Zanima me če ste se s partnerjem že poslužili svetovanja
za pare, kako se vam je zdelo, če vam(a) je koristilo oziroma
če vam je bilo uporabno v zdravljenju partnerskega odnosa? Hvala

Midva hodiva na predzakonsko skupin h p. Christianu Gostečniku in je res fajn. Sicer ni terapija, je pa neke vrste šola, ki ti da smernice za trdno partnerstvo. Fajn je 🙂

Sva hodila na svetovanje in sem razočarana, saj o psihologiji vem več, kot t.i. zakonski terapevt.Naredil nama je več škode, kot koristi. Pazite, da izberete pravega psiihologa,, ne pa kakšnega teologa ali sociologa z dokvalifikacijo. Ti samo meglo mešajo!!!

Spoštovani,

ne vem sicer, od kod se je tole sporočilo “prikradlo” v ta forum, a se je očitno moralo.

Ja, zakonski in družinski terapevti smo res različni ljudje in vsak ne “paše” vsakomur. Ne vem sicer, ali ste obiskovali zakonskega in družinskega terapevta ali psihologa (ker to je razlika!), ampak verjamem, da nekomu en strokovnjak lahko zelo pomaga ali koristi, medtem ko z nekom morda ne najdeta pravega stika in lahko vse skupaj izpade kot razočaranje (kar pa še ne pomeni, da je kdo od njiju slab). Bolj kot znanje šteje osebnostna zrelost terapevta in to, kakšen je kot človek, zato vas razumem, da ste se počutili, kot da veste celo več od strokovnjaka… Vsekakor je dobro izbrati terapevta po svojem občutku, po nečem, s čimer te prepriča.

Lep pozdrav.

Terapija pomaga, vendar ne dela instant čudežev, ampak je resnično trdo delo, ali zakonci v tej “službi” vstrajajo ali ne pa pokaže čas.

Nama je terapija rešila zakon. Ob tem pa mi je pomagala postajati tisto, kar želim.
Naj povem, da sem pred tem obiskala tudi imago terapijo, psihologa, kliničnega psihiatra, pa še sploh ni bilo tako zelo hudo v mojem življenju, a sem iz terapevtskih sob odhajala še vedno “praznih rok”. Prav nič se nisem čutila razumljeno, ampak kot da nekaj pretiravam.
Žal mi je, da nisem za zakonske družinske terapije po Gostečniku izvedela že prej.

Jaz sem sicer obiskovala individualno terapijo, vendar menim, da sem sodi tudi moja izkušnja in da je tisto, kar želim povedati, pomembno tudi za pare:
Iz terapije sem velikokrat odšla olajšana, bolj razjasnjena, po drugi strani pa tudi zmedena, obupana, z mislijo, da kdaj se bo vse to rešilo, v dvomih, v strahu itd. In vendar sem vztrajala kajti tudi neprijetni občutki, ki se pojavijo do strokovnjaka ne pridejo slučajno, temveč so del terapije. To še ne pomeni, da smo naleteli na napačnega strokovnjaka (lahko ja, lahko ne). Meni je bil pomemben občutek, da je on pripravljen vztrajati z mano in da je sočuten. Ali smo v terapiji razumljeni ali ne, je tudi vprašanje procesa, za katerega se moramo odločiti tudi sami, ne glede na to, kdo je strokovnjak pred nami – ne moremo pričakovati instant rešitve. Vprašanje pa je tudi, ali smo pripravljeni tvegati in strokovnjaku zaupati, kaj čutimo. Torej tudi v terapevtskem odnosu je vendarle nekaj odvisno tudi od nas. Toliko iz moje strani. Lep pozdrav!

Pomemben je zaupen in varen občutek s terapevtom in še mnogo drugih dejavnikov: za kakšne vrste terapije je par dozorel, ali paru odgovarja ura terapije ali bolj dve, ali je način dela tak da je terapevt bolj pasiven ali bolj aktiven, ali bolj posluša ali kaj več obrazloži, skratka par naj bi pred odločitvijo obiskal nekaj različnih terapevtov in različnih pristopov in se šele nato odločil kaj obema najbolj ustreza. Tako sva naredila midva in ugotovila da nekatere terapije nikakor niso primerne za najin problem in za naju kot posameznika.