Pozdravljeni!
Sama bi rada delila svojo izkušnjo iskanja sebe in svoje poti, ki še vedno traja, a sem na svoj prvi korak vseeno ponosna in bi ga rada še s kom delila.

Na kratko bom opisala povod za začetek iskanja same sebe:
Zgodba je tako rekoč dokaj preprosta. S fantom sva zdaj skupaj 4 leta. Začetek je bil vsaj navidezno super. Bolj pa, ko je v najini zvezi rasla samozavest, bolj so se začeli kazati pravi obrazi. Prišlo je do tega, da sem vsakodnevno poslušala pripombe, da sem brez prsi, da moja zadnjica ni prave oblike, da moj trebušček ni raven….Ampak ok, nekako sem vse to prebavila. Dokler se ni izkazalo, da je fant na meji k zasvojenosti s pornografijo in samozadovoljevanjem. Z moje strani: strah, ponižanje, dvom in še enkrat strah, spomini na vse laži, vsa prekrivanja…svet se mi je podrl.
Fant je po parih neuspeli poizkusih, da bi s tem sam prenehal, poiskal pomoč psihoterapevta. Po individualni terapiji sedaj obiskuje skupinsko terapijo. Na svoji poti uspeva.
Vendar pa, tudi če je fant poiskal pomoč in začel svoje težave reševati, se je meni naprej rušil svet, neglede na to, kaj je on naredil, kaj je popravil, kakšen napredek je dosegel čeprav sem mu neprestano zatrjevala in ga obtoževala, da ko on ne bo več tak, bom tudi jaz spet lahko noramano živela, da je on kriv za vso mojo stisko, on, on, on. On je napredoval, pa sem jaz vseeno nazadovala. Postajala sem čedalje bolj depresivna, popolnoma nezaupljiva, nemirna, živčna, vzkipljiva, pogosto sem planila v jok, občutek, da me nihče ne razume, nihče me ne mara…Najhujši udarec sem doživela, ko sem fanta naposled udarila. Takrat sem se zavedala: jaz nočem tega!

Še sama sem poiskala pomoč psihoterapevta in tu se je začela moja pot iskanja same sebe.
Sledilo je cel kup zavednj. Počasi, rezultatov drugi dan ni, prve občutke boljšega življenja sem dočakala nekje po osmih mesecih in sem šele na začetku. Pojavljajo se krize, krize priznanja svojih napak, občutek krivde, ki sedaj leži nekje na dnu mojega želodčka in zavedanje realnosti: tudi jaz imam svoj delež. Res je, fant je z menoj ravnal grdo (Veliko stvari sem izpustila, ker vsega ne morem napisati), vendar sem sama dovolila, da sem postala žrtev njegovih ravnanj.
Oba sva delala napake, nihče od naju pa noče, da se ponovijo.
In kar je meni osebno najlepše: karkoli zase dobrega naredim, se to kaže dobro tudi za najin odnos. Bolj kot se sama smejem, bolj se oba skupaj smejiva. In občutek je lep 🙂

Spoštovani,
najlepša hvala za delitev vaše izkušnje z vsemi nami. Kako lepo mi je brati zgodbe kot je vaša. Zgodbe zavedanja, da edini, ki ga lahko spremenimo smo mi sami. Vedno me pogreje pri srcu, ko se srečam bodisi preko besed ali osebno z ljudmi, ki si ne zapirajo oči pred tem, da življenje ni težko, vendar jih to ne potre ampak jim da moči, da se ga trudijo živeti čim bolje pač glede na zmožnosti. Tudi jaz sem mnenja tako kot vi, da vsakič, ko naredimo spremembo pri sebi, se to pozna tudi v odnosih do drugih ljudi. Nekako smo vsi povezani z nevidnimi nitmi. In bolj ko mi delamo pozitivne spremembe pri sebi bolj izboljšujemo tudi širše okolje. Zato tudi pravijo, v prvi vrsti rešuj sebe ne druge, …ker ne moreš, da ne bi pomagal samo sebi, vedno pomagaš tudi ljudem, ki se jih dotikaš s svojim življenjem, in teh je vedno več kot si predstavljamo.

Želim vam, vama še veliko lepih občutkov. Srečno!

Mateja

Lep pozdrav,

moram prenesti informacijo o odličnem nedeljskem popoldnevu na ranču Weter pri Brniku. Popolnoma nepričakovano odkritje urejenega ranča na koncu vasi Praprotna Polica se nam je vtisnilo v spomin. Prijazni ljudje, mir, konji, poniji, lepa narava in navdušenje naše male Pike se je zavleklo v večer. Ponujajo jahanje za otroke in dejansko prvi stik s konjem , ki je namenjen prav malim nadobudnežem.
Prvič sem opazila tovrsten pristop, umirjenost moje hiperaktivne Pike. Sedela je zraven konj, jih opazovala, spraševala kaj in kako, dobila odgovore in z zanimanjem spremljala konje.
Mali otroci se naučijo prvih pravil kako ravnati z živalmi, imajo namreč tudi mucke in pse.
Pika je čist navdušena, vsak vikend se oglasiva na ranču, kjer se tamala najprej druži s poniji, seveda v varstvu izkušenih jahačev potem pa nadaljuje z jahanjem, sprehod okrog pašnikov.
Res priporočam, otroci uživajo, starši pa imamo uro miru 🙂
Organizirajo tudi rojstnodnevne zabave za otroke, ter počitnice s konji. Sedaj jih redno spremljamo na Facebooku kjer vedno znova objavljajo dogodke.
Lep pozdrav in lep vikend 🙂