Spošovane vse in vsi!

Res ne vem, kako bi preživela izgube, ki jih opisujete sami. Sama sem v začetku druge nosečnosti.

Pa vendar ta trenutek ne bi rada govorila o sebi. Rada bi vam, ki ste izgubile otročičke povedala zgodbo, ki vam bo morda za trenutek olajšala vašo bolečino.

Sama verjamem da se v življenju mora zgoditi tisto, kar se mora. Čeprav tega velikokrat ne razumemo, kaj šele želimo. Včasih pa je le potrebno poslušati svoje telo svoj um in in se prepusiti življenju, ki nam bo vselej pokazalo pot.

Prijateljica. Že od začetka nosečnosti je imela same probleme, krvavitve, vrtoglavice, padanje v nezavest in ogromno drugih problemov. Predpisali so ji strogo mirovanje, grozil ji je splav. Z zdravili so nekako obdržali nosečnost. Potm pa šok. tik predn je rodila (na rok) so ji povedali da je nekaj hudo narobe. Ko se je deklica rodila se je rodila brez dela možganov.
Bila je borka. še vedno je, stara nekaj več kot 2 leti. Vendar od nje ni nobenega napredka, ne sedi, komaj drži glavo, ne sledi govoru, ne razume, je samo pasirano in večino časa prespi ali prejoka.

Lahko si predstavljate kako je mami. Zelo trpi. To se pozna nanjenemu zdravju, pa tako mlada je še. Pravi, da se bo odpovedala temu otroku, da ne more več tako naprej, da mora ponovno zaživeti, kar je ob tako prizadetemu otroku nemogoče. Čisto je na koncu z živci. Veste kako daleč mora biti mati, da se odpove otroku. Da se sma zavestno odpoveš svojemu otroku.
Pa ji nihče ne nasprotuje, nasprotno vsi jo podpiramo koliko le moremo . a ne pomaga nič.

Kar sem hotela povedati je le to, da včasih telo samo ve kaj je najbolje, ve da tak otrok nima nobene možnosti, da najverjetneje ne bo preživel pubertete, pa tudi če bi jo…
Zatorej, zaupajte svojim telesom, zaupajte višji sili, nerojenim otrokom.

Prišel bo čas, ki bo pravi. ki vam bo prinesel željeno zadovoljstvo.

Ni vedno dobro nečesa na silo izsiliti pa tudi, če ti na koncu uspe.

to je vse,

želim vam veliko notranjega miru!

Hvala za zgodbo
Saj ničesar ne izsiljujemo. Prisluhnemo svojemu telesu in pač upamo in čakamo kaj se bo zgodilo. Saj drugega nam ne preostane. Verjemi pa, da tiste, ki že tako težko pridemo do nosečnosti potem zaradi krvavitev, težav, slabosti itd… niti ne razmišljamo, da bi prekinile nosečnost in vse naredimo, da jo obdržimo do konca.
In seveda, da narava sama poskrbi kakor pač poskrbi.
Ne bom rekla, da razumem mamo o kateri pišeš. Verjamem, da je zelo težko gledati otroka, ki vegitira.
Veš, žalujoče matere se vedno prepustimo življenju in živimo kakor znamo in zmoremo. In še vedno nam je uspelo.
In včasih se tolažimo : mogoče je bolje, da je tako. Ampak vedno ostane vprašanje : kako pa bi bilo ?
Veš, večino časa zaupamo svojem telesu – a včasih ne. Večino časa zaupamo višji sili a če nas ta vedno peha v bolečino in izgube – tudi ne.In nerojeni otroci ? Vedno so v naših mislih in pričakovanjih in upanjih.

Tvoji prijateljici želim veliko energije,

Ko mi je umrl Vid,je umrl tudi moj delček srca,ki je bil namenjen samo njemu.
S tretjo nosečnostjo sem bila zalo previdna in zopet sem rodila v 26. tednu. Ko je bilo z Ulo najhuje,ko nismo vedeli ali bo preživela,ali ne, sem si govorila:del sebe bi dala,samo da preživi.
Razumem mamico in okolico,s takšnim otrokom. Ampak mamam,ki je že enkrat umrl otrok,ali ga je izgubila v nosečnosti,je največja želja v ponovni nosečnosti,samo da pride do otroka,na takšen ali drugačen način.
Jaz sem to trikrat doživela in dvakrat se je dobro izšlo,čeprav težko.
lp D.

Jaz sem izgubila tri zdrave otroke. to je se tezje sprejeti.
Se pa strinjam s D.kricej: vse bi dala samo, da bi otrok bil ziv. Zaenkrat delim svet na dva dela: na tiste, ki imajo zive otroke in na tiste, ki si jim umrli. In ne tolazijo me izjave mamic, koliko je brige z otroki. Kaj bi dala, da bi imela to skrb. Ko vidim prizadete otroke, vem da je starüem tezko, so pa zivi in vsaj lahko naekaj naredis in se boris. Ob smrti pa samo obnemis in ohromljen sprejemas svojo usodo.

veliko poguma zelim tej mamici in mislim, da ima tudi vso pravico dati otroka v dom. mislim, da je to boljsa varianta kot se ga odreci.

veliko moci vsem.
pataya javi se mi na mail, ki sem ti ga pred casom napisala. bom vesela.

Frida, krasno si povedala, predvsem pa te podpiram pri izjavi, da ima ta mama vso pravico dati otroka v dom. Podpiram pa te zato, ker si doživela izkušnjo izgube otroka, kljub temu pa razumeš tudi druge zgodbe. In to je resnična vrednota.

Tudi meni je žal, ko sem prebrala zgodbo trpeče matere in njenega otroka.
Ja, zanosimo in potem čakamo in upamo, da se bo vse srečno končalo.
Pa dostikrat ni tako. In potem se vsaka družina poskuša znajti.
Razumem družine, ki po ss ali mrtvorojencu ali otroku, ki kasneje umre, da si želijo družinskega člana. Še posebej tisti pari, ki še nimajo živih otrok.
Močno željo po starševstvu – po materinstvu pa lahko občutimo po moči in pogumu, ki ga imajo mamice, ki se po izgubah “poberejo” in z vso ljubeznijo posvetijo novi nosečnosti.

Sočustvujem pa z mamico, ki ima bolnega otroka.
Potrebuje podporo in razumevanje okolice. Njen položaj je zelo težki in seveda samo ljubezen tudi ni dovolj.
Želim ji, da ima vso podporo družine in pomoč, ki jo zahteva njen otrok.
Podporo družbe, da ji “moralno dovoli” dati otroka v zavod brez občutka krivde in ji razložiti kakšne ima tudi pravice in ne samo dolžnosti ob tako bolnem otroku.

Veliko moči in poguma,

Otroka sprejmeš takšnega kot se rodi-prehitro ,bolan,…Tvoj je in tudi če je kot rastlinica ,nočeš ga zapustit.

Sama pri sebi vidim ,kako se je moja punčka 6mesecev borila pri teži 2400g ,a na koncu pri 11mesecih ,ko ji je šlo najbolje ,ko je dosegla 6kg ,začela spoznavat okolico ,igračke lovit,se kotalit….pa smo jo žal izgubili.
In sprašujem se zakaj ,ko pa bi ji bilo tako lepo med nami in sestrico ,bila bi najbolj ljubljena ,čeprav še zdaleč ne bi bilo z njenimi možgani vse ok.Sprejeli smo jo in bi jo takšno kot je in bi bila.

Poznam veliko punc ,ki težko zanosijo in vse so mi do sedaj povedale ,da vseeno kaj bo z otrokom al bo zdrav al ne bo ,ga hočejo imet in zanj živet.

en lep pozdrav od žalostne mamice

Lusa, moje sozalje.
tako je zalostno, da se je tvoja puncka pri tako veliki tezi borila in zal boj izgubila. po drugi strani prezivijo nedonosencki s porodno tezo 500 g in je vse ok.
tudi sama sem mislila, da bo dovolj, ce pridem do te minimalne teze. A je moja puncka pri tezi 540 g in 23 t bila se premalo zrela.
ko berem kaj se dogaja s starejsimi otroki, me kar zmrazi…

zalostna mamica posiljam ti veliko moci, dobrih misli…
vem, vse bi dal za svojega otroka, svoje zivljenje, vse, pa ne mores in se moras nauciti ziveti s to bolecino.

prav tako neizmerno zalostna mama

Luša,
že od vsega začetka sem upala in držala pesti za malo Ajšo. Upala, da ne boš “aktivna” uporabnica te strani.
Pa vendar … ostanemo brez besed, brez tolažbe.
Draga moja, postala si del naše “naveze”. Naveze pogumnih in prav posebnih družin, ki se soočajo z najbolj žalostno izkušnjo – izgubljenim materinstvom in očetovstvom.
A skupaj nam je lažje in tudi za nas je nekje sonček. A pot do njega nas vodi skozi oblake in mavrico. In na nebu za nas svetijo prav posebne zvezdice, ki so samo naše.
Še na tej strani ti želim veliko poguma, veliko moči in poljubček na tvoj žalostni srček,
objem
petra

Moja nosecnost je bila ze od zacetka klavrna; rjavi izcedki, grozeci splav, grozec prezgodnji porod, sum na zastoj rasti ploda… da ne govorim o stresih, ki so vse to spremljali.
Kljub temu se je 5 tednov pred rokom rodila krasna zdrava deklica, ki pa zal ni imela srece, da bi ostala zdrava. Kmalu je zbolela za hudo infekcijo in ceprav je bila borka, je na koncu mirno zaspala.
Infekcija je povzrocila med drugim tudi odmiranje mozganov. Prognoza je bila najslabsa mozna. Najtezja prizadetost na vseh podrocjih.

Po tem, kar smo mi preziveli, popolnoma razumem to mamico in tudi sama sem bila na tem, da bi se nam to lahko zgodilo, ce bi moja puncka prezivela. Ker pa vem, da to ni nobeno zivljenje, da bi ob tem trpeli prav vsi, ki so mi najblizji, sama in tudi otrok, se lazje soocam z njeno smrtjo. Ki je prisla kot odresitev za nas tri, predvsem pa za njo.

Verjamem da je drugace, ce ti otrok umre nenadoma ali pa ce umira dalj casa, s tem da ves, da ni nobene moznosti, da bo kdaj ozdravel in imel obicajno zivljenje. Najprej pomislis, samo da prezivi, vse drugo ni pomembno. In tako je mimo teden, dva in otrok prezivi. In potem pridejo posledice bolezni.

Po tej izkusnji sem se bolj prepricana, da samo prezivetje ni dovolj; treba je ziveti. In zivljenje ni samo to, da ti utripa srce. Zivljenje je veliko vec. Tega se morda premala zavedamo, ker nam je toliko stvari samoumevnih. Meni pa je bilo se malo nazaj zelo pomembno, ce bo nasa puncka znala zakasljati, ce bo lahko pozrla slino…. obicajne, preproste stvari, ne? Pa niso tako zelo, ce tega ne zmores in ce ves, kaj to pomeni; nezmoznost dihanja, hranjenja… osnovnih stvari, ki so nujne za zivljenje. In kako potem?
Ne, ni lahko, in ce ne bi bila sama v istem polozaju se malo nazaj, kot je ta mamica, bi verjetno tudi drugace napisala. Ker ne ves, dokler ne izkusis. REsnicno ne ves, pa ce se tako mislis, da ves. Kaksna groza je to, kaksne borbe samega s seboj. Ni dovolj, da ti samo drugi govorijo, da ni panike, ce das otroka v dom. To sploh ni pomembno. Otroka lahko das kadarkoli v dom, ker so zato namenjeni. Vprasanje pa je, kako lahko potem sam zivis s to odlocitvijo. Bi se lahko vsak dan mirno zjutraj odpravile v sluzbo, popoldan v BTC po nakupih in potem zvecer sle v kino? In potem kaksno dezevno nedeljo na obisk k svojemu otroku v zavodu, ki mimogrede niso ravno v vsakem kraju in so nekateri celo zelo oddaljeni? In po obisku z mirno vestjo oditi nazaj domov? Ali pa bi vsak dan takoj po sluzbi drvele v zavod za uro ali dve in pri tem zanemarile svoje zivljenje, svojega partnerja, ostale ljudi, ki so ti blizu? In potem po petih, desetih letih, ko otrokovo telo ne more vec, ko si sama zivcna razvalina, po moznosti se locena, ker partner ni zdrzal, nenadoma umre. Ce je to prvi otrok, ostanes sama. In kaj potem? Kdo je potem tukaj zivel? Otrok? Starsi?

Moram reci, da so to tezke borbe z mislimi, prepricanji, vrednotami. Ko so meni predstavili to moznost z zavodom, sem mislila, da se mi bo zmesalo. Morda bi lahko teden, dva, mesec ali dva, potem pa pridejo leta in leta….
In potem vse mozne preiskave, obiski terapevtov, ukvarjanje z birokracijo glede nadomestil ipd.
Ne svojemu otroku, ne sebi ne bi zelela takega zivljenja. Ampak zal to razumes sele, ko si sam na tem. Zato popolnoma razumem to mamico in resnicno ne vem kako bi bilo z nami, ce bi se vse skupaj odvilo drugace. Ker nihce, kdor tega ni dozivel ne ve, kako se clovek pocuti v taki situaciji. Ko se ti otrok ne bi nikoli nasmehnil, ko te ne bi nikoli prijel za rokico, ko bi zivel v stalnih krcih, morda celo bolecinah, pa sploh ne bi vedele. Ko bi imeli piknik in bi vsi otroci veselo tekali okoli in cebljali, tvoj pa ne bi nikoli. DA ne omenjam se hujsih reci, ki pridejo zraven, ko mozgani ne opravljajo osnovnih funkcij, ki so nam tako samoumevne.

Narava da in narava vzame. Clovek je samo delcek narave. In narava je vcasih zelo kruta.

Morda razmisljate drugace, samo ko si sam v tem, ko se ti srce trga ob pogledu na svojega otroka, ko kljub trditvam zdravnikov mislis, da trpi, takrat vidis, da je vcasih bolje, da narava naredi po svoje.

Kljub temu bova rabila cas, da se pobereva po vsem tem. Vendar bo scasoma lazje. Ker veva, da je najini puncki zdaj lazje, ker je resena vseh moznih cevk, preiskav, zbadanj in nepremicnega lezanja. In ker jo bova midva vedno imela v nainih srcih in nekoc ne bova vec trpela ob spominu nanjo, kar bi lahko , ce bi jo hodila gledat v zavod.

Najina puncka je koncno nasla svoj mir in verjamem, da ga bova nekoc tudi midva. Z mislijo, da je zdaj resena zivotarjenja, ne zivljenja. Kajti med zivotarjenjem in zivljenjem je VELIKA razlika. Zal se je zavedamo sele takrat, ko izgubimo zivljenje in ostane le se zivotarjenje ali smrt.
In vcasih smrt ni ravno najslabsa moznost…

Bila je prvi otrok in zelim si, da bi zmogal moc, da premagam vse to in poskusam najini puncki podariti bratca ali sestrico. Upam, da bo zelja vecja od strahu.

Frida ,Petra hvala.

Tvoja mami -zelo lepo si napisala.

lp

TVOJA MAMI!
PREBRALA SEM TVOJ POST.ČESTITAM TI, DA TAKO POZITIVNO RAZMIŠLJAŠ. POVSEM SE STRINJAM S TABO. TUDI JAZ PODOBNO RAZMIŠLJAM.

ŠE V NAPREJ TI ŽELIM TAKO PAMETNO RAZMIŠLJANJE IN VELIKO USPEHOV PRI NASLEDNJIH OTROCIH.

LEP DAN.
.

Tvoja mami, hvala ti za tu napisane misli, čeprav so mi prikradle solze v oči. Ko mi bo najbolj hudo za mojim umrlim otročkom, si jih bom vedno znova prebrala. Veliko ljudi (večina) mi govori, da je bolje, da je moj otroček umrl, ker ne bi imel nič od življenja. Vendar mi to govorijo ljudje, ki te izkušnje nimajo. Zato se s tem načinom razmišljanja nekako nisem mogla sprijazniti, čeprav sem nekje v podzavesti vedela, da imajo najbrž prav. Tvoje misli, pa so mi prinesle vsaj malo olajšanja in mislim, da mi bodo v težkih trenutkih pomagale premagati bolečino.
Hvala še enkrat. Vso dobro ti želim. v prihodnosti.