Pravzaprav ne vem, kako naj začnem.
Pred več kot enim letom je umrla meni zelo ljuba oseba. Vem, da sem dolgo sama odganjala ljudi od sebe. A v bistvu jih tudi ni bilo. “Prijatelji” – vsaj imela sem jih za prijatelje – so poniknili. S tistimi sodelavci, s katerimi smo včasih hodili na kavo, se praktično ne pogovarjam – le o nujnih, službenih stvareh. Za druženje, kino, pijačo, telefonski pogovor … nimam nikogar. Do teh “prijateljev” sem skoraj sovražno nastrojena. Pričakovala sem, da mi bodo stali ob strani, pa me v zadnjem letu niso niti enkrat poklicali. Da ne omenjam kakšnih neumnih komentarjev, ki sem jih slišala od njih, recimo – še v prvih tednih – da sem preobčutljiva, od sodelavca, s katerim sva se skorajda skregala zaradi ne vem več česa (kot da on pa ne bi bil “preveč” občutljiv?!). Čisto sem izolirana od ljudi, včasih bi se najraje še bolj – vsaj od t. i. “prijateljev”, ne od ljudi na splošno. Včasih nisem bila takšna. V bistvu ne verjamem, da si bom z ljudmi, s katerimi sem si bila včasih blizu, še kdaj lahko. Tudi nočem. Če jih ni bilo do zdaj, pa sem preživela (kar ni bilo lahko), potem očitno lahko shajam brez njih. A vseeno me bega to, da ne znam vzpostaviti z njimi niti “normalnega”, tj. nesovražnega odnosa. Čutim, da bi jim morala povedati, da so me razočarali, a po drugi strani mi nekaj v meni to preprečuje … Kakšen nasvet glede tega?

Spela, tudi meni se ravnokar dogaja nekaj takega, kar sploh ni prvič in sem tega že nekako vajena in me ne prizadane več. Meni sicer ni nihče umrl, vendar so občutki da te nihče ne razume in ne stoji ob strani povsem enaki. Že davno sem ugotovila, da imajo ljudje raje vesele ljudi, takšne ki dajejo in nič ne zahtevajo. Kadar si v krizi pa bi najraje samo jemal. Hotel bi, da se vse vrti okoli tebe in okoli tvojega problema, kot da si edini in z največjimi problemu daleč okoli. Tudi drugi ljudje doživljajo pretrese in enostavno se jim ne da kaj dolgo poslušati še tvoje negodovanje. Kar pomisli, ali bi ti hotela kaj veliko hoditi okoli ljudi ki so stalno le v svojem svetu, ki ne opazijo ničesar okoli sebe, jihnič ne zanima, le oni sami?

Kot pravim, tudi jaz sem trenutno v takem stanju in poznam se, kako moram takrata ravnati. Sama s sabo se pogovorim, odklanjam ljudi okoli sebe, saj mi družabnost ne gre. Ko zadeve predelam in mi je bolje, sem se spet sposobna vrniti med ljudi.

V tvojem primeru bi moralo biti več kot eno leto žalovanja dovolj dolga doba, da se vrneš med žive. Mogoče je to tvoja prva bližnja izkušnja s smrtjo, nauči se kaj od nje. Smrt je sestavni del vsakega življenja. Vsak od nas ima svoj nalogo, za vse pride vse ob svojem času.

Ne, Neli, občutki niso enaki.

In tudi ne verjamem, da so se naveličali poslušati moje negodovanje, ko pa me niti ne pokličejo. No, saj v bistvu sem se s to realnostjo sprijaznila – da pač niso moji prijatelji. Kar pa bi rada razrešila, je moja skorajda sovražnost do nekaterih izmed teh ljudi, s katerimi sem si bila včasih precej blizu. Trenutno vidim izhod le v tem, da bi šla stran, prekinila vse stike z njimi – a s sodelavci tega ne moreš narediti, razen če zamenjaš službo.

Za druženje imam pa na srečo dva psa.

Razočerenje je ponavadi takrat, ko so pričakovanja…Vendar mislim, da je prav, da od prijateljev pričakuješ, da so ob tebi tudi v slabem…od znancev (sodelavci?)pač ne…Dobro je, da si zdaj ugotovila, kdo je tvoj prijatelj oz. da si mogoce sprevidela, da si živela v iluziji(da odnosi le niso bili na takšni ravni kot si ti mislila)…in boli, ko človek pade na realna tla…Seveda bi se vprašala koliko imaš tudi ti zraven-si jih odganjala, jim nisi dovolila blizu(in koliko časa se je to dogajalo), če se je?
..Priporočam ti knjigo od J. Gray-a: Moški in ženska na začetku (o prebolevanju in ponovnih korakih)…

“Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga” ….mogoče je čas, da nehaš gledati v zaprta(bivši odnosi) in se odpreš za nove odnose(in tvegaš z njimi)…………
………..pogosto se ljudje ob zelo hudih preizkušnjah tudi spremenimo(rast) in potem več ne moremo z nekaterimi odnosi (če oni ostanejo na istem nivoju glede rasti in ne napredujejo)………………in oni ne z nami…………………….

Kaj meniš?

Srečno!

Ojla
Špela, človek zapade v takšno stanje, ko je prevečkrat razočaran. Vsi se trudimo po svojih močeh, toda ko za svoj največji trud, dobiš le najslabše, se tega naveličaš. To je to. Meni se je dogajalo isto, le da sem bolj sovražil sebe kot druge. Vedno znova so se mi ponavljale stvari, ko sem se trudil, da bi bilo tako kot je treba, drugim tudi pomagal, ko pa sem sam kaj rabil, nihče ni imel časa, ne volje. Za stvari, ki sem jih opravil, so me vedno popravljali in popravljali. Mogoče upravičeno, toda če je nekaj zame dobro, zakaj bi to popravljal nekdo, ki se ga stvar sploh ne tiče. Začel sem živeti tako kot živiš ti. Ni vse tako kot bi moralo biti, toda, raje sem sam, kot da se še vedno ponižujem. Življenje je včasih prazno, toda raje vidim da je prazno, kot polno nekih seratorjev, ki so sposobni videti le sebe.

Res, babi, imaš prav, sama sem se zaprla vase in nisem niti na telefone odgovarjala. Se zavedam, da po določenem času ljudje ne kličejo več. No, ena prijateljica še vedno kdaj pokliče. Sodelavci – vsaj dva izmed njih sem imela za prijatelja. Najbrž sem se motila. In sem pričakovala preveč.

Hvala odgovor.

Don Kihot, tudi jaz bolj sovražim sebe kot druge. Če bi me on zdaj videl, kakšna oseba sem postala … da ne znam nekih normalnih odnosov več vzpostavljati …
Mogoče bi morala zamenjati okolje – res prekiniti stike s tistimi, ki niso več del mojega življenja. A … ?

Beg ne pomaga!(mogoče le kratkoročno)………………..vse kar je nerešenega pnosiš s sabo in vnašaš v nove odnose……………….

Še ena fajn knjiga: J. Gray: Kar čutiš, lahko zdraviš
(v njej tudi zakaj pride do otopelosti in kako to rešiti,…)

Kaj pa če bi ti naredila prvi korak do kakšnih zelo dobrih bivših prijateljev in jim pojasnila, zakaj si tako reagirala,…in povedala kaj potrebuješ……..Se pogovorite in daš karte na mizo…potem boš pa videla(po njihovih reakcijah) kako…………
Nihče ne more vedeti, kaj j v tvoji glavi(pričakovanja, potrebe),če jim tega ne poveš!
Predvsem pa, kakšno življenje želiš, kaj želiš zase?

Vredma si, da si srečna, zadovoljna in ljubljena!Bi on to želel zate?

Vse dobro!

p.s. Se pomislila, da si mogoče v depresiji, zato ne bi bilo slabo, da obiščeš morda zdravnika(ni nič sramotnega!)ž

Še enkrat hvala za odgovor. Imaš povsem prav. Vse to (tudi, da ne morejo vedeti, kaj je v moji glavi) vem, a kljub temu je v meni neka zamera – in zato tudi obtožujem sama sebe, ker so mi na neki racionalni ravni stvari jasne, še več, tudi sama bi mogoče na njihovem mestu ravnala podobno. Racionalno mi je jasno.

Ja, vem, da bi želel, da sem srečna. Tudi to vem, a si ne znam pomagati.

Tudi sem pomislila, da sem morda v depresiji. A se ne spravim do zdravnika. Ne verjamem v terapijo s tabletami, mogoče bi pa morala najti kakšno skupino za samopomoč??

Hvala ti!

Prosim!
…vsekakor si najdi kakšno pomoč(hospic?-prebolevanje, žalovanje)…vendar, ker tudi sama mislim, da je tudi po vsej verjetnosti v ozadju depresija, brez zdravil vsaj za pogon(začetek) ne bo šlo…Naj ti ne bo nerodno!….Pomembna in vredna si, da živiš kakovostno življenje (in da ne životariš), vendar boš prvi korak morala narediti sama!Tu si zato, da si srečna!

Mnogim je uspelo in bo tudi tebi, verjamem v to!

p.s.Čustva vedno zaostajajo za razumom…
Odpusti sebi in drugim, ker nihče ni brez napak! Začni graditi iz začetka z novimi temelji(in ne na pogorišču preteklosti)…Na svetu je dovolj ljubezni za vse, tudi zate, ko se boš odločila, da ji odpreš vrata.

Hvala, babi, mogoče pa se bom opogumila. Saj vem, da je prvi korak najtežji.

Pozdravljeni,
lahko vam zaupam svojo izkušnjo glede “prijateljev”. Na poroki jih je bilo polno, vsi so dobro jedli, pili ter se veselili. Velikokrat smo se tudi dobivali. A ko mi je dve leti kasneje umrl oče, sta samo dve prijateljici prišli mi izrečt sožalje in se udeleži pogreba. Za ta čas sta si vzeli dopust, da sta lahko bili z mano, ker sem res preživljala peklenske trenutke. Res sta mi stali ob strani in zato sem jima zelo hvaležna. Eno je spremljal tudi mož. Vsi ostali, ki so se tako veselili ob poroki pa so bili vsi obveščeni o situaciji z mojim očeto, pa si tudi niso vzeli časa, da bi mi po telefonu izrekli sožalje, kaj šele, da bi mi stali ob strani. Eden med njimi sta celo priženjena žlahta. Čez njih sem naredila križ. Nič jim sicer nisem omenila, sem pa zelo hladna do njih. Se več ne dobivamo, niti ne slišimo. Ne želim jim nič slabega, nisem maščevalna, sem pa hvaležna, da sem takrat spoznala, kdo je resnično moj prijatelj.

Zato si ne beli glave s takimi prijatelji, so boljši na svetu.

LP Minkica

Minkica, tudi tebi hvala za odgovor.
Mislim pa, da problem res ni samo v tem, ampak tudi (predvsem???) to, kar je babi napisala.

Živjo, Špela!

Sama si dobro prepoznala svoje stanje – to je zamera.

Brodiš po močvari negativnih čustev in si blatna že do nosa. Svoje stanje in počutje si nam dobro opisala. Ali boš še naprej to počela ali boš kaj storila na tem – odločitev je tvoja.

Preberi vse o zameri (priporočam knjigo Inteligentna čustva, pa gotovo ni edina) in se pouči o tem stanju. Potem pa v akcijo! Premisli, ali ti ne pričakuješ preveč od soljudi, ali si jim v kriznih časih povedala, kaj potrebuješ – kaj boš storila, ko bo naslednjič hudo, kako boš ohranjala nova prijateljstva – premisli in začni počasi tudi odpuščati nekdanjim prijateljem (so tudi samo ljudje). Pogovori se s kom izmed njih in jim zaupaj svoja počutja – pa tudi to povprašaj, kako so oni doživljali iste dogodke – izvedela boš marsikaj zanimivega).

Obenem pa išči nova poznanstva, morda se rodi novo prijateljstvo, na novih svežih, boljših temeljih. Živali so simpatične, ampak ljudje potrebujemo tudi stik s sočlovekom!!

Lp

Živjo!

Ko sem prebrala sporočila, sem se takoj našla v njem, saj sem sama imela podobno situacijo pred 8 leti. Trajalo je zelo dolgo, da sem prišla k sebi in to samo s pomočjo staršev in prijateljev. Verjemi v to, da so ljudje, ki te imajo radi, verjamejo vate in ti stojijo ob strani. Sama sem parim ljudjem zaupala čisto vse, videli so me v raznih kriznih situacijah, ko sem se čisto zapirala vase, samo jokala in bila obupana. Ti ljudje, ki so meni najdražji so me ves čas tolažili in spodbujali s pozitivno besedo, mi nosili knjige in mi stali ob strani, neštetokrat ponavljali spodbudne in pozitivne besede. Ena od teh knjig je Brez izgovora. Počasi sem se začela imeti rada in zopet našla svoj smisel življenja, ki sem ga izgubila. Danes sem srečna in zelo hvaležna tem osebam.

Vredno je vztrajati, predvsem pa z ljubeznijo se premaga čisto vse. Verjemi tudi zate jo je dovolj.

ŽElim ti, da čim prej posije sonček v tvoje življenje.

kaj narediti….ob izoliranosti….tu je ena rekla, da je ob pomoči domačih prebrodila ne vem kakšno krizo…..jaz sem imela – imam moža, ki je vedno verjel vame… imela sem mamo, pa je nimam več, pa tudi očeta, ki je bil v situaciji kakršna me je udarila presenetljivo hladnokrven in me ni obsojal, kot vsi ostali. Tko sem jst prebrodila krizo, ki je bla in je v bistvu še vedno…

Kolikokrat sem šla po mestu zgolj z mislimi v glavi, kaj me brigajo drugi ljudje. Niso mi nič naredili dobrega in nimajo mi pravice delati slabo.
Moja situacija, zaradi katere so me “prijatelji” zapustili, je bila čuden škandal, akršne lahko preberete v časopisih a la direkt, pa ko se množica naslaja nad tvojo nesrečo… pa vse se da preživet, človek ni tko nebogljen, da bi kr legel in umrl… Bila je kriza, to rečem.
Ko obnašanje tvojih prijateljev pokaže, da so večji hinavci kot sam hipokrit… ko te obsojajo in se te izogibajo kot da bi bil kužen… pa takrat človek pogrunta, da ne rabi nikogar da bi ga hvalil…ali pa šimfal, v obratni smeri.
Ko jebe take prijatle. Čez čas sem zamenjala družbo, počasi mi gre, ampak, gre.
Pa še neki, ne iščem več v ljudeh potrditve. Še malo ne. Potrdim se sama, v kino in na kavo grem lahko sama, ali pa s psom. Ne rabim nekoga zunanjega da mi pove, da sem u redu. Da nisem zaradi tega, kar me je doletelo in to brez moje krivde, nič slabša in nič manj vredna od kogar koli od teh hipokritskih dušebrižnikov, ki so me obsojali in se me izogibali.
Še enkrat in še miljonkrat, ko jih jebe.

Draga Špela,

dragoceno je, da ste si svojo situacijo že zelo dobro ozavestili. Žalost ob smrti ljube osebe je povsem normalna in žalost je takšno čustvo, da nas ponotranja in vabi v razmislek o odnosih, življenju, vrednotah … Pomaga nam preboleti in nam da priložnost, da svojo notranjost nekako na novo organiziramo glede na nastalo situacije (življenje brez ljube osebe). Zato vas lahko razumem, da v obdobju intenzivnega žalovanja niste želeli imeti stikov z ljudmi. Verjetno pa marsikdo od njih tega ni zmogel razumeti, namreč da potrebujete čas zase in se je tako odmaknil od vas, namesto da bi počakal na vas ali vam bil v podporo, kolikor bi jo potrebovali. Ljudje večinoma bežimo od neprijetnih občutkov in pogovorov o žalosti, bolezni, smrti … in tudi zato se je lahko kdo umaknil.

Verjamem, da je bilo prepoznanje o odnosu vaših prijateljev do vas boleče in da se je iz tega lahko pojavilo tudi sovraštvo, obtoževanje, zamera (tudi v odnosu do same sebe). Poizkusite sedaj z globljim razumevanje vsega, kar se vam je dogajalo (nekaj tega sem že opisal). Potem boste morda ugotovili, da sami niste mogli ravnati drugače, kot ste, in da tudi vaši prijatelji tega niso bili sposobni. Morda boste tako lažje spustili sovraštvo in zamero. Poizkusite tudi sprejeti situacijo takšno, kot je sedaj. Če čutite, da bi s kakšnimi prijatelji iz preteklosti radi obnovili stike, naredite to, če čutite, da ne, ni potrebno. Odprite pa se tudi življenju in novim ljudem, ki vam jih bo prineslo naproti. Toplo vas vabim tudi v naš program Šole čustvene inteligence, kjer se marsikdaj sklenejo trdna in globoka prijateljstva.

Srečno!

Boštjan, najlepša hvala za odgovor. Bom poskusila to, kar ste napisali (in kar racionalno razumem, a na čustveni ravni (še!) ne morem) ozavestiti.
Glede Šole čustvene inteligence pa na spletni strani piše, da so vpisi šele jeseni. Obstajajo tudi kakšni krajši tečaji ali delavnice, ki bi bile že prej?

Draga Špela,

naše misli čustva vedno prehitevajo. Na miselni ravni nam je lahko že vse jasno, vendar čustva temu ne morejo tako hitro slediti in rabijo dalj časa, to je povsem normalno. Ste pa na pravi poti, le dajte si še čas – tako kot rabi fizična rana čas, da se zaceli, ga potrebuje tudi čustvena.

Res je, vpis v 1. letnik Šole čustvene inteligence je šele jeseni, saj program traja od oktobra do konca maja. Do poletja ne načrtujemo kakšnih krajših tečajev ali delavnic, razen morda vikend delavnico notranji otrok – notranji starš, ki bo izpeljana v Ljubljani aprila ali maja. Lahko se na naši spletni strani naročite na brezplačne e-novice Šole čustvene intligence in boste obveščeni o vseh naših dejavnostih.

Lepo vas pozdravljam!

Boštjan, še enkrat hvala za odgovor. Morala sem ga še “predelati” v sebi, da sem ga zares dojela. Moje poročilo se glasi, da mi gre bolje, ne ves čas, ampak verjamem, da sem na pravi poti, in opuščam obtoževanje, tako sebe kot drugih. Še vedno sem večinoma sama, ampak zdaj zato, ker se sama odločam, komu ali čemu bom posvečala svoj čas. Z večino nekdanjih prijateljev verjetno ne bom navezala stikov, vsaj ne takšnih kot prej, ampak sprejemam, da je to v redu. Da tako pač je. Čeprav me še vedno včasih popade misel, da le lažem sama sebi, da mi gre na bolje. Ampak ne, mislim, da mi gre res, ker tudi spomini niso več samo boleči, ampak tudi lepi, taki, da se ob njih nasmehnem in pomislim, da je morda moj prijatelj ponosen name. In tudi jutri bo z mano, na moj rojstni dan. 🙂