Izkoristila si me!
Dva meseca sem gledala umirati svojega novorojenčka za katerega ni bilo upanja. Dva meseca sem hodila vsak dan v Ljubljano na pediatrično kliniko, včasih tudi dvakrat. Pri njemu nisem mogla biti ves čas, v naročje sem ga lahko vzela samo nekajkrat, več njegovo zdravstveno stanje ni dopuščalo. Verjemite mi, če bi obstajala možnost evtanazije, bi jo podpisala. Nič ni imel od tega življenja, eno samo mučenje.
V bolnišnici nisem mogla biti, ker sem imela doma njegovega brata dvojčka, ki sem ga dojila. Situacija je bila fizično in psihično zelo naporna. Imeti doma otroka, ki se doji, tudi ponoči, črpati, da bo imel mleko, ko me ne bo, malo sem ga nesla tudi malemu v bolnico, dokler je še lahko dobival moje mleko… vse to je bilo zelo naporno. Bila sem kot zombi. Otroka doma, je pazila moja mama, drugega nisem mogla prositi. Pazila ga je med tednom, 4 ure na dan, mesec in pol. Ostalo sva si s partnerjem poizkušala pomagati drugače, da je ne bi preveč obremenjevala.
In prišla je smrt. Odrešitev za vse. Po pogrebu sem 10 dni samo spala. Mami se je ponudila, da mi pazi na otroka. Povedala sem ji, da sem izčrpana in da me njegova bližina pomirja, ko spi pri meni. Da si želim samo mir in spanje. Po tem si pa vsaj uredi frizuro, ne moreš taka hoditi okoli. Hvala mati, ni važno, da mi je ravnokar umrl otrok, važno, da dobro izgledam.
Nekaj dni po tem pogovoru je začelo vladati čudno vzdušje pri hiši (živino skupaj), zatišje pred nevihto. In je prišla – nevihta. Mami je našla nek nepomemben vzrok, da je lahko začela prepir. No, bolj monolog, ker sem bila preveč izčrpana, da bi se lahko branila, ki se je končal z besedami: »Izkoristila si me!!!«
Najprej sem nekaj sekund razmišljala, če sem prav slišala. Nato sem jo vsa zaprepadena vprašala zakaj, kako?! In njen odgovor je bil, da mi je pazila na otroka! Draga mati, hodila sem v bolnico, gledati svojega otroka umirati in ne žurat. Besede so zarezale in zabolele, ne znam opisati kako močno. Izrekla jih je oseba od katere jih ne bi nikoli pričakovala.
Pol leta nisva govorile. Ne morem reči, da mi je kaj posebno žal. Sedaj govoriva. Ampak nikoli, NIKOLI ji ne bom oprostila teh besed. Ko sva začele ponovno govoriti, jih je zanikala, tega ona že ni rekla. Seveda, sem si mislila, jaz sem imela preveč časa in sem si jih izmislila.
Namesto, da bi mi stvari olajšala, me samo pustila pri miru, bi jo že poiskala, ko bi bila pripravljena, mi je situacijo še bolj otežila.
Okolica me je zasula z bedarijami, miriti sem morala vse naokoli, se ukvarjati z banalnimi zadevami. Jaz pa sem si samo želela malo časa zase. Nekaj poznanstev sem izgubila, so rekli, da ne vedo kako naj sem vedejo okoli mene, kaj naj mi rečejo. Nekaj novih sem dobila. Z nikomur sem ne pogovarjam o tem kar sem tu napisala, razen s psihologinjo. Ljudje se ne marajo o tem pogovarjati, kar jim ne zamerim. Vendar me moti, da moram vedno moram jaz vse ljudi okoli sebe razumeti. Hudiča a ima lahko kdo zame potrpljenje, a lahko kdo mene razume?! Da kdaj nisem pri volji, da sem izčrpana, da ne zmorem…
Angelčki gor ali dol. Kakorkoli obračam moj otrok je mrtev in nič ga ne bo več oživilo. S tem se moram naučiti živeti čeprav še ne vem kako. Tako boli.
Odločitve, da naj ga ne oživljajo ni bilo težko sprejeti glede na njegovo zdravstveno stanje. Težko se mi je bilo sprijazniti z dejstvom, da ga ne bom gledala odraščati, da ga ne bom nikoli pospremila v vrtec, 1. razred OŠ, plesala z njim na maturi….
Zakaj to pišem? Morala sem dati iz sebe…