Z možem se odločava za rejništvo. Oba pa jih imava že preko petdeset. Veva za družino, iz katere bodo odvzeli otroke in jih najverjetneje delili. To se nama zdi grozno, zato sva dala vlogo na CSD, da bi vzela vse otroke. Imava možnosti. Vendar naju je strah mnogo stvari. Tudi najina starost se nama zdi previsoka, saj so otroci še mali. Prosim rejnike z izkušnjami, kako ste se vi znašli s svojimi strahovi in pomisleki. Odločitev se mi zdi resnično zelo, zelo težka in tako zelo odgovorna. Hvala

Pozdravljena Abra!
Niste napisali koliko čez pedeset sta stara ali je to 51 ali 57, kajti po pedesetem šteje vsako leto. Moje mnenje je, da bo več malih otrok veliko veliko breme za vaju, kajti pri rejništvu ne gre samo za skrb otrok temveč za veliko več, tu so še otrokovi starši, pa socialni delavci in z vsemi treba sodelovati in se prilagajati. Veliko energije nam rejnikom poberejo stiki otroka s starši, ki je stresno za vse vpletene in veliko potem porabiš zopet časa in energije. da otroku stojiš ob strani , kajti otrok ne glede, da so ga starši razočarali, zanemarjali in podobno imajo svoje starše radi in si želijo stikov.
Tukaj se morata vprašati v kakšnem stanju so otroci, ali so vedenjsko problematični, ali bodo potrebovali kakšne specialiste, saj so več al manj ti otroci čustveno zanemarjeni in potrebujejo veliko pomoči in pozornosti. Otroci, ki morajo v rejništvo so zelo prizadeti in ranjeni, ker se morajo ločiti od svojih staršev ne glede kakšni so oni in to je za te male dušice zelo težko.
Napisala sem samo nekaj dejstev, ker ne poznam situacije, vendar ta so v večini prisotna, nisem pa omenila vseh vsakodnevnih opravil in obveznosti , kot so vrtec, šola, zdravniki, razne aktivnosti, da se domača opravila sploh ne omenjajo za več otrok.
Ja kot ste napisala to je zelo zelo težka in odgovorna naloga, ki jo kadar si jo naložiš tudi moraš izpeljati, saj ne moreš otroku rečti zdaj pa ne morem več pojdi drugam.
Sama sem rejnica vrsto let in verjemita, da mi je bilo marsikdaj težko, mislim, da bi morala začeti z enim otrokom, da bi se sploh navadila, saj izobraževanje ne nudi rejnikom dovolj izkušenj in znanja, največ ga pridobiš s prakso, kajto tistih par ur kar nudi ministrstvo za bodoče rejnike je le teorija, pa še ta je marsikdaj skregana z prakso. Mislim, da po nekaj letih šele ugotoviš v kaj si se spustil, vmes pa je veliko dela, truda, razočaranj in seveda tudi zelo veliko veselja, če imaš to delo rad in si dovolj močan, da vzdržiš vse pritiske, ki te hočejo ugonobit.
Naj povdarim, to ni isto, kot vzgoja lastnih otrok, velika razlika je in dobro premislita v kaj se bosta pri teh letih spustila. Se pa strinjam, da otroke ne smejo ločiti, saj bodo še bolj prizadeti, če ostanejo drug brez drugega.
Upam, da vaju nisem prestrašila, napisala sem iskreno brez olepševanja, tako, da bosta poznala tudi bolj temno plat rejništva, saj se mi zdi, da poznata samo svetlo, katera pa je marsikdaj zlagana.
Lepo vaju pozdravljam in želim vama veliko sreče, če pa bosta pri volji pa se kaj javita kako sta se odločila.

Abra, pomemben podatek bi tudi bil, koliko je otrok in koliko so stari. Ne vem, če si lahko predstavljate, kaj resnično pomeni skrb za tri ali celo več otrok? Meni se namreč ne zdijo tako pomembna vajina leta, saj so nekateri pri pedestih še zelo aktivni, drugi se pa že rodijo stari.
Se pa strinjam z DinoMB, da šele veliko kasneje spoznaš v kaj si se naivno spustil…in tudi s tem, da je prisotno veliko veselja, veliko dobrega….

In še na finančno plat: kdor hoče biti DOBER rejnik, mora biti tudi bogat. Država namreč plača zgolj za streho nad glavo (starši – mnogokrat tudi bogati – pa nič)..vse drugo, kar otrok gotovo potrebuje, pa je na ramenih rejnika. Saj poznate dejstvo praga tveganja revščine? Tam nekje 560€ potrebuje vsak, ki naj ne bi živel v revščini, rejencu (pozor: nemočnemu OTROKU!!) pa država da 260 € za VSE stroške preživljanja. Če imaš otroke rad, jih ne boš preživljal v revnem gospodinjstvu in tudi ne tik nad pragom tveganja revščine, torej zlahka ugotovite/izračunate koliko je potrebno pridodajati vsak mesec že za enega rejenca, kaj šele za dva ali tri! Nazadnje pa se še vprašaš čemu? Saj država (včasih tudi starši) ima denar…in veliko raje bi pridodajal za nadstandard, ne pa za golo preživetje…
Nekaj so vam zapisale že kolegice. VSE to je pomembno, ker sicer kasnejše spoznanje prinese grenkobo in občutek prevaranosti in izkoriščanosti. Otrok pa z leti tudi vedno bolj ve, da ste ga v rejo sprejeli po odplačni pogodbi, manj pa ve, da vaši stroški še zdaleč niso pokriti in tako se neredko čuti tudi opeharjenega…se počuti kot predmet trženja…
Ni spregledati tudi namena rejništva: začasna vzgoja pri tujih ljudeh, dokler serazmere doma ne uredijo. Otrok naj bi torej (po novi zakonodaji) pri rejnikih ostajal največ tri leta, potem pa se vrnil k staršem. Če ne, potem je po mojem mnenju do njega poštena zgolj posvojitev..pa se zapleteš še tukaj!