Izkušnje – žalovanje za otrokom
Pozdravljeni!
Pred cca 1 mesecem sem izgubila otroka, starega 6,5 let. Z možem sva obupana, pogrešava ga, skratka ni nama lahko.
Mi lahko prosim starši, ki ste preboleli oziroma doživeli takšno izgubo, pišete na mail: [email protected].
Namreč ljudje, ki tega niso doživeli, ne morejo razumeti kako je in težko svetujejo, radi bi kontakt koga, ki ve za kaj se gre.
Vesela bom, če se kdo javi.
LP,
Eva
Draga Patrikova mamica, vsak doživlja izgubo na svoj način. TEžko boš našla nekoga, ki ti bo lahko dal “pravila” za žalovanje in kako najhitreje priti na “zeleno vejo”.
Sama sem izgubila hčerko kmalu po rojstvu po dolgem in resnično neprijetnem času v bolnici. Bilo je več trenutkov, ki so bili resnično grozni in ki mi še sedaj, po petih letih ne dajo spati ali pa me pahnejo v solze.
Najtežje od vsega pa se je bilo težko sprijazniti z dejstvom, da svojega otroka nikoli več ne bom mogla objeti, ga videti, pobožati… to dejstvo sem res dolgo sprejemala, še danes imam kepu v želodcu, ko pomislim na tisti čas, ko sem se borila sama s seboj, da sem vsako jutro vstala, pojedla zajtrk, se oblekla in šla v službo, tako kot vsi drugi, ki so imeli doma žive otroke. TEžko je bilo. S partnerjem sva se ogromno pogovarjala. To nama je pomagalo. Prijatelji so čudežno poniknili, niso znali pristopiti. Zato je bilo še težje, ko imaš občutek, da si v tem sam. Še danes ne vem, kako sem preživela vse tiste trenutke. Ne vem. Nimam se za močno osebo. Sama sebi se zdim prej pesimist, kot optimist. Pa vendar je nekako šlo. Vseeno sem se zavedala, da imam samo dve možnosti; ali preživim in živim nekako naprej, ali pa potonem skupaj s svojo žalostjo.
Vsak dan je malo lažje. Vsak dan je bolečina malo milejša. Traja, pri enih več, pri drugih manj. Jaz sem sploh imela malo drugačen način žalovanja. Nisem želela klasičnega pogreba, nisem dala narediti ploščice v parku zvončkov, verjamem, da je moja hči vse okoli mene, da je topel veter v mojh laseh, svež vonj po poletnem dežju, nasmeh na ustnicah moje druge hčerke…vse to mi je dovolj, da ne potrebujem prostora, ki bi bil samo za njo, najmanj pa na pokopališču. Nisem želela, da mi ljudje izražajo sožalje. Bolj kot to sem si želela, da bi me obravnavali tako kot prej. Ne da sem se počutila tako drugačno od drugih. Nisem želela, da bi nekdo z mano ure in ure premleval, zakaj se je to zgodilo. VEčkrat sem želela, da bi mi nekdo podal roko, me kam povabil, pa četudi bi mi bilo hudo, da bi razumel, zakaj nenadoma moj obraz pokrijejo solze in iz tega ne bi delal drame….
Tudi vama bo čez čas lažje. Samo sedaj sta še na začetku poti. Želim vama samo, da ne izgubita samih sebe, da se ne prepustita žalosti. Ko vaju vleče v svoje globine, najdita najtanjšo vejico, oprimita se je z vsemi močmi in ostanita na površju. Kasneje bosta videla, da je to zelo pomembno.
Nekaj let po smrti svoje hčerke sem poslušala predavanje in takrat je bilo prvič, da je nekdo (predavatelj) izrekel točno tisto, kar sem si ves čas želela slišati): Človek se mora navaditi, da vsi konflikti niso rešljivi. Da obstajajo konflikti želja in interesov, ki so preprosto nerešljivi. In eden takih je smrt otroka. Tega se ne more spremeniti, tega stanja se ne more rešiti.Najtežje je materi sprejeti, da otroka ni več in se sprijazniti z dejstvom, da tega ne more rešiti.
Vse dobro vama želim!
Mogoče vama pomaga lahko Vislava Velikonja, dr. psih., nama je ob izgubi v nosečnosti kar precej, lahko pa mogoče tudi Petra Urek, ona ima to društvo Solzice, kot so že povedali, tudi ona je izgubila otroka, mislim, da še zelo majhnega…drugače pa, iskreno sožalje in bodita močna…
Ja, čas je najboljši zdravnik. Vendar nikoli ne pozdravi do konca. Tako kot je napisala mamica, dete je stalno z nami, kot sončni žarek, prva rožica spomladi, v sinjini morja, med deževnimi kapljami, snežnimi kristali, smehom otrok, v pišu vetra. Ko svetijo zvezdice, je naš angelček ena od njih, ko sije sonček, je sončni žarek, ko pada dež, je dežna kapljica, ko pada sneg, snežni kristal, ko zapiha veter, je njegov piš, ko smo žalostni, naša solza. Prihaja v naše sanje in nas tolaži. Vseskozi nam v različnih oblikah sporoča: ŠE SEM TU, RAD/A VAS IMAM. In ko bomo odhajali s tega sveta nas bodo naš angelčki pričakali. S to zavestjo, se sama ne bojim umreti.Objela ga bom in nikoli več izpustila.
Oh, to življenje … koliko hudega mora človek pretrpeti … ko mi je najhuje preberem sporočilo, ki ga je zapisala “tvoja mami”, čeprav je minilo že kar nekaj let od njenega zapisa, bi se ji rada zahvalila! Preživljam identično zgodbo, ki se bo tako žalostno končala … po mukah v bolnišnici, po vsem veselju, ki sem ga pričakovala, se je vse obrnilo in zapihal je hladen veter … šok. Malo dete ne bo preživelo … zakaj, zakaj? Večno vprašanje brez odgovora. Upam, da je res čez čas lažje … bi rada videla, kaj bi mi avtorica o žalovanju lahko povedala zdaj, ko je za njo že več let te muke … meni se zdi, da to ne bo minilo … nikdar.