjo en drek, da sem tu na svetu, ker pač sem. Ne spoštuje me (tudi jaz je ne) in me gleda samo zato, ker se ji pač smilim in ker se ji vsi smilijo. Halo!!?? Ne vem kaj ji je, ne da se ji nič dopovedati!!!Še vedno se spominjam dogodka, ko sva šli skupaj na kavo. To se še ni zgodilo, da bi bili čisto sami, v miru. Ni mi mogla pogledat v oči, hitro je spila kavo, potem se ji je pa kar naenkrat mudilo. To me še zdaj boli. Tako da, kadar pride in me kaj vpraša, moram grdo odgovoriti nazaj, čeprav nočem biti taka. Nasploh je taka oseba, da je nihče ne spoštuje, potem pa joka in stoka kako je bolana. Še bi lahko naštevala, ampak je vsega preveč.
V glavnem ne vem ali me bo to morilo celo življenje, kaj naj? Hočem biti normalen človek, brez teh travm.Zdi se mi da je moje življenje en kup gnoja, prazno in nesrečno. Kje naj iščem srečo ali kako naj odmislim starše in otroštvo na katero imam samo slabe spomine.
Malo lažje mi je že, hvala in lp

Kupi tako imenovano žepno knjigo z naslovom ‘ v kletki ljubezni’. Tam boš odkrila vse odgovore na tvoja vprašanja, ter tudi pot naprej.
Pa srečno

Pozdravljena,

Vsak človek ima za sabo otroštvo, nekateri bolj težko drugi manj, a nihče ne odraste brez ran. Pomembno je kaj mi naredimo za to, da dokončno odrastemo in sprejmemo popotnico tako kot je.

Predlagam še knjigo: Susan Forward: “Strupeni starši, rešite se zapuščine staršev in zaživite svoje življenje”.

Lepo vas pozdravljam,

Tanja

Če prebereš ne vam kakšno knjigo, ne bo ti pomagala, dokler se ne odseliš. Sicer boš ti prebrala knjigo, ampak, oče bo še vedno alkoholik, še vedno se bo drl in tvoj otrok bo to moral poslušati. Tvoja mati pa bo še vedno taka, ker taka pač je…
Jaz sem živela s starši 35 let iz finančin razlogov, in čeprav moja starša nista tolk težavna, sem končno prišla k sebi, ko smo se odselili. Zdaj trije živimo v garsonjeri od 26 kvadratov, toda nihče mi ne določa kako bom živela. Raj na zemlji. Pomeni se z možem še enkrat, mir v bajti se ne more z ničimer poplačati.

Veliko dobrega in srečnega ti želim,

lp

Ruki,

razumem te. Poznam razmere. Tudi moje otroštvo je bilo polno verbalnega, telesnega in psihičnega nasilja. Posledice pa je nosilo moje telo. Nepojasnjene bolezni, depresija, brezsmiselnost življenja,…
Izhoda sta bila dva: ali popustim in klonem pred življenjem ali odkrijem vzrok mojim težavam. In tako sem se odločila, da se bom borila, pri čemur je bil prvi korak, da se rešim travmatične dediščine. Pot je dolga, trnova in še vedno ji ne vidim konca, a vsak dan imam več upanja. Upanja, da je tudi zame življenje: brez nasilja, brez pritiskov, brez neljubečih staršev. Pri tem pa mi veliko pomaga branje, zato ti priporočam knjigi Alice Miller: Drama je biti otrok in Upor telesa (pravkar izšla). Osredotoči se nase, na svoje potrebe in verjemi, da zmoreš. Kot pravim, v knjigah (Upor telesa,…) sem se našla in ugotovila, da nisem sama. Otrok, ki smo bili ali trpinčeni, ali zanemarjeni, ali kakor koli drugače zlorabljeni, nas je veliko. In vsi imamo skupno lastnost, da nas straši niso ljubili in da smo bili oropani otroštva in mladosti.
Pazi nase.

Vse te knjige, ki so ti ih priporočili poznamIn iz izkušenj vem, da je bolj učinkovita druga pot- ne jambraj,da nimaš denarja,pojdi v podnajemniško stanovanje, počisti poleg službe še dva bloka,pa bo za najemnino in za mir v tvoji duši dovolj.

Priporočam knjigo Alice Miller: Upor telesa
citat iz knjige:
“… odrasti bi pomenilo ne več zatrjevati resnice, spet občutiti potlačeno trpljenje, zavestno priznati zgodbo, ko jo telo na čustveni ravni tako in tako pozna, jo sprejeti in ne več prisilno izrinjati. Ali je potem še mogoče vzdrževati stike s starši, je odvisno od okoliščin. Moramo pa se otresti bolestni navezanosti na ponotranjene starše, ki ji pravimo ljubezen, četudi ni nikakršna ljubezen. …”