Poročen sem že deset let in z ženo imava dva prelepa, zdrava, šoloobvezna otroka. Materialno smo preskrbljeni (lastno stanovanje, avto) in oba imava solidne službe. Življenje je krasno.
Pišem pa zaradi tega, ker se v meni nabira neka žalostna tesnoba. Ne vem, če bom lahko (če sploh želim) zdržati z ženo. Vztrajam zaradi otrok, pa zaradi tega, ker se vsakič stanje popravi: moja žena ima včasih nekakšne “izpade”, ko je ful jezna in kriči in zmerja in razbija in, ja, tudi tepe. Včasih malo več zmerjanja, včasih malo manj razbijanja, vendar vedno “zvok” na ful.
Nekateri boste rekli “Kaj si ji pa naredil?” ali “Babe so včasih takšne.” in včasih sem res lahko kriv, da sem povzročil njeno slabo voljo vendar mislim, da velikokrat pretirava. Včasih pa sploh nisem kriv. Po tolikih letih mi je pogosto težko iti domov, ker ne vem kakšne volje bo. Da ne bo pomote, še vedno mislim, da ima žena krasno srce, vendar mi je težje in težje spregledati njeno obnašanje. (Je to res normalno?) Po nekaj letih (na začetku sem bil kar tiho) sem se začel “braniti”, ko me je “napadla”. Imela sva nekaj pogovorov, ko sem ji poskušal razložiti kaj me muči: ti so vedno končali z njenimi (včasih glasnimi) opazki o tem, kaj njo moti pri meni.
Kot pravim, mi je težko; mislim, da mi bo lažje zdaj, ko sem se lahko pogovoril z vami. Morda bo tudi ona prebrala te vrstice in se bo kaj spremenilo. Morda.

Oj!

Zanimivo, mi je bilo prebrati, to da ti je težko it domov po službi, ker ne veš kakšne volje bo žena. Moram priznat, da mi je to nekako zelo znano. Moj oče je namreč običajno ogromno pil in z mamo nikoli nisva vedeli kakšen bo prišel domov in sva se nekako mal bali (pa ni fizično nasilen), samo psihično te lahko popolnoma zatre. Popolnoma te razumem, razumem tvoje občutke, tvoj odpor do te osebe, že mal meji na prezir, na ne vem, kakšen bes ali pa na kaj podobnega. Mogoče že skorajda na otopelost.

Ja druga plat zgodbe je pa ta, da so te vzorci dostikrat naučeni ali pridobljeni, kaj pa jaz vem. Ker sem sama v zvezi tud podobno zelo muhasta (tudi rada pretiravam, priznam, moj včasih v pričakovanju najhujšega pravi: kolk boš zdej huda…) in verjemi, da mi pri “srcu” ni fajn, ne želim bit taka in ne želim, da bi moj kdaj poln prezira pisal kaj podobnega kot zdaj ti… Razumem tud občutke nemoči tvoje žene nad tem, da bi spremenila svoje vedenje in hud pritisk, ki ga čuti s tvoje strani po spremembi vedenja, ki ga nima v oblasti. Kar potrebuje je pomoč, stanje ob strani in razumevanje (sprejemanje)… dobi pa najverjetnjeje kritiko, nerazumevanje, prezir, ignoriranje… in to jo še bolj obremenjuje in je še bolj slabe volje…

Seveda naj poudarim, ker zdej zgleda kot, da tebe kritiziram, pa te ne. Ti seveda ne rabiš trpet teh izbruhov… želela sem samo podat svoje razumevanje problema, upam da bo kaj pomagalo.

Srečno

Žal se v take ljudi ne morem vživeti kot taja, zato ne razumem njenih besed ” vedenja, ki ga nima v oblasti..” in “potrebuje pomoč, stanje ob strani, ne pa kritiko”

Kdo pa ima v oblasti naše vedenje, če ne mi? in ko nekdo razbija in kriči, mu je treba stati ob strani? Zdi se mi, da stanje, ki traja 10 let, žal kaže veliko mero strpnosti na moževi strani, najbrž pogojeno z veliko ljubezni, a ne vem, če je taka strpnost na mestu, ko imaš otroke in bi rad imel miren dom kjer imajo otroci lep vzgled za svoje odraščanje.

Če bi ji rekel: “samo enkrat še zakriči ali nekaj razbij, pa se ločim brez da bi premišljal še eno sekundo,” bi se mogoče imela hitro v oblasti.
Seveda pa zdaj kažem svojo nestrpnost in tudi ne vem, če sem v kako pomoč. Zdi se mi pač, da je strpnost v takih primerih potuha.
lp

Pozdravljeni! Ne vem veliko, le tisto osnovno, kar ste napisali, vem pa nekaj zagotovo, vajino partnerstvo je v krizi, vi in vaša žena pa potrebujete pomoč.
Izgleda da trpite vsi štirje, čemur pa se je moč izogniti.
Svetujem vam da se zadeve lotite takoj.
Vaša žena ima resne psihične težave katerim vi niste kos, zato se najprej o tem pogovorite z ženo, tudi otroke vključite na njim primeren način, poiščite vzroke temu početju in če ne gre drugače se obrnite na strokovno pomoč. Pa še nekaj, kjer je volja tam je moč. Pa srečno.

Pozdravljen osamljen,

ti bom iz prve roke napisala svojo izkušnjo, ker me je kar pri srcu stisnilo, ko sem tole prebrala, kajti jaz sem bila včasih taka, kot zdaj ti opisuješ svojo ženo. No, mogoče nisem ravno tepla in večinoma tudi ne razbijala (z izjemo loputanja z vrati in s pestjo po mizi), sem pa za vsako malenkost kričala, žalila, psovala in potencirala “problemček” do onemoglosti. In povem ti: NE, TO NI NORMALNO! To me je stalo zakona in po eni strani je prav tako, drugače se vrjetno ne bi nikoli “streznila”. Pa veš kakšni občutki so me spremljali ob tem mojem besnenju? En sam VELIKANSKI STRAH! Pred prihodnostjo, pred nemočjo, pred porazom, pred osramočenjem, pred neuspehom……. Od kje to? Od mojega ljubega očeta (skoraj psihopata), ki nas je otroke leta in leta psihično zlorabljal in ustrahoval s svojim obnašanjam. Vendar mi partner ni mogel pomagati iz tega. Ko sva se razšla sem se vzela v roke in kar nekaj let sem potrebovala, da sem “pospravila pod streho”. Kako? Vsega po malo: knjige, terapija, narava, šport, samota, predvsem pa veliko razmišljanja o sebi, o smislu življenja, o vrednotah…. ja, trdo delo ni kaj, se pa da. Edini pogoj je, da se tega zaveš, da si priznaš, da to ni normalno, da se da tudi drugače. Če poskušaš nekaj narediti, ker drugi to hočejo od tebe, ti pa ne misliš, da je kaj narobe, potem je vse sizifovo delo. Žal.
Pogovori se znjo. Zares pogovori. Pripravi se prej na pogovor in ji lepo, brez žalitev in očitkov povej, da tako ne moreš, da se bojiš njenih reakcij, da je to slabo za otroke in tudi zanjo. Mogoče ji postavi pogoj, mogoče je to edino kar bo razumela. Človeka moraš včasih (v njegovo dobro) postaviti pred dejstvo.

Veliko sreče ti želim

Nastja!

Da imamo ljudje stalno v oblasti svoje vedenje to je kr kratko malo iluzija, po mojem mnenju, saj ni idealnega človeka, ki se stalno “drži v vajetih” in vse premisli preden reče (nikoli ne zaloputne z vrati ali se po nepotrebnem razjezi).

Očitno je, da s kritiko, ali ignoriranjem problema, ali izogibanjem se situacijam v katerih bo žena ekshalirala v desetih letih ni obradilo sadov. Razumem, da se takega stanja ne da prenašati, vendar se mi zdi, da je rešitev predvsem v razumevanju, iskrenem pogovoru z ženo, ob pomoči ženi, da bo lahko spremenila svoje vednje in v končni fazi tudi z ultimatom. Vendar se mi zdi ključno razmišljat na način, da je tudi ženo strah, da si morda želi spremembe pa ne ve, kako bi se rešila teh vzorcev… Se mi zdi, da večina ljudi prehitro odstopi iz partnerstva ali zakona, ko se pokaže kakšna ovira, namesto, da bi si medseboj pomagala, saj nihče ni popoln. Žena najbrž dobro ve, da dela narobe in bi se (če vsaj sodim po sebi) rada spremenila, kar je težavna naloga, je pa vredna vsega truda (včasih rabimo samo to, da nas malo porinejo naprej).

LP

Lep pozdrav!

Ženska, ki ni začutena v odnosu z moškim je kričava, kritična, tesnobna, nezadovoljna sama s sabo, otroci so ji odveč… Začutiti svojo ženo v njeni stiski, v nenehnem iskanju in hrepenenju po bližini ( ob tem gre celo tako daleč, da sebe popolnoma razvrednoti, ko se več ne obvlada), je lahko za moškega zelo ranljivo. Vi prav gotovo niste kriv in odgovoren za njeno vedenje, ji pa lahko pridete nasproti in jo poiščete v občutku osamljenosti in žalosti. Oba sta zelo sama v tem odnosu, saj v desetih letih nista našla globjega razumevanja drug za drugega. Ko se boste prenehali čutiti krivi za vse njene izpade, kričanja in udarce, jo boste začutili v njeni bolečini. Saj ta ženska je v sebi zelo nežna in ranljiva, samo strah jo je, da bi se nekomu odprla in predala, saj je v vajin zakon prinesla preveč bolečine in strahu pred odnosom. Razbolela je in v sebi zavržena, tako kot ste vi vedno znova zavržen, razbolel in osamljen ob njej. Koliko si jo želite poiskati, pridete domov z dobrimi nameni, potem pa spet… Večna bolečina, večna stiska in pomislili ste že, da bi jo pustili, saj ne veste več ali je nora, ali pa je z vami kaj narobe. Ob vsem tem ste že čisto obupali in celo pisali na forum v upanju, da bo prebrala tudi ona. Vse to se vam prebuja, pa vendar čutite, da je med vama še potencial, saj pravite, da ima žena krasno srce. Ta gospa vas zelo pogreša, saj je nihče nikoli ni začutil v globino nje same. Pogreša, da bi jo enkrat nekdo iskreno objel, da bi čutila da resnično pripada v polnosti.

Pozdravljen,

pridružujem se mislim in mnenju ga. Stanovnik. Sama izhajam iz družine v kateri je bilo prisotnega preveč alkohola. Prevečkrat sem se počutila osamljeno, osramočeno in nekako zavrženo. Iskala sem ljubezen in varnost. Vse te svoje občutke pa sem prinesla tudi v svoj zakon. Podobno kot tvoja žena prevečkrat stresam svojo jezo in nezadovoljstvo nad drugim, ki pa včasih niso čisto nič krivi. Hotela sem biti popolna, imeti “popolno” družino in biti skratka v vsem dobra. Toda več kot sem dajala od sebe, bolj sem bila nezadovoljna in temu je sledila moja tečnoba. Mislila sem, da bom s svojimi dobrimi deli ustregla ljubljeni osebi, s sedaj vidim, da sem ob tem pozabila nase in na svoje želje. Nisem bila več tisti “jaz”. Hotela sem samo, da bi me moj mož lahko imel rad, me objel, ko mi je bilo hudo, z menoj delil pogovore,občutke,….. a na to sem čakala zaman.
Njemu ni bilo do pogovora in se je vedno izogibal vseh mojih vprašanj in prošenj za pogovor. Ob tem pa se je moja jeza in strah (kaj sploh misli) vedno bolj stopnjevala.
Strah in pa to, da se z menoj ni bil pripravljen pogovarjati o stvareh ki so meni predstavljale oviro v najinem zakonu je pripeljajo do moje največje bolečine. Pred enim tednom je brez besed zapustil tako mene, kot najina dva sinova. Verjetno nikoli ne bomo vedeli zakaj je odšel in to boli še bolj! Pogrešamo ga in imamo zelo radi, a on do nas žal ne čuti isto. Moja “napačna” ljubezen je bila zanj očitno ovira.
Tudi jaz, sem se bala prihodov domov, ker sem čutila, da dom sploh več ni varnost in toplina. Čudno je, ko je ob tebi polno ljudi, a še vedno se počutiš sam in osamljen.

Če imate radi svojo ženo, ji to tudi pokažite. Delite z njo vse občutke, tako bolečino kot ljubezen. Potrebuje vas bolj kot si to predstavljate.

lp

Bom malo obudila temo “izpadi”.

Pritegnil me je odgovor od Tudijaz, zmotil pa odgovor ge.Stanovnikove.

Če nekdo dela krivico pri hiši, kriči zaradi banalnih stvari, iz majhnih stvari dela velike (besedno), uničuje lastnino, ko mu nekaj ni po volji in to kar in kar in kar, v nedogled, kako ga boš ti lahko z odprtimi rokami sprejel!!?? Če te žali, ponižuje, kritizira, obračunava z otroci – mislim, da te volja kaj kmalu mine.
Včeraj je bil dialog med nama zelo, zelo glasen. Veliko dam na druženje z otroci, jima prisluhnem, pomagam, on pa tega ne odobrava. Pravi, da jih uničujem, da sta zaradi mene lena, da se v dopoldanskem varstvu učijo samo lenarjenja. Seveda, moj mož je ekspert v delu – pretirava v vsaki stvari in tako tudi v delu – nikoli nisem imela nič proti tem in pri 90% dela sem zraven, pa naj bo to mešanje malte ali pa prelaganje drv, kar za njega ne velja – on ima strogo začrtano svoje delo, ni variante, da bi pa on otroke kdaj šel v varstvo iskat ali kam peljal, če ga pa že nahecam, pa porabi ogromno energije, da mi pove, kako on tega ne bo delu, tako, da najraje brez vsake muke to opravim sama, pa še cel čas do doma jih nažira, da nič ne delajo in da samo lenarijo in da naslednji dan ne bosta več šla tam, da bo treba doma pomagat. (1.varstvo se vrši v času najine službe; 2.doma nimamo nikogar od sorodnikov, ki bi jih lahko med počitnicami pazil; 3.otroci uživajo, se družijo…).
Želim mu marsikaj dopovedat, ampak je tolk na hudiče trd. Pravi, da otroke uničujem, da jih obračam proti njemu. Pa ju nikoli ne šuhtam proti njemu, ampak, zdaj sta najstnika in zadeve ločujeta sama.
Nimata veselja bit z njim, pri svoji rojstnodnevni zabavi ne smeta sodelovat pri pripravljanju, tega ne smeta delat, onega ne smeta delat, zabijat žebljev ne smeta, zdele se ne bosta žogala, zdele mi bosta pomagala, pejta to, pejta ono – non stop nadziranje in nažiranje. In, ker se ne strinjam z vsem, se prepirava non stop. Včasih sama, včasih v prisotnosti otrok – saj pol, ko si jezen in ko ti dol visi za vse, sploh več ne pomisliš, ali so otroci zraven ali ne. Kolikokrat sem ga prosila, naj neha, se postavljala med otroke in njega, mu preprečevala nasilje, ampak je še slabše – spravi se tudi name.
In, ker mu stvari ne morem dopovedat, ga drugače usmerit, se trmam. Nočem se pogovarjat in zakaj? Ker, če se ne pogovarjam, se počutim tako samostojno, potem tudi on mene pusti pri miru, čeprav večkrat poskuša navezat stik. Dopoldan se mu v službi sploh na telefon ne oglasim, ker čutim tak blažen mir, ko sem odmaknjena od njega. Ko pa komunicirava, ves čas jambra, pa dnara premalo in s tem tudi otroke obremenjuje, pa naj povem, da sva v desetih letih kupila kmetijo, na njej zgradila hišo z vsem možnim granitom notri in drago opremo in da že štiri leta v hiši tudi živimo. Ampak, on je nezadovoljen. Ponižuje čedalje bolj.
Npr. od 6.zjutraj v nedeljo pa do 13.30 smo cepili drva v hosti, se fino razumeli, ko pridemo domov, začne najprej kričat na fanta, ker se ni s traktorjem parkiral točno na tisto mesto, ko mu je naročil, do končnega izpada in izbruha pride pa, ko ga prosim, naj mi pomaga iz skrinje vzet kos mesa, ki se je na dno skrinje prilimal in ga res nisem mogla ven vzet. Pol pa ponori do konca, kako sem si zdaj izmed vseh kosov mesa, zaželela ravno tega od spodaj, pa da bi mogla paketke mesa različno po skrinji razporedit, pa bla, bla, od tega, da meče kose mesa po tleh, do ne vem česa, da že pesti stiska, kako bi me klofnil. 7 ur popolnega razumevanja, celo nedeljsko popoldne totalna muka. In kaj naj jaz, ga objamem in rečem, dragi moj mož, kaj ti je, da se tolk razburjaš?! Si lahko ob teh stvareh tako miren?! Jočem in se trmam – to je moje orožje.

Tako je moje stanje in razmišljanje, žal mi je, tudi, če je taktika popolnoma napačna, ampak tako se v tistem trenutku počutim

Spoštovana Lagea,

kot skrbnik spletne posvetovalnice vas obveščam, da moderatorka, ga. Sabina Stanovnik, ki je prevzela temo s forumom že dlje časa ne sodeluje več, zato vas naprošam, da v kolikor želite strokovni odziv na vaše sporočilo, odprete novo temo.

Hvala za razumevanje in vse dobro!

Lagea,tole tvoje pisanje se me je dotaknilo…daj še kaj napiš
točno tako se počutim jaz,točno tako se dogaja pri nam,pa ne znam to tako povedat,kot si ti napisala
zato te prosim,da še kaj napišeš,da bom možu znala povedat klaj me muči……

To se sicer zelo težko. Čuje se sicer bizarno, ampak nevrotiki temu rečejo ljubezen. Tej obsedenosti s kontrolo, da je vse po njihovo, drugače se ne počutijo dobro. In dokler ne dobijo uvida v to, kaj v resnici počnejo, nima ravno dosti smisla. To se pač kaže v takšnih “malenkostih”, kot je opisala Lagea, dostikrat se vidi pri hrani, pri moških nevrotikih se dostikrat kaže v obsedenosti s pornografijo in temu primernim obnašanjem v odnosu in spolnosti, pri ženskah pa v hrani(hrana je “tema” mojega življenja, to neprestano prepucavanje in razčiščevanje okoli hrane) in v hišnem redu.

Konkretno se takšne ljudi spremeni s t.i. prevzgojo(po Ruglju), izpostavil bi predvsem 2: telesna kultura(tek, planinarjenje), čitanje(konkretne proze, ne sranja, ki ga lahko kupiš v veleblagovnicah). Mora pa si takšna oseba vsaj SAMA želeti spremembo v svojem življenju, če že ne more SAMA dobiti uvida v to, da to, kar počne, ni dobro za otroke. To lahko potrdim z lastnim primerom. Šele, ko enkrat dobi empatijo do drugih živih bitij okoli sebe, bo spremenila odnos do njih.

Sem bila prepričana, da tole moje pisanje ne bo objavljeno, ker je preteklo kar nekaj časa, pa sem se zmotila in vesela sem

darka-kija, predvsem zate:
saj ne vem, kaj naj ti napišem. Vsega je preveč in se včasih sama sprašujem, če nisem ob vsem tem tudi sama postala nora – nora v tem smislu, da to prenašam. Če ti čist enostavno, po domače povem, je vse skupaj en velik šmorn. Povem ti nekaj, da boš možu že lahko marsikaj povedala, samo dopovedati mu pa ne boš mogla. Tega sem se v enajstih letih zakona še kako naučila.
Dejstvo je, da je mož psihično in fizično nasilen, da je vsega slabega čedalje več, da sem z otroci že popokala in šla, pa vendar me je prepričal, naj pridem nazaj. Po tej vrnitvi je vse še slabše, od tega, da govori, kaj mu je blo, da me je prosil, naj se vrnem, da kaj mu je bilo, da se je sploh poročil z mano (jaz pa pravim, da poroka ni problem, to se da rešiti, problem so otroci, ki so na svetu).
Pred parimi dnevi se je končalo štirinajstdnevno mučenje (tako se nočem pogovarjat z njim), vse skup se je začel zaradi zajcev, ki niso bili tam, kot bi morali biti, brez, da bi sploh vedel, kaj se je dogojala pred tem, ko je on to opazil. In se je že spravil na enega sina, jaz pa v bajti, ga zaslišim, kako vpije, letim v kopalnico, odprem okno, začnem kričat, naj neha (vpijem pa histerično. zmoti me, ker nisem fizično prisotna in ne morem tamalega stran poterat), pa vpijem in vpijem, on nazaj, pol mi reče, da sem butelj, jaz pa njemu nazaj, da je butelj, pol se zažene proti bajti, preskoči 1,8 m visoko škarpo (tako je bil besen, sem mislila, da bo čez kopalnično okno not prletu), prleti skozi vrata v bajto, nad mene, kaj sem mu rekla, da je butl, me udari po glavi, spodnese noge, da padem na tla in me s kolenom tišči na vratu na tla – kriči, da ga ne bom cel življenje zajebavala, jaz se poberem, šokirana, da tut jokat ne morem. Grem naprej pripravljat kosilo, on se odpelje (prej mu še zagrozim, da danes pa res pokam, da ga imam dost), naredim kosilo do konca, z otroci jemo, sprašujeta, kaj mi je ati naredu, pravim nič, reče eden: ne mi govorit, da nič, če sem te vidu, da si na tleh ležala-.od vsega dogajanja sem tolk ubita, da izklopim telefon in se odpravim za urco ležat, spat itak ne morem. Očitno je klical in je res mislu, da odhajamo. Pride domov, k men v poseljo, me objema, jaz ga odrivam stran, joka, prosi, naj ne grem, da me ma rad, da si tega ne zaslužim in ne vem, kaj še vse.
Drama ali kriminalka? Vsekakor pa akcija.

Kapa je zopet polna, kdaj bo začel butat ven, ne vem, upam da čimprej,

Lp

LAgea, noro maš…ampak, a ne bi ti pustila norca, pa vsaj otroka rešila pred njim, če ti je
že zase vseeno….
opazuj svoja otroka, pa boš videla, da nimata čist nič potrpljenja en z drugim
upam, da se motim
javi se še kaj