izmišljene bolezni

Pozdravljeni
pravkar sem prebrala aadinoo sporočilo o strahu pred neozdravljivimi boleznimi in moram reči, da me muči podobna zadeva. Stara sem 25 let, mamica 5 mesecnečega sina.. Že kar nekaj let paničarim zaradi “navideznih” bolezni. To zgleda npr. tako, da mene zaboli v trebuhu in naredim celo študijo kaj me boli, zakej me boli, kaj vse imam za ene bolezni. Zadeva je postala zelo moteča: ko me kaj zaboli doživim še napad panike in me zelo težko pomiri vsaka stvar. Namesto da bi uživala ob gledanju svojega sina paničarim kaj mi je.
Podobno doživljam tudi razne novice: pretresena sem ob raznih novicah. Če vzamem npr. potres v Italiji sem bila zelo panična, kaj če bo potres pri nas, kako bo, skratka en sam strah. Tudi raznih nanizank ne gledam več, ker vem, da ne bodo delovale dobro name (npr. Zdravnikov vest, pa razni forenziki in sploh take, kjer se govori o boleznih). Do zdaj sem vso zadevo ignoririlala, danes pa sem ob hudih bolečinah v želodcu, ki mi siljo na bruhanje in ko sem totalno brez apetita pomislila, da je čas da naredim nekaj zase. JE to občutje (zelo boleč želodec, driska, brez apetita) posledica stresa? kje naj se lotim zadeve?
ZA pomoč se vam zelo zahvaljujem.

Spominjaš me na mojo partnerko. Ima isti princip razmišljanja in za vsako malenkost paničari in je v strahu, da ima raka ali še kaj hujšega.
Prav tako se ji ob takšnih, v glavnem neupravičenih in pretiranih misli, pojavi še stskanje v prsih in prebavne težave, tako, da na koncu res že verjame, da je nekaj hudo narobe z njo.

Seveda jo ob vsakem takšnem paničarjenju pomirim in ji razložim, da pretirava, da ne more biti nič hudega, saj je za njen strah krivo neznanje. Če bi vedela kaj več o medicini, bi vedela tudi v čem je problem.

Vzrok za takšno razmišljanje in pretiravanje tiči v vsiljenih vzorcih, ki ji je moja partnerka dobila od stare mame, ki je vedno za vsako malenkost zganjala paniko.

To je torej priučen vzorec razmišljanja, ki pa se ga da izobiti s preudarnim razmišljanjem in znanjem.
Pomaga pa tudi, če te nekdo z dejstvi potolaži, da si lahko brez skrbi in strahu.

Pozdravljeni!

Poglejte si temo ‘Strah pred neozdravljivimi boleznimi’.

Lep dan!

Petra, ŠENT

Se opravičujem, naknadno sem opazila, da ste si to temo že pogledali.

Hvala za razumevanje.

Petra, ŠENT

it,
enako doživljam tudi jaz! tudi jaz sem že razmišljala, da je vzrok moje panike v odraščanju s staro mamo, ki sicer umira že 26 let (da se razume: z njo ni čisto nič narobe, in ima 94 let!).
Ja, pomaga dejstvo, da me nekdo potolaži vendra čutim, da tudi to kmalu ne bo več pomagalo….
Ali se da to rešit?

ko je moj oče umrl pred 20 leti, se je meni začelo dogajati isto. Da ne govorim, vse sem imela, od raka naprej. V glavi seveda.Kajti prebrala sem čisto vse knjige, da sem ja vedela za vse znake, kaj pomenijo. Če sem si npr. “izmislila” tumor v glavi, se mi je dejansko tako motilo in mi je bilo zjutraj slabo. Ko sem bila prepričana, da imam strdek v nogi (bila sem pa stara 25 let!), me je noga začela boleti… takih stvari je bilo še veliko. Potem sem imela vsega dovolj, namesto, da bi bila srečna s svojim dojenčkom, sem take zganjala. Pa sem šla k svojemu zdravniku, mu vse po pravici povedala: da berem priročnike, da vse vem, kaki so znaki za določeno bolezen in potem tisto bolezen tudi “dobim”. Pa me je tako lepo potolažil, da naj raje berem ljubezenske romane, mi dal ene tabletke-ne vem več, katere, pač nekaj za živce. Rekel je pa, da jih ne smem jemati prevečkrat, ampak samo, ko je res hudo. Ker se jih lahko navadim. Sploh se ne spomnim, koliko sem jih pojedla, po drugo škatlo nisem več šla. Ker sem videla, da je to res to. Živci. in sem se vedno potem kar nekako prepričala, da me nič ne boli, vedela sem, da lahko vzamem tableto… ampak počasi je to minilo, zdaj že dolgo normalno živim in nočem razmišljati o bolezni. Tako da-pojdite k zdravniku in mu VSE povejte, saj doktor vendar ve, kaj so te motnje. Želim srečo vsem!

Saj…klin se s klinom zbija.

Če ne pomaga več, da te nekdo drug prepričuje in tolaži, se bo treba vzeti v roke in zavestno spremeniti stara prepričanja.
Za to je potrebno veliko volje.
Popolnoma nikoli ni možno izbrisati nekih prepričanj. Saj se še vedno pojavljajo misli in strahovi, ker drugače ne bi bilo potrebno sebi dopovedovati, da nočem razmišljati o bolezni.
Vendar se z voljo, podporo in časom, da marsikaj narediti.