Pozdravljena nova (stara kot človeštvo) tema na MON. Res me zanimajo izkušnje tistih, ki ste že po menopavzi (andropavzi), sama sem ravno na poti tja. S čim ste blažile(i) napade aritmij, depresij, slabega počutja, tiščanja v prsih, ..? Moj ginekolog ima samo eno rešitev: NHZ; sem ga razjezila z izjavo, da bom premislila :))
Torej: veselim se spodbudnih nasvetov izkušenih.
Da ne bo napačno razumljeno Felixx- smo veseli, da se je tema sploh začela; ampak kljub temu se sprašujem, kako to, da ta forum ni dobil moderatorja iz zdravniških vrst?
lp

Jolly1!

Pozdravljena in dobrodošla na forumu. Zakaj sem moderator jaz in ne zdravnik? Vsekakor vprašanje za uredništvo. Kot sem zapisal uvodoma, sem pobudnik foruma inker ni bilo drugega, sem bil naprošen, če lahko začnem s forumom kot začasni moderator, dokler se ne najde drugega. Pristal sem na to vlogo, čeprav sam sebe na smatram za moderatorja, temveč le enega od “prizadetih”, ki pa meni, da klimakterij ni bolezen, temveč nek naravni proces. Klimkakterij je izredno kompleksna zadevščina, ki sicer vključuje tudi zdravstvene težave. TUDI in ne samo. To je tudi razvidno iz ežav in iskanja tvojih so-trpink, ki še zdaleč niso zadovoljne s tem,d a se jiih kot prizadete odpravi z nekim receptom in podobno.
Sam menim, da bi na tem forumu potrebovali strokovnjake iz področuj, kot so:
– medicina
– psihologija
– različne terapije
– zdravilstvo
– sociologija, antropologija
– itd

Zato sem tudi takoj navedel knjigo “Žensko telo, ženska modrost”, saj se je avtorica trudila ne biti le zdravnica. Tudi slovanks avtorica, katere magisterij sem navedel se tega zaveda in zato obravnava načine tolačenja in obravnave menopavze na različne načine. Tudi iz nejnega dela izhaja,d a je t.im. medicinski pristo daleč preozek in na momente celo zavajajoč. Sicer se pa mora vsak sam in po svoje odločiti, kaj in kako, pač glede na to, kaj od življenja v tretjem obdobju pričakuje in želi.

Jolly1, pozdrav še iz uredništva.
So me poklicali, da preberem vaš predlog in malo povem, kakšni so načrti s tem forumom.
V tej fazi je na forumu laični moderator, ki odobri vprašanja in poda svoje razmišljanje. Ste ga že sami spoznali, to je felixx.

Delamo naprej in iščem pravi način, kako celostno pokriti področje klimakterija in sprememb, ki jih to obdobje prinaša. Na forum se (bodo) po potrebi vključevali še drugi. Strokovnjaki, ljudje z izkušnjami, teoretiki in praktiki.

Med drugim trenutno iščemo strokovnjaka – zdravnika, ki se bo strokovno približal tezi, s katero smo se področja tako vzneseno lotili. To je, da je klimakterij del življenja in ne posebno obsedeno stanje, ki bi ga morali preprečiti, zanikati in odložiti. Tako kot so rojstvo, odraščanje, nosečnost in staranje naravni procesi. Tukaj so kakšni predlogi, kdo bi to bil zelo dobrodošli.

p.s. Temo sem premaknila kot samostojno, ker se mi zdi dobra. Hkrati pa je tudi poziv, da se moram malo bolj zmigat in hitro še kakšnega strokovnjaka najti. :-))

Jolly1 pozdravljena!

Kot vidiš je urejeno. Poleg mojega imena se več ne pojavlja napis “moderator.” Upam, da bo uredništvu uspelo čim prej to, kar je opisala Andreja, ta čas pa si lahko vzajemno svetujemo, kot smo to počeli do sedaj. In mislim, da je bilo kar nekaj koristnih napotkov in informacij s strani obiskovalk foruma. Odpreti novo temo ni težko, le v menijski vrstici klikneš na “nova tema” in načneš novo dilemo.

Sam sem, kot si verjetno opazila, odprl novo temo, ki je mišljena bolj kot klepetalnica, kjer se srečujemo so-trpini in so-trpinke in ne kot rubrika: “Vi sprašujete, strokovnjak odgovarja.” Marsikdaj je živa izkušnja ( vsaj po mojem) več vredna kot še tako strokoven nasvet. Če se bo pa tudi pri tej temi oglasil-a strokovnjak-inja, pa toliko bolje.

Najprej pohvale tistim, ki so odprli ta forum in je tako na enem mestu možno dobiti informacije ali izmenjati izkušnje, ki jih prinaša čas po končanju rodne dobe. Odpiram novo temo, čeprav bi verjetno lahko pisala pod katerokoli drugo, saj je vsem skupno tema klimakterij.

Priznam, da sem precej nepripravljena vstopila v ta leta in si že predhodno obljubljala, da se ne bom kaj preveč menila za morebitne spremembe v delovanju organizma. Tako nekako me je tudi moja dolgoletna ginekologinja pripravljala na to. Nisem pristaš kakšnih farmacevtskih izdelkov in ničesar od tega ne uživam. Z zdravjem pravzaprav nimam težav, so pa se pojavile druge, o katerih sem brala na tem forumu. Zadnji mesec ali dva slabo spim in se potim med spanjem, pa tudi podnevi me na trenutke oblije vročina.

Najhuje od vsega pa je, da se mi ruši svet. Že tako zadnja leta preživljam težke čase – ločitev, selitev v drugi kraj, odhod otrok od doma, nova služba, borba za preživetje s tem, kar imam… Zdaj pa sem izgubila še službo in tudi novi partner, ki mi je prinesel nekaj novega smisla v življenje, je v odhajanju. Tudi če ne bi bila mena tista, ki me je dohitela, bi me ti dogodki sesuli. Nekdaj uspešna, močna in odločna, sem danes kot izžeta cunja. Nobenega smisla ne vidim več v ničemer, nobenih novih ciljev si ne znam postaviti, vse se mi zdi pretežko in brez smisla. O sebi imam samo negativno mnenje in počutim se, da v živjenju nisem ničesar dosegla in veliko tega zamudila. Teorijo, kako se lotiti novih začetkov, poznam, a kaj ko ne zberem najmanjše volje, da bi to tudi pričela uresničevati. Ne želim se zateči v jemanje AD, saj to samo zamegli razum.

Brala sem Jernejin post o progesteronski kremi pa jo prosim, da napiše kaj več, kako se uporablja in kakšno izboljšanje lahko pričakuješ po njeni uporabi.

Hvala za vsak odgovor, ki mi bo pomagal se skopati iz te krize.

no ja, pa vseeno nisem odprla nove teme, čeprav sem zgoraj napisala, da sem jo…mena je težka stvar 🙂

Niona!

Pozdravljena in dobrodošla na forumu. To, kar te je zadelo, je skoraj neverjetno.Vse naenkrat, praviš; od osebnega življenja, zdravja pa do zaposlitve. Ne morem zapisati drugega kot, grozno. Tudi sam imam probleme s klimakterijem, ampak so mi bližnji ob strani, še posebej žena. Tudi sam sem brezposelen, ampak je ob meni žena. Tudi najino gnezdo se počasi prazni, ampak sva skupaj. Odkrito povem, ne vem, kako bi se znašel, če bi bil na tvojem mestu. Če se sploh bi. Enostavno, ne vem!

Praviš, da poznaš teorijo o novem začetku. Nekje sem bral neko misel nekega poslovneža. Gre nekako takole: “Včasih sem imel šest teorij o vzgoji otrok in nič otrok. Zdaj imam šest otrok in nobene teorije več.” Po mojem tako razmišljanje drži za vsako stvar v življenju. Vsi smo unikatna in neponovljiva bitja, zato so tudi izkušnje unikatne in neponovljive. Na nek način sicer primerljive, pa vendar neponovljive.

Kaj narediti? Modrost severno-ameriških indijancev pravi, da se POT začne s hojo. Ko se ustaviš, se pot razblini. Sam ustvarjaš POT. Razlage in teorije ni. Le delovanje. Sem pa nekje prebral zanimivo misel nekega modreca o delovanju. Pravi namreč, da se največ dogaja takrat, ko se nam zdi, da se nič ne dogaja. Torej, če sem ga prav razumel: ko človek meni da miruje, pravzaprav niti ne miruje. V njem se marsikaj dogaja in ko “stvar” dozori, pade odločitev. Človek naredi prvi korak. Dogodek, še namreč ni dosežek. In najtežje je biti v stanju navideznega mirovanja, ki nas navdaja z obupom in občutkom nemoči.

Je pa mirovanje (lahko) izredno koristno. Atlet pri skoku v daljavo najprej miruje, se osredotoča, nato vzame zalet. Da bi puščica poletela naprej, je treba tetivo na loku potegniti nazaj. In bolj kot jo napnemo nazaj, dlje bo šla puščica. Globlje kot kopljemo in zazidamo temelje, večjo in težjo zgradbo lahko postavimo.

Večji kot je problem, bližje je rešitev. Vem, da je to lažje reči kot prenašati, pa vendar…. Pri meni se je še vedno izkazalo, da za nočjo pride dan. Problem je le, kako dolga je in bo noč. Kako globoka in črna je tema ter koliko smo pripravljeni “čakati”.

Prihajajo prazniki z vrhuncem, ki mu mnogi rečejo “dvanajst tihih dni in tihih noči.” Ne vem zakaj ravno dvanajst, ko jih jaz vedno naštejem trinajst. No, kolikor že da jih je, menim, da so pravi čas za vsakogar izmed nas da malo utihne in prisluhne. Takrat je tihi glasek v vsakem najglasnejši, le od vrveža se je treba umakniti in dogodek lahko postane dosežek. Nato pa sledi prvi korak. Kakšen? To pa ve le isti, ki ga naredi. Enkratnega in neponovljivega. Samo njegovega. Svojega lastnega.

Vsi pravijo, da ste ženske močnejše od nas moških in kot opažam okoli sebe to še kako drži. Ne pozabi, kaj pravijo stari ljudje: “Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.” Srečno Niona. Zmogla boš. Vem da boš.

In Niona. Ti si načela novo temo. Vsak izkušnja je nova tema in si zasluži svojo posebno pozornost. Novo pozornost.

Hvala felixx za vse spodbudne besede, sem šele zdaj prebrala vse tole, a nikakor prepozno. Res je, kar te ne ubije te naredi močnejšega in gre mi že precej na bolje. Trudim se z vsem mogočim, da ublažim posledice in rezultati niso izostali. Nikoli se ne vdam, vedno iščem rešitve, pa če izgleda še tako slabo v tistem hipu. Res je tudi to, da ko vse obstane, ko se ne dogaja nič, v resnici ni tako. Včasih se počutim tako brezmočna, da bi najraje umrla, naslednji dan pa sem zadovoljna, da nisem, saj vidim spet nove rešitve in možnosti. Sprehod po svežem zraku, kakšen hobi, ki ti prevetri duha, dobri prijatelji pa nekako gre.

Res nisi v zavidljivi situaciji, vendar nikoli ni tako brezupno, da ne bi nekje posijal kakšen žarek. Tudi sama sem v življenju imela nekaj težkih situacij, ki so se tisti hip zdele brezizhodne, pa so se odprla druga vrata in zopet je posijalo sonce. Držim pesti zate, če želiš, mi lahko pišeš na zasebno sporočilo, tudi v zvezi s progesteronsko kremo.

LP Jerneja

Pozdravljene,
Sama nisem v tem obdobju, ampak proti tiscanju v prsi lahko poskusite tudi z masažo dojk – posvetite si 2 min na dan. Vedno bolj odkrivam, da je narava poskrbela za to, da si lahko brez kemije sami lahko veliko pomagamo. Poglejte si mojo objavo na temo znojenje.
Lep dan, Sonja

Niona!

Dobrodošla nazaj. Vidim, da se tudi drugje oglašaš. Superca. Ob tvojem odgovoru sem se spomnil na besede, ki jih je sir Arthur Conan Doyle v eni izmed dogodivščin svojega znamenitega detektiva Sherloka Holmesa z naslovom “Baskervilski pes,” položil v usta podeželskemu plemiču, enemu izmed vpletenih v zapleteni primer. Rekel je:

“Dekle sem ljubil s fantovsko gorečnostvjo, ženo pa z moško zrelostjo.”

Kot moški v klimakteriju se podpišem pod te besede. Bi se dalo za ženske reči kaj podobnega?

Niona!

Danes sem nekaj brskala in našla tvoje pisanje. Res si šla skozi težke preizkušnje zadnje čase. A čutim, da si v bistvu močna ženska in se ne boš kar tako predala. Vesela sem zate, da ti gre na bolje. Če še tako slabo kaže, pravijo da je vsaka stvar za nekaj dobra. Jaz verjamem to. Velikokrat se mi je to že potrdilo. Sem tvojih let, kar nekaj preizkušenj je tudi že za mano , razen ločitve in selitve, so pa še kakšne druge težave. A nekaj sem se naučila in sicer slediti notranjemu glasu, poslušati sebe. Če si pozorna, ti skoraj vedno notranji glas nakaže pot in če greš po njej, si na koncu zadovoljna. Nisem se to naučila čez noč, pri kakšnih 45-tih sem šele začela brati in razmišljati na ta način. Z drugimi besedami, naredi tisto, kar ti je všeč oz. kar se ti zdi prav. Sebe imej rada, ti si prva, potem pridejo na vrsto drugi. Če pogledaš nazaj, karkoli že se je zgodilo, nabrala si si mnogo neprecenljivih izkušenj, ki ti jih nihče ne more vzeti in jih boš gotovo še kdaj s pridom izkoristila. Sicer pa ostani družabna, aktivna, to vedno pomaga.A mislim, da to ni treba tebi govoriti, ker taka si. Vse dobro ti želim, pa oglasi se še kaj!