Izkušnje z bivanjem v Varni hiši
Je nedelja,moj otrok še spi in jaz imam čas v miru napisati par stavkov glede bivanja v Varni hiši – zdaj sem približno 1 mesec na svojem. Naj povem takoj na začetku, da če te stavke bere ženska, ki misli, da je žrtev kakršnegakoli nasilja, naj takoj pokliče na številko Varne hiše. Jaz bi mogla poklicati že prej….ampak na koncu sem vseeno zbrala pogum in poklicala za uvodni razgovor.
Dvomi, da mogoče nisem taka žrtev, da so druge ženske v bistveno hujšem položaju, so se takoj razblinile. Pogovor z go.Mileno je bil kot da se pogovarjam z mamo, poln razumevanja in topline. Približno čez 2 tedna sem že bila nameščena hiši. Strah me je bilo, koliko žensk in otrok bo skupaj, kakšne bodo ženske, če se bomo razumele….Imela sem srečo, postali smo fajn ekipa, ki se je razumela in si pomagala. S pomočjo strokovnih delavk ge.Martine in Karmen sem začela urejati stvari v svojem življenju – odvetnika, terapevta, sama sebe… Pogovori in nasveti so mi prišli še kako prav in so mi res zelo pomagali tudi pri vzgoji otroka. Delavnice so bile super, zanimive in mi smo res uživale.
V hišo sem prišla z dokaj nizko ravnjo samozavesti kot žrtev fizičnega, psihičnega, ekonomskega nasilja in brez finančnih sredstev. Šele v hiši sem se tega začela popolnoma zavedati in življenje se mi je zavrtelo še enkrat pred očmi. Potrebovala sem tudi mir, da se odmaknem in premislim, kako in kaj naprej. Sem tujka in družine v Sloveniji nimam, tako da res ni bilo enostavno se odločiti za bivanje v Varni hiši. Tudi vprašanje kako bom z otrokom živela naprej se mi je pojavljalo ves čas. Kar naenkrat so se stvari začele premikati, jaz sem dobila službo, otok vrtec in to je bil nov začetek. Odločitev je padla, ostajam v Sloveniji, zdaj se moram samo boriti naprej.V niti v 4 mesecih sem postala druga oseba – predvsem bolj samozavestna, si poiskala stanovanje in se z otrokom odselila. Zdaj pa pogumno naprej. Izkušnjo z bivanjem v Varni hiši ne bom pozabila nikoli in se res iskreno zahvaljujem vsem strokovnim delavkam in prostovoljkam, ki pomagajo ženskam, ki so izpostavljene nasilju. Če je ženska odprta in res hoče kaj spremeniti sama v sebi in v svojem življenju, je to res enkratna priložnost, kajti strokovne delavke res vedo, kaj delajo in znajo s pogovorom in nasveti zelo pomagati. Na lastno kožo sem izkusila situacijo, ko se nisem zavedala, da sem že sposobna in pripravljena živeti na svojem in sem ´´nasvet oz. pripombo´´ jemala kot da nisem več dobrodošla v hiši. Ko sem začela ukrepati in dobila željeno stanovanje, sem začela razumeti, da nasvet je prišel v ta pravi trenutek. Še enkrat hvala, ga.Martina!!
Naučila sem se, da moram tudi jaz malo premisliti in pogledati na stvari iz drugega zornega kota.
Zdaj sem zelo srečna, z otrokom se imava lepo. Tudi otrok se je umiril, ker čuti, da je mamica bolj umirjena in predvsem srečna, nasmejana,….
Še enkrat najlepša hvala vsem, Monika
PS: punce, pogumno pokličite v Varno hišo 🙂
Spoštovana Gospa!
Vesela sem vrstic, ki ste jih zapisali, saj menim, da so med drugim prav besede naših bivših uporabnic tiste, ki vlivajo pogum ženskam, ki so žrtve družinskega nasilja in se odločajo storiti korak ven iz stanja, v katerem so se znašle. Vesela sem tudi podatka, da ste v svojem življenju končno našli dolgo iskani mir in da se vam je življenje uredilo v smeri, ki ste si jo želeli.
Strinjam se z vami, da je odločitev za klic v varno hišo in prvi korak proti življenju brez nasilja, lahko zelo težka. Vendar pa je prav ta prvi korak tisti, ki daje moč za naprej. Žrtve se pogosto vrtijo v začaranem krogu ali pa sploh ne vidijo, da so stvari, ki se jim dogajajo vsakodnevno in so jih vzele kot povsem ‘normalne’, nasilje.
V varni hiši je pogosto poleg strokovne pomoči zaposlenih ključen element prav življenje v skupnosti. Začetni strah ‘kako bo živeti s tujimi ženskami in njihovimi otroki’ je hitro premagan. Ženske se tako ali drugače učijo druga od druge, se poslušajo, si svetujejo in se medsebojno podpirajo. Imajo pa tudi svojo sobo, kamor se zatečejo, ko želijo zasebnost in samoto.
Naloga strokovnih delavk ni le ta, da pomagamo pri formalnih zadevah, kot so npr. pomoč pri uveljavljanju vlog na CSD, iskanju zaposlitve, pridobivanje brezplačne pravne pomoči,… Ob strokovni podpori ženske gradijo na svoji samopodobi, ki je, kot ste že sama omenila, pogosto zelo slaba. Slišane so. Ženske podpiramo, iščemo njihove močne točke. Skupaj kuhamo, ustvarjamo, imamo športne aktivnosti. Skupaj se smejimo in jokamo. Ženske obiskujejo številni prostovoljci, ki so prav tako strokovnjaki na svojih področjih. Ženskam skupaj z njimi pomagamo poiskati nove aspekte življenja, ki jih doslej niso poznale, mogoče jim to niti ni bilo dovoljeno. Veliko ženskam uspe sestopiti iz nasilja, so pa tudi take, ki jim to (še) ne uspe. Verjamemo tudi v slednje, da nekega dne uspe tudi njim.
Ena glavnih nalog našega dela pa je tudi ta, da ženskam ves čas prikazujemo realno sliko. Velikokrat se ženske pri nas počutijo že toliko varne, da okrog sebe zgradijo zaščitni oklep in se bojijo nadaljnjih korakov v samostojno življenje. Takrat same še ne vidijo, da je zanje prišel čas, ko nas morajo zapustiti. In ena izmed teh ste bila tudi sama. Pa ste zaupala in zdaj ste tam, kjer ste.
Omenili ste tudi otroka. Veseli me, da čuti, da ste umirjena. Veseli me tudi, da se počuti varnega ob vas. Ko otroku zagotovimo ta občutek, mu zagotovimo vse. Igrače niso pomembne, pomembno je, da mu nudimo občutek varnosti. Tudi otroci so vse prevečkrat žrtve nasilja, četudi niso tepeni. Otrok najbolj trpi, ko vidi, da trpi njegova mama. In ko mama trpljenja in nasilja ne dovoli več, je otrok najsrečnejše bitje na svetu. Ko si ženska poleg strokovne pomoči, ki jo prejema v hiši, poišče še terapevtsko pomoč, ji svetujemo, naj podobno obliko poišče tudi za svojega otroka. Obisk pri psihologu je vsekakor priporočljiv tudi za najmlajše. Otroci so premajhni, da bi razumeli nasilje, selitev v varno hišo in odsotnost nasilneža.
Zahvaljujem se vam za vaše besede in vašo podporo. Želim vam mirno življenje brez nasilja še naprej.
Martina,
strokovna delavka VHG
Velikokrat povabimo ženske ob odhodu iz varne hiše, da naj kaj napišejo na forum. Veliko jih z veseljem reče, da bodo to storile, ampak saj se ve, kako je….čas hitro teče….in potem se pozabi ali ni nikoli časa za kaj takega in tako naprej. Hvala vam gospa, da ste si vzeli čas in zapisali te pozitivne, čustvene stavke. Verjamem, da bodo navdih marsikateri ženski, ki jih bo prebrala, da se bo odločila, da naredi odločilni korak ven iz nasilja.
Čeprav sem sodelovala z vami samo v vlogi prostovoljke, ste name naredili velik vtis. Ste čudovita osebnost, ki premore veliko poguma, volje, energije, srčnosti in še marsičesa. Verjamem, da vas čaka še veliko lepih dogodivščin v življenju!
Srečno vam in vašemu otroku!
Pozdravljeni,
tudi sama resno razmišljam o tem, da bi se najavila na razgovor. Sem študentka 3.letnika na Filozofski fakulteti, doma sem vsak dan od jutra do večera pod vplivom verbalnega nasilja in negativizma mojih staršev. Starši vidijo le sebe in svoje težave, sama pa ne smem nikoli govoriti o svojih, sicer vse moje besede uporabijo proti meni in samo čakajo, kdaj se bodo lahko spet spravili name. Skorajda ne smem od hiše brez temeljitega pojasnila, zvečer pa me še posebej grdo napadajo in me žalijo, če želim iti s prijatelji ven. Čez dan me velikokrat kličejo in preverjajo, kje sem (po njihovem bi morala biti stalno v hiši in biti “uporabna”), kaj počnem (tukaj se pričakuje odgovor, da nekaj delam, ker ne smem biti “neuporabna”), potem mi naložijo delo – ponavadi pospravljanje, ki mora imeti prioriteto pred vsemi mojimi obveznostmi, ki bi jih morala sicer tisti dan nujno opraviti. Sicer mi začnejo postavljati pogoje ali groziti. Zato moram vse ostalo črtati in se lotiti tistega, kar od mene pričakujejo. Karkoli delam, je narobe ali pa brezveze. Doma me je stalno strah, tako da še lastnih odločitev skorajda ne upam sprejemati, prijateljem se stalno opravičujem, da ne morem, nimam časa, itd., ker se bojim staršev, da jim spet ne bo prav, da mi bodo spet grozili. Ker niti osnovega miru nimam in sem stalno v strahu, se težko učim, enkrat sem že ponavljala, letos pa sem morala podaljšati status. Niti tega jim ne upam povedati, da nisem v višjem letniku, ker ne bodo razumeli, ker se na njih ne morem opreti. Bojim se, kako bodo odreagirali, zato si res želim čimprej najti bivališče, kjer se bom lahko umaknila. Ker pričakujejo, da bom vezana na dom, se niti službe ne upam iskati. Sicer med študijem inštruiram, kar mi na dan ne vzame veliko časa, vendar pa si niti ne upam delati polnih 8 ur, ker se bodo spet name spravljali. Res sem obupana in si želim osnovnega miru in spoštovanja, zato me zanima, kakšne so možnosti, da bi dobila mesto v varni hiši. Če ne, mi lahko priporočite, kam se še lahko obrnem.
Najlepša hvala za informacije.
Lep pozdrav.
Pozdravljena gospa,
veliko žensk se pred vstopom v varno hišo sprašuje podobno kot vi: kako zgleda bivanje ter koliko bodo imele samostojnosti in ob tem se jim porajajo skrbi. Npr.: Ali bom lahko hodila v službo? Se bom lahko dobivala s prijateljicami in sorodniki? Bom lahko šla z otroki na igrišče? Naj vam povem, da so ženske po prihodu v varno hišo, pozitivno presenečene, da je tako kot je, da so si v svoji domišljiji predstavljale marsikaj slabše bivanje. Seveda imamo v varni hiši svoja pravila, ki imajo namen poskrbeti za varnost, toda to ne pomeni, da ste ob svojo samostojnost. Samostojno preživljate svoje dneve, pomembno je, da čuvate tajnost lokacije: da ne govoriti ljudem, kje se nahajate, da ste bolj previdni pri zapuščanju in prihajanju v varno hišo: gledate, če vas kdo zasleduje, pomembno je tudi, da ne greste v varno hišo, ki se nahaja v bližini ljudi, ki jih oseba, ki izvaja nasilje nad vami, pozna, se z njimi srečuje. Pomembno je, da vsakodnevno poveste, da greste in kdaj približno se boste vrnili v varno hišo, ponovno zaradi vaše varnosti. Izhodi čez noč so omejeni in o njih se sproti dogovarja.
Drugače pa je to življenje v skupnosti. Ženskam, ki pridejo iz nasilja, večinoma ustreza, da živijo v neki skupnosti, saj jim omogoča dnevne interakcije, pozitivno povezovanje, razumevanje ljudi, ki so preživeli podobno kot same. Tako da pozitivni elementi bivanja v skupnosti prevladujejo nad tistimi bolj težavnimi, kot so prilagajanja.
S prihodom v varno hišo, se začne okrevanje. Tako kot pravite: “…sem popolnoma na tleh::” Oditi od doma je zelo težko dejanje. Dom nam toliko pomeni, čeprav je že izgubil vse elemente tistega, kar naj bi dom nudil: varnost, sprejetost, toplino…Še vedno je nekaj v nas, da vztrajamo, dokler že res več ne moremo. In dalj časa, ko čakamo, več ran je v nas, bolj smo izčrpane, in seveda posledično je daljše okrevanje. Vsak pri sebi pa ima svoj način okrevanja. V varni hiši boste dobili strokovno podporo, tako da ne boste samo dobili nov prostor ampak tudi podporo, za katero veste, da jo potrebujete. Lahko smo zelo močne, toda vsega ne zmoremo same in vsak od nas potrebuje besede podpore, spodbude….
Pokličite gospa, ne čakajte.
Mateja Debeljak
Spoštovana,
Uporabnice varne hiše so samostojne in se same odločajo o svojih nadaljnjih korakih, ob tem pa opravljajo vse svoje obveznosti, ki jih imajo.
Pred sprejemom običajno z vsako žensko opravimo predhodni razgovor, da se z njo pogovorimo o vseh stvareh, ki žensko zanimajo, in jo s tem tudi razbremenimo, da se lažje odloči in sprejme odločitev.
Predlagam vam, da kar pokličete v katero koli varno hišo (vse telefonske številke so objevljene na internetu, naš tel. pa je 051-200-083) in dobili boste odgovore na vse kar vas zanima.
Kar pogumno. Naj vam novo leto prinese nove odločitve in spremembe v vašem življenu!
Srečno in vse dobro
Hvala za odgovor. Pri meni je trenutno taka situacija, da ima bivši še vedno prepoved približevanja, a se bo iztekla čez dva meseca. Sicer mi mora hišo prepustiti do decembra, a se bojim, da ne bo miru, pa tudi ne vem, če bom zmogla stroške zato razmišljam tudi o tej varianti in zbiram informacije. Vsak nasvet mi pride prav. hvala.