Spoštovani!
Najina 22 mesecev stara malčica je v nekem obdobju sprememb, ki so naporne za njo kot tudi za naju z možem. Kar nekaj časa ni obiskovala vrtca zaradi dolgotrajne viroze, v tem vmesnem času se je tudi odvadila od nošenja pleničk. Nisva je silila, ampak je sama kazala znake da ne mara več pleničke. Vedno je normalno odvajala blato, rada hodila v vrtec, prav tako nikoli nismo imeli težav s spanjem. No, sedaj se je vse našteto spremenilo. Včasih zadržuje blato, ne želi v vrtec, prav tako noče zaspati, se upira, dere, kriči in išče razloge da jo vzameva iz postelje. Z možem sva zelo pozorna, se objemamo, lubčkamo, ljubkujemo in si povemo da se imamo radi. Oblivava jo z vso svojo ljubeznijo. Doma se ne deremo drug na drugega, se lepo pogovarjamo, če pa kaj ni ok, ji to poveva bolj odločno. Dosti časa preživiva sami, saj mož pozno pride iz službe (kljub temu se vidita vsak večer). Po vrtcu se vedno pocrkljava in nekaj časa skupaj igrava, na to jo pustim malo samo med svojimi igračami. Za samostojno igro niti ni preveč zainteresirana. Začela se je precej dreti in trmasto vztraja pri svojem. Veliko se hoče nosit, ampak ker sem v 5. mesecu nosečnosti, grem na kolena in jo močno objamem. Ona se joka in dere da naj vstanem, saj je šele takrat dobro (to isto počne pri možu). Ne želiva ustreči vsaki njeni zahtevi (saj jo objameva, samo ne stojiva), prav tako ji povem da jo imam zelo rada, razložim da je ne morem ves čas nosit, da me boli trebušček. Hčerka pa trmasto vztraja in se dere. Poleg tega dostikrat reče da bi šla na stranišče, po tem pa ne dovoli da ji slečeva hlačke. Le nekajkrat se je polulala ali pokakala v hlačke. Nikoli se zaradi tega nisva drla na njo ali da bi bila kaznovala. Vedno sva rekla da ni nič hudega če se je to zgodilo. Ponoči se zbudi da je žejna, da bi rada pila vodo, ko ji ponudiva reče ne, ko odloživa nazaj na omarico, se joka da bi rada vodo nato spet noče in tako v nedogled. Prav tako je s straniščem ponoči (ima še pleničko za spanje). Se zbudi in joka da bi šla na kahlico, ampak spet ne dovoli da jo odpeljeva na stranišče ali dava dol hlačke. Ne dovoli niti če kahlico prestavimo v spalnico. In tako dretje in izmišljevanje sredi noči lahko traja več kot uro, da odneha in zaspi. Težko je razumeti kaj zares potrebuje, ko pa se konstantno izmišljuje. Že od nekdaj je bilo tako, zelo pogosto nasprotuje, ampak ne tako intenzivno kot je sedaj. Je zelo samosvoja, trmasta in velikokrat je za kakšno stvar rekla da noče, na primer pojesti ponujenega sadja, ko pa pustim na mizi ga poje, ali pa obratno. Je bistra punčka, se mi zdi da je tudi zelo napredna, veliko govori in že nekaj časa povezuje besede v krajše stavke, dobro razume in sledi. Glede moje nosečnosti se tudi veliko pogovarjamo. Sva ji pokazala slike iz UZ, poboža in poljubi trebušček, ji povem da bo pomagala pri dojenčku, previjati, dati dudo, kopati,..Med tem pogovorom še ni nasprotovala. V vrtcu ni nobenih težav, sodeluje, do drugih otrok je prijazna, zadnje čase noče spati ali pa zelo malo spi. Načeloma je dobrovoljna in nikoli nisva imela težav. Trenutno je zelo naporno, rada bi razumela zakaj je prišlo do teh sprememb. Na kakšen ji lahko pomagava.

V kolikor vem se pri 2h letih začne izoblikovati zmožnost otroka do asertivnosti (da zna reči ne, da razume, da je ločena entiteta, in da bo imela težave, če je ne spodbujata pri individualizacijo).

Pomoje jo je kakšna zelo žleht coprnica hecala “zdej ko bo dojenček prišel, boš pa iz češplje ven padla, haha” – in preden mi kdo reče, da sem psihopat, to se je moji sestrični zgodilo.

Menim, da sta z možem (sicer dobronamerno) preveč pritiska dala nanjo z bodočim bratcem/sestrico, da se (podzavestno) počuti ogroženo (da ko bo dojenček, bo vse drugače in nihče ne bo zanjo skrbel, da bo zamenjana, da bo ona odgovorna za dojenčka, da bo prikrajšana, da ne bosta imela časa zanjo, da bo nezaželjena), hkrati pa še dojenček sovpada z normalno obdobjem individualizacije.

Pa da ne bi bilo pomote, lahko tudi da je v okolici videla toliko pritiska – lahko ima kakšen so-vrtčevec starejšo sestro, ki mora nenehno pomagati, lahko na TV ali v risankah, kakšna žleht tašča ipd.

Prepričana sem da je vajina hči v veliko večji čustveni stiski, ki je pri 22mesecih niti približno ne more razumeti.

Osebno svetujem veliko strpnosti, ljubezni in potrpljenja, se pa zelo veselim še komentarja kakšnega strokovnjaka, ki ima z znanstvenimi dokazi podkrepljeno mnenje 🙂
Lep pozdrav