Pozdrav, kako naj sploh začnem? Stara sem 40 let, moja mama je bila pred 12 leti diagnosticirana z huntingtonovo horeo- neozdravljivim dednim propadom možganov. Pri skrbi zanjo pomagam očetu, vendar se čustveno ne poberem več. Ne zmorem več, ampak moram, da če ne drugega , polepšam mami zadnje dneve , dokler me še spozna , saj bi mi pozneje lahko bilo žal, da nisem več časa preživela z njo, ko ji bom na grobu samo še sveče prižigala. Vse to pa je zame čustveno zelo težko, ko vidim, kako lahko hodi samo ob moji podpori, hrane ne more požirati, umiti si ne zna več niti rok,….Ne poberem se več iz te žalosti, ne vem kako naprej. V tem času so se mi začela pojavljati tudi trzanja v rokah in prstih, pa ne vem, ali zaradi stresa ali pa je to simptom , da imam enako bolezen,Vedno sem mislila, da če sem to podedovala, bom zbolela po 50 letu, da bom vsaj kaj imela od življenja. Če se grem testirat, je to zame smrtna obsodba, saj zdravila ni in totalno propadeš in umreš v 15 letih.Testirat bi se šla, če bi bila sigurna v negativen test- kar je nekje nesmiselno potem, ampak tako je. Če je test pozitiven, ne vem kako bi to sprejela jaz ali moj partner. to potem vpliva na mojo zaposljivost ( sem brezposelna), vozniško- na vse vidike življenja. Kot da ni že diagnoza dovolj grozna, še to pride zraven. Ne poberem se več iz tega, ne zmorem več tako živet, da ne vem zakaj mi trzajo roke in prsti, nočem pa te bolezni, nočem biti pozitivna na ta gen. To je hujše kot zapor, še kaznjenci in morilci lahko pobegnejo iz ječe, jaz pa iz te ne morem, pa nisem nič hudega zagrešila.samo še jokam , ne spim dosti n, ne morem jesti , ne vem, kako naprej, če sploh. saj če je test pozitiven, je vseeno, če se fentaš takoj. Hvala za pomoč.

Pozdravljeni,

slišim, da ste v stiski in vam je zaradi vaše situacije hudo. Žalujete za mamo, ki ima neozdravljivo bolezen, hkrati pa na nek način žalujete tudi že za seboj. Strah vas je, da imate isto bolezen in pravite, da je to hujše kot zapor, saj mu ne morete pobegniti in je vseeno, če se fentaš takoj.

Trzanja v roki so glede opis vaše stiske lahko psihično pogojeni, vendar bi bilo vseeno dobro, da naredite določene teste in izključite bolezen. Vaša žalost in strah vas hromita pri vsakodnevnem življenju. Ali ste kdaj pomislili, da bi poizkusili s psihoterapijo in raziskali kaj vam povzroča vašo stisko? Morda bi vam koristilo, saj lahko neko situacijo bolje ali slabše prenesemo – veliko pa je odvisno od nas samih, naših zgodb iz preteklosti in njihovo čustveno predelanostjo.

Tako kot rojstvo, je tudi smrt del našega poslanstva. Vsi bomo umrli, nekdo prej, nekdo kasneje, vendar to niti ni pomembno, saj je proti večnosti vse relativno. Življenje lahko vidimo kot zapor iz katerega se ne da pobegniti ali pa vidimo ta trenutek priložnost za življenje, in smrt, kadarkoli bo že prišla, sprejmemo kot naše poslanstvo, naravni učinek, ki ga sprejmemo z odprtimi rokami. Vidikov na neko situacijo je lahko več in v vaši moči je, da jih spremenite.

Vaši komentarji ali vprašanja so dobrodošla.

Lep pozdrav in veliko uspeha vam želim,