izolirani

Čau

Imam podobne probleme kot Neja (“prijateljstvo”) . Nikoli nisem imel prijateljev, tudi sošolcev sem se “izogibal”. Tako da danes sem totalno izoliran. Vse to se danes že nagiba k hudi depresiji. Tudi jaz sem se spomnil, da sem imel podobno vzgojo od staršev (predvsem od očeta), vendar poleg tega je bil on še nevrotik. Veliko se je preukvarjal z mano (od kolesarstva, teka, jahanja), vendar vse z zjanjem. Povsod in vedno je hotel le najboljše od mene. Prišlo je tudi do pretepa (pri mojih 13 letih). Tudi veliko mi je ponudil (materialno).

To sem mu tudi povedal in me je vrgel iz hiše. Zdaj so vsi jezni name, ker sem ga prizadel, vendar jaz mislim, da imam prav (namreč da mi je z njegovo vzgojo povzročil veliko škode). Pravijo (zdajšnja njegova žena in moja sestra), da sem hudoben, da sem vse pokvaril, da ne vem kaj je sreča itd. To vlije v meni velik občutek krivde. Mama pravi, da je bilo vedno zjanje, če nisi naredil kot je on hotel.

Kaj vi mislite? Kaj čutite do svojih staršev, ko ste se spomnili dogodkov iz otroštva? Jaz ga krivim. Je to pravilno? Kaj bi vi storili na mojem mestu?
Ima morda kdo izkušnje z obiski pri psihoterapiji? Kako tam zgleda?

Sory če je vse to čudno napisano. Jaz in slovenski jezik sva dva razl. pojma :))

Lep pozdrav !!

Ja jst mam sam ti ne pomaga psihoterapija, ce si tud sam ne pomagas. Huh saj ni idealnih satrsev potem, ko si pa ze odrasel pa najbolje jih pustiti na miru se sploh, ce se z njimi ne razumes prevec. Moji starsi so bli zlo slabi pa kaj jim jst morem pomagat ce so taki. Sej ce ti po resnici povem sm zadovoljen ze s tem da so bli taki kot so bli.

Najprej ti priporočam psihoterapijo, kjer boš moral maksimalno delati na sebi ob podpori in usmerjanju terapevta. Moraš se osvoboditi teh bremen, ki ti ne dajo živeti in dihati. Za začetek pa preberi knjigo Strupeni starši, ki jo je napisala dr. Susan Forward. Knjiga je balzam za ranjeno dušo. Vendar vseeno pojdi na terapijo.
Naslednje je prekopirano iz internet strani knjigarne OM Šiva Ezoterika in govori o knjigi Strupeni starši:

Nezadostni starši – so nenehno osredotočeni na lastne težave, zato svoje otroke spremenijo v “mini odrasle”, ki morajo skrbeti zanje.
Oblastni starši – življenje svojih otrok obremenjujejo s krivdo, manipulacijo ali pretirano nebogljenostjo.
Starši, odvisni od alkohola – so ujeti v zanikanje in zmedeno nihanje razpoloženja ter jim ostane malo časa ali energije za zahteve starševstva.
Besedno nasilni starši – z nenehnim poniževanjem, bodisi odkrito nasilnim ali prikrito sarkastičnim, svojim otrokom jemljejo pogum in jih oropajo samozavesti.
Telesno nasilni starši – so nesposobni obvladati svoj bes, zato krivdo za lastno neobvladano vedenje pogosto prevalijo na otroka.
Spolno nasilni starši – so očitno seksualno napadalni in prikrito nasilni. Otroka dokončno izdajo in uničijo samo jedro njegovega otroštva, njegovo nedolžnost.
***”Dinamična, močna, udarna knjiga, ki daje veliko upanja in razumevanja ter lahko dobesedno rešuje življenja.”,
Abigail Van Buren***

Spoštovani Georgy!

Nekaj odgovorov ste že dobili.
Rada bi vam povedala le to, kar morda že veste, da si, žal (-včasih) staršev ne moremo izbirati. Ob vsem kar sedaj čutite do staršev, še posebno do očeta, pa se zavedajte, da so starši naredili vse, v dobri veri, da to delajo za naše (v tem primeru vaše) dobro. Običajno otroci mislimo, da bi mi vedeli kako in, da bi marsikaj naredili bolje in, da nas starši ne razumejo, ne vedo kaj potrebujemo… Toda kot vidimo se svet hitro spreminja, z njimi pa navade, želje in potrebe. Naši starši so se v svoji mladosti in tudi že starosti marsikaj naučili, marsikaj izkusili, toda ne tako kot mi, in tudi na ta svet gledajo s svojmi očmi.
Zaradi sebe sprejmite to dejstvo, da so naredili najbolje kot so lahko (tudi če je to slabo), ker drugače ne znajo in ne zmorejo, saj bo to pomagalo vam, da jih boste lahko sprejeli take kot so. To seveda ne pomeni, da jih boste zato imeli bolj radi, toda tako se boste lažje znebili občutkov krivde, nezadovoljstva, sovraštva in našli mir v sebi.

Lep pozdrav!

Špela, Šent

Razumem, da so oz.so bili takšni kot so. Razumem, da se ne da menjat preteklosti in tudi ne njih. Razumem, da so to delali le v najboljši veri. Sigurno bi nekdo, ki je bil še hujše zlorabljen, dal vse, da bi imel takšne starše kot so bili moji.

Vendar naredili so veliko škodo !!!!!!!!!!!!!!! Ne štekam, kako so si predstavljali vzgojo. Se niso nič prej pozanimali kako bi me uspešno vzgojili? Jaz sem zdaj star 22 let. Nimam prijateljev (kaj šele punce), niti še otrok, vendar sem si vsaj 3-4 knjig prebral kako bi morali zgledati zdravi odnosi v familji. Oni so pa karnekaj delali napamet – kot je ratalo. Zdaj sem sam v nekem stanovanju, v depresiji. Ne grem nikamor, nimam volje za nič. Zadnjič sem si že rezal žile, vendar nisem imel dovolj jajc, da bi šel do konca. Premišljuejm, da si bi nabavil pištolo. Dovolj mi je vsega!!!!!!
S sestro se niso niti približno ukvarjali, zato je ona postala normalen človek. Danes (pri njenih 16 letih) gre že sama s prijateljicami ven (vsako soboto), ima že fanta, skratka uživa. Poznam eno ali dve njeni prijateljici in lahko rečem, da ona (sestra namreč) ve kaj pomeni ljubezen in zdrav odnos ter iskren prijatelj.
Neštetokrat se spomnim, kaj so delali starši iz mene. Prišlo je do te mere, da sem jih še kot otrok preklinjal v sobi, skušal se normalno mirno pogovoriti v čem je problem (še kot otrok!!!!!!!!!!!!!!!) – brez uspeha. Vedno ko je bilo kaj narobe ali kaj ni bilo pospravljeno ali ko sta se sprla sem mislil, da sem jaz kriv. Nikoli nisem nič prav naredil ali pa premalo (doma ali v šoli). Oba sta se obrnila name, tako da sem vse naredil (in rekel) samo da bo mir v hiši. S tem nisem “reševal” sestre, temveč “reševal” svojo kožo. Zdaj vidim, da sem bil res starš svojim staršem – kot piše v knjigi Strupeni starši.

Katja hvaaaaaaaaaaaaaaaaaaallllllllllaaaaaaaaaaaaa!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! 🙂

Ne razumem, kako ne štekajo. Malo bi pobrskali po spominu. Ko se bi spomnili vseh dogodkov, bi bili le malo pošteni do sebe in morda bi res priznali. Po pravici povedano, ko se spomnim koliko sem jaz prejokal in se prematral z njima, me očetov jok (ko sem mu vse to povedal) prav nič ne gane, prizadane ali kaj podobnega.
Oba sta memanipulirala z mano. Oče z zjanjem oz. nasiljem, mama s krivdo. Enostavno vidim, da nista sposobna živeti sama (ne mislim fizično!!!!). Ena velika otroka. Naredila sta pa otroka, ki ni sposoben živeti brez staršev.

No, da vam tukaj ne bluzim, vas bi vprašal še naslednje:
-Rad se bi ozdravil te soodvisnosti. Ne upam se it niti k psihologu niti psihoterapevtu. Ko bom zbral pogum in se bom prišel naročit za obisk, ne vem niti kaj in kako mu rečt. Naj mu rečem: “Dober dan. Jaz sem soodvisen od staršev?” Sigurno si bo mislil: “Ah, mulo je zdaj prebral nekaj knjig in zdaj si misli, da je imel najslabše starše na svetu ali kaj podobnega.” Ali naj ga vržem na finto, da me vsaka beseda prizadane, da jemljem vse osebno, da sem v depresiji itd. Moje mnenje je namreč, da doktorji uživajo prav v tem, da “raziskujejo” in sami pridejo do diagnoze. Vendar jaz že vem diagnozo.
-Ali sprejmete takšnega “čudaka” v Šent? Videl sem, da imate tudi raznorazne družabne sestanke, pogovore, delavnice itd. Morda pa mi bo pomagalo iti v družbo, se pogovorit ipd.

Uh, tu je blo pa res dolgo. :))
Katja še enkrat hvala. To je to!
Šentovcem pa lep pozdrav!!!!

Georgy!

Vidim, da si res v hudi stiski in glede na to, da se vedno bolj zapiraš in umikaš v svoj svet, se za začetek (ker praviš, da ne upaš k strokovnjaku), oglasi pri nas. Pokliči na telefon 01 431 94 18 – dnevni center in se dogovori, da prideš, ali pa pridi kar pogledat, vsak dan med 8. in 18. uro. Boš videl, kako izgleda, kaj počnemo, se dogovoril, če želiš priti na kakšno delavnico, skupino, ali se dogovoril za pogovor.

Prav gotovo ti bo koristilo, če boš šel med ljudi, zato kar pogumno.

Kar se pa tiče strokovnjakov, pa niso taki “zmaji” kot si jih ti predstavljaš. Prav gotovo te ne bodo že na prvi pogled ocenili. Če si prebral kakšno knjigo, ti to lahko le koristi in ti nihče ne bo štel v škodo, morda bi ti res kdo poskušal prikazati le svoje razumevanje neke vsebine.
Naj te ne skrbi kaj bi rekel, če bi prišel tja, vsak ve, da prihajaš, ker rabiš pomoč, in te bo že on/ona kaj vprašal/a, še posebno, če bo ugotovil/a, da težko govoriš o tem (kdo pa ne?).

Zberi pogum in si poišči pomoč, da boš lahko nadaljeval s svojim življenjem! Veliko uspeha!

Špela, Šent

Stari, jaz sem to vse dala čez in ozdravela. Ne bom ti razlagala svojega pekla. Vse kar moraš ti narediti je poskrbeti zase, ozdraviti sebe. Staršev ne moreš spremeniti, lahko jih sprejmeš takšne kot so. Vendar se ti zdaj ne ubadaj s tem kako boš sprejel starše. Enkrat kasneje bo to prišlo samo od sebe. Tvoja glavna naloga je, da se naučiš imeti rad sebe. Pojdi na Šent. In vztrajaj vsak dan posebej. Jaz verjamem vate.

Ej pa te je oče kdaj udaru!?!?