svojo zgdbo bi rada karseda skrajšala in jo obenem dobro razložila.Zgodilo se je pred dvema tednoma.Zbudila sem se zgodaj zjutraj,srce mi je močno bilo,napestost v glavi…mislila sem,da me bo kap.Ko sem razložila svoje simptome mami,me je pomirila in je stanje počasi minilo.Potem sem prebrala,da je šlo verjetno za napad panike ali tesnobnosti.To se mi je zgodilo prvič v življenju.Res pa je,da se je verjetno samo nabiralo (sem oseba,ki stalno premleva v sebi-navzven pa tega ne pokaže).Od takrat naprej nisem več ista.En teden sem imela čuden občutek v glavi,nisem bila skoncentirana na stvari…Zdaj je to malo boljše.Ampak vseeno nisem več enaka.Neka napetost in strah pred ponovitvijo je v meni vs čas.Šla sem tudi nevrologu kateri ni našel kakšnih problemov.Zato me je želel napotiti k psihiatru.Jaz sem veliko brala o tem in res bi rada prišla iz tega brez nekih težkih zdravil.Nevrolog mi je sicer predpisal blaga pomirjevala (helex),če bi bila res nemirna (do zdaj sem še bila tako močna,da sem zmogla brez njih).Tako mi je dal tudi napotnico za psihologa (to sem ga prosila,ker sem mnenja,da je v meni veliko nakopičenih stvari,ki bi jih najlažje rešila s pogovorom).Tako sem tudi šla k psihologinji,ki pa se mi zdi da je bila dokaj nezainteresirana.Povedala sem ji svoje težave,med drugim da sem brezposelna (stara 29 let) in brezposelna malo manj kot leto dni.Poleg tega imam občutek,da si v življenju razen izobrazbe nisem ustvarila nič.Vsi vrstniki že imajo družine,jaz pa še vedno sama.Z bivšim partnerjem (s katerim sva imela veliko težav) sva se še dobivala skrivaj (pa sva oba samska,ampak zaradi družbe naju je že sram,da se spet pokaževa skupaj po toliko prekinitvah).Skupaj ne moreva biti narazen pa spet ne.Jaz čutim neko varnost pri njem (kolikor sem brala je to posledica navezanosti na oćeta,na katerega sem res zelo navezana).In zgleda se je to stopnjevalo.Sem zadovoljna s svojim videzom,tudi tistih “moških osvajačev” mi ne manjka,ampak enostavno se z nikomer nisem mogla spustit v kaj več.Imela sem občutek,da je samo z bivšim tisto tapravo.Ampak ne bodite preveč strogi.Zdaj sem šla res z življenjem naprej na vseh podočjih (postopama sem vlagala veliko truda in se bila ponosna nase zaradi tega).Rekreacija,pridobivanje novih prijateljev…ampak on je pač ostajal v moji podzavesti.Občasno sva se tudi srečala ampak občutek sem imela,da sem ga prebolela (iskreno).Lahko sem živela brez njega in res sem mislila,da sem na dobri poti.No in sedaj se mi zgodi tole.Groza.Zdaj sem se nekoliko pobrala ampak res imam občutek,da nisem več ista.V meni sta strah pred ponovitvijo in nek čuden nemir.Prej sem uživala v malih stvareh,se nasmejala od srca,res bila tako nekako vesela (predvsem v zadnjem času).Ampak zgleda je podzavest naredila svoje.Po pogovoru s psihologinjo (do zdaj sva imeli samo en pogovor),uglavnem bilo mi je veliko lažje.Spet sem dobila upanje,takrat se je tudi tista huda napetost umirila…Zmotilo pa me je predvsem to,da me je za drugi pogovor naročila šele čez skoraj mesec dni,vs čas je poudarjala da nima časa…Jaz pa iskreno mislim da bi mi vsaj tedenski pogovori z njo zares pomagali.Vsaj enih par seans, pa magari potem zmanjšama.Saj razumem,da imajo probleme tudi drugi in da nima časa,ampak lahko bi me napotila vsaj v kake skupinske pogovore z ljudmi,ki imajo te težave (zdaj se počutim zelo sama,ker nima nihče od znancev podobnih izkušenj).Pa me je celo okregala,da če hodim k njej, bom hodila samo k njej in da naj se odločim…Tako sem ji v solzah rekla,da bom hodila samo k njej.Jaz se zavedam svojih težav.Imam nakopičeno vse.Zato tudi stalna nervoza,ki pa je zdaj res pokazala svojo moč in mi življenje obrnila na glavo.Ko sem v družbi je vredo,ko sem sama pa spet..strah in nervoza.Ljudje,ki tega ne doživijo ne morejo razumeti.Tudi jaz nebi razumela prej.Uglavnem zdaj,ko sem bila res v hudi stiski in me je bilo strah samote (predvsem ponoči), sem poklicala bivšega partnerja,da je prespal pri meni par noči (in sem bila veliko bolj pomirjena).Zdaj pa vem,da moram tudi temu narediti konec in se postaviti na svoje noge.Zanima me samo ali ima kdo podobne težave?Zelo bi mi bilo v pomoč,da se s kom pogovorim.Seveda bi bila najbolj vesela oseb,ki se s tem borite ali ste to premagali brez tablet.Jaz jemjem zdaj dominor (kupila sem jih v dm-prehransko dopolnilo proti stresu).Ne vem ali mi pomagajo ali ne,še vedno pa mislim da mi je najbolj pomagal pogovor s psihologinjo.V sebi zdaj čutim sram in nemoč obenem pa ogromno željo,da premagam to.Vesela bi bila vsakega mnenja,samo ne svetujte mi zdravil (antidepresivov), ker imam resnično slabe informacije glede stranskih učinkov le teh.Lahko me pograjate,spodbudite…karkoli.Bom vesela.Najbolj pa bom vesela spodbudnih zgodb in mnenj,da dobim upanje,da bo tudi meni uspelo.Navzven se ne vidi moja stiska,ampak znotraj mene je in hočem premagati to in spet uživati v življenju.Veliko moram spremeniti v sebi,si postaviti cilje,postati bolj odločna…ampak ne vem kako začeti?Upam,da se javi kdo s podobno izkušnjo…

lp

Če se labo počutiš in ti je zdravnik predpisal napotnico za psihoatra, potem ga obiskuj. Tvoja ODLOČITEV je h komu boš šla. Če se hočeš sprostiti in pozdraviti rabiš psihiatra, ki ga čutiš in se pri njemu lahko odpreš. če ti psihiatrinja ni všeč jo zamenjaj. Pogovori ti morajo pomagati!

Spoštovani,

najprej bi vas pohvalila, da ste šli v življenju naprej na vseh področjih, da ste vlagali veliko truda in ste ponosni nase. Pohvale vredno.
Zahodni ljudje pozabljamo, da se življenje vrti v krogih , to pomeni, da pridejo dobri in slabi dnevi, da je to naravni ciklus kot je v naravi naravna menjava letnih časov. Tako pa poskušamo na vsak način razširiti poletje in skrajšati zimo. Saj to je za razumeti, da bi se vsi najraje imeli ves čas samo dobro, bili ves čas samo dobre volje. Toda obstaja zakonitost. Lahko razširjamo trenutke sreče in nočemo pogledati na boleče vsebine v nas, samo potem ko pride čas in čas vedno pride, pridejo težke neprijetne stvari v našo zavest toliko v večjem številu in močneje. Nekako imam občutek, da se to dogaja tudi pri vas, da se v vas nabirajo nepredelana čustva. Mogoče bi začeli ljudem iskreno govoriti,kako se počutite. Določeni ljudje bodo mogoče odšli iz vašega življenja. Po vsej verjetnosti pa boste ugotovili, da ima marsikdo enake težave in občutke kot vi. Dejstvo je, da imamo vsi težave in težke dneve in da ni naravno, da samo vedno in povsod dobre volje in mogoče je čas, da začnemo o tem govoriti drug drugemu. Ne mislim na jamranje in pritoževanja v nedogled, ne to, samo biti v stiku sam s seboj, priznati si, kaj je v nas. Saj če opazim pri sebi žalost in jo nato sprejmem, ji dam vedeti, da sem jo opazila, in jo potem spustim, ne pomeni, da bom sedaj ves čas žalostna. Je pa res, da če se dolgo časa nismo ozirali na »neprijetna« čustva v vas in ko si enkrat sebi namenimo pozornost, je tega res veliko. Zato je zelo pozitivno, da ste začeli hoditi k psihologu. Je pa res, da je brezplačnih psihologov bolj malo in so potem obiski pri njih velikokrat res samo enkrat na mesec.
http://www.posvet.org/ – to je poveza Društva za psihološko svetovanje, ki nudi pomoč ob čustvenih stiskah za samo 5 evrov na obisk, če se boste odločili, da si boste poiskali tedensko svetovanje.
Seveda je človeka strah, ko se mu kaj takega pripeti, da se bo to zopet ponovilo. In nihče ne more reči, da se vem to res ne bo zgodilo. Zelo dobro je, da ste takoj stopili k preventivnemu ukrepanju. Če pa se bo zgodil ponovni napad, imate sedaj že izkušnje kako približno zgleda, koliko časa traja, da ne pomeni, da imate srčni napad…Upam, da se vam javi še kdo, ki ima podobne izkušnje in vam pove, kako se zadeva odvija pri njem, kalo si pomaga….
Bolj ko boste sami sebe sprejemali v celoti, bolj ko boste v stiku s potlačenimi vsebinami, lažje boste tudi doživljali bližino in lažje vam bo imeti odnos z nasprotnim spolom. Tako se bo tudi bolj razjasnil odnos z vašim prijateljem s katerim pišete, da ne morete biti ne skupaj ne narazen. Pomembno je, da si dajete podporo in se ne obremenjujete z okolico, kako ta gleda na vajina razhajanja in zbliževanja. Stojte si ob strani kot bi stali svoji najboljši prijateljici-brez kritik samo s podporo. In pomembno se mi zdi, da nadaljujete z obiski pri psihologu oz. psihiatru oz. socialni delavki,.. in skupaj še z nekom raziskujete skrivnosti podzavesti, da se bo ta lahko razkrivala v varnem pričakovanem okolju in ne nenadoma v spanju.

Srečno!

Mateja

Pozdravljeni…

Ob branju vašega odgovora sem dobila solzne oči.Zadeli ste v polno.Naj povem,da sem se v teh dneh zelo pobrala.Vsak dan je bolje.Seveda z veliko mero truda.Najprej so se mi besede moje psihologinje zdele stroge,sedaj pa vem da so bile v tistem trenutku najboljše.Zakaj?Zato ker mi tako ni preostalo drugega kot da dejansko začnem spreminjati stvari.Zdaj moj dan izgleda veliko drugače.Probam si ga zapolnit kar se da razgibano.Prej sem si npr. za dopoldan zadala veliko stvari (preostanek dneva pa nisem imela kaj početi) in sem pač spala…Zdaj sem si razporedila stvari skozi ves dan.Začela sem tudi kuhati,prej je za to skrbela mama.Pa sem ji predlagala,da bi od sedaj za to skrbela jaz.Tako se zamotim s kuho (ob enem pa je občutek,da sem naredila nekaj koristnega zelo pomirjevalen).V času brezposelnosti pač pride tudi do veliko (preveč) prostega časa,posebej če še nimaš otrok in bi se zamotil vsaj s tem.Postaneš sam sebi napoti.Četudi pride vmes kaka ura,dve ko nimam kaj početi…ne grem spat.Pač berem,pospravljam.Seveda se tudi spočijem ampak ne več s spanjem.Kot je rekla moja psihologinja.Dan je za bedenje,noč je spanje.Prej sem pač vse počela polovičarsko,nahitro.Kak dan sem želela postoriti vse,drug dan pa sem prespala.Verjemite mi,tudi preveč časa povzroča stres in nervozo,ne samo prezaposlenost.Tudi apetit sem izgubila v tem času.Res zanimivo.Prej sem si želela izoblikovat postavo (čeprav nimam nekih težav z odvečnimi kilogrami) in sem se kar veliko odrekala hrani.Potem pa pof.Iz enega na drug dan brez apetita.Bilo mi je slabo.Pa sem začela jesti po sili.Spomnila sem se nasveta psihologinje,treba je jesti…četudi ti je slabo.Brez hrane ne gre.In se je tudi to normaliziralo.Veliko sem v naravi s svojima psoma…pač zdaj se vsaki stvari,ki jo delam posvetim in ne kar tako.Sveta in zdravja ne dojemam več tako samoumevno.Veliko potlačenih misli,čustev…vse to sem skrivala v sebi.Seveda jih še,ampak zdaj imam v planu,da s psihologinjo tudi to počasi predelava in da prečistim “staro kramo” v sebi,ki jo vlačim za sabo že leta in leta.Vem,da ne bo lahko.Ampak tudi vem,da mi bo uspelo.Tudi strahove še imam zaradi napada,ampak vedno manj ker se iz dneva v dan soočam z njimi.Strah me je bilo samote po tem dogodku (napadu),pa se vržem v to.Nočem biti več ujeta v svoih strahovih.Tudi z ljudmi s katerimi sem se prej kregala.Tega ne počnem več.Povem svoje mnenje za keterim stojim,povem da jih imam rada ampak da kregala se več ne bom…To izoblikuje samo začarani krog…Nisem popolna,še zdaleč ne,ampak na svet sem začela gledati drugače.Tudi sebi moram oprostiti veliko stari…Zavedam se svojega problema,zdaj sem se šele začela zavedati,da mi je telo z napadom samo sporočilo,da tako ne gre več naprej…zdaj tečem vsak večer pred spanjem,da potem spet zaspim z občutkom,da sem nekaj dobrega storila zase.Ko veš,da si za nekaj koristen,dobi življenje nov smisel.Seveda me je še strah,da se spet pojavi ta čuden občutek v glavi (nemir,odmev,neskoncentiranost,panika,občutek da nisi več umsko prisoten),ampak mislim,da sem na zelo dobri poti da to premagam.Vsak dan imam večji zagon.Čeprav ne hitim…Vse se zgodi z namenom in tudi meni se je to zgodilo z razlogom.Brez ciljev se pač ne da živeti.Sami smo odgovorni za svoje življenje,jaz pa sem prej to odgovornost kar prelagala…Se pa zelo zahvaljujem za link,kontaktov psihologov,ki so res ugodni…jaz pravim…nikoli ne veš kaj se ti v življenju pripeti.Nikoli nisem pomislila,da bi me lahko doletele težave s psiho…pa evo,so me.In mislim,da je to jasno opozorilo naj začnem ceniti svoje življenje in zdravje.Tudi glede službe sem prej že kar obupala,zdaj pa pošiljam več prošenj,se bolj zanimam za to…in ni vrag,da ne dobim dela…samo obupati ne smemo…Pa se še oglasim,zelo vesela pa bom tudi vaših predlogov.Predvsem kako se spet najti,pozitivne stvari,zgodbe….se mi zdi,da to človeka dvigne.Če pa venomer razmišlamo,da smo bolani in kako težko bomo šli čez to,pa je samo še težje…to je samo moje mnenje 😉

lp

Hvala, da ste se ponovno oglasili. Me veseli, da sem zadela in me veseli, da vam gre dobro. Toda ne pozabite prišli bodo dnevi, ko vam ne bo šlo tako dobro, in tudi takrat je pomembno, da si stojite ob strani in skozi aktivnosti počakate na novo obdobje dobrih dni. Tako kot pravite pomembne so aktvinosti. Ja in ni vrag, da nam ne bi uspelo, če si nekaj zastavimo in temu vztrajno in srčno sledimo.

Mateja Debeljak, univ.dipl.soc.del

za osebni pogovor se lahko naročite na telefon 031/347-313