Spoštovani!

Težko mi je. Lansko leto sem se vpisala na eno izmed najtežjih fakultet pri nas. Vso gimnazijo sem bila med najboljšimi, posebej blestela pri nekaterih predmetih in prav tako dobro opravila tiste, ki me niso preveč zanimali. S profesorji sem imela spoštljiv odnos…
Potem sem se preselila v prestolnico, v prvem letniku nas je naenkrat namesto 30-kot sem bila navajena prej – v predavalnici sedelo 300, profesorji se niso preveč trudili in predmetnik se mi je povsod prekrival in bil nemogoč. Težko sem se navadila na nov kraj, med sošolci nisem mogla skleniti prijateljskih vezi, saj so se mi zdeli tako nedostopni… Priznam, tudi toliko snovi naenkrat se nisem bila navajena naučiti. Sedaj sem že drugo leto v prvem letniku. Opravljen imam en izpit od osmih pa še to sem uspela dobiti le šestico. Počutim se neumno, na vsak rok grem težje, ponoči ne spim in imam konstante želodčne ter druge zdravstvene težave. Od šestnajstega leta delam, da bi razbremenila mamo, ki je samohranilka. Letos ne morem delati preko študentskega servisa, saj nimam statusa. Izpiti so kljub vloženemu trudu še vedno negativni, od doma pritiskajo name.Ne bi rada zamenjala študija, ker me resnično zanima določena sfera v mojem poklicu, le da tega še ne obravnavamo v prvem letniku.
Ne vem več kako študirati, kaj študirati in koliko študirati. Priznam-ko mi je bilo najtežje sem pomislila že na najhujše… Vendar pa vem, da imam mama samo mene in da bi jo zlomilo-vse življenje jo skušam osrečiti, biti dobra hči. Mislim, da se lahko dokažem le z indeksom, saj mojih ostalih vrlin niti ne ceni tako zelo.
…Skratka, loteva se me obup. Edini sončni žarek je moj fant-ki pa je tujec na študentski izmenjavi in bo kmalu odšel…Trudim se ukvarjati s športom vsakodnevno in to mi nekako pomaga.
Bodite tako prijazni in mi odgovorite, kaj bi vi storili v mojem primeru?
Včasih si želim, da bi imela očeta, ki bi mi privzgojil malo več samospoštovanja, neizprosnosti in trdnosti…

Draga Anina!

Moja študentska leta niso še tako daleč, tako da vas v vaši stiski zelo razumem. Verjamem, da mora vam biti še toliko težje, ker ste prišli v popolnoma nov kraj, v nov dom, med nove ljudi. Iz gimnazije ste bili vajeni uspehov ter drugačnega odnosa s profesorji in sošolci, fakulteta pa vas je nekako razočarala.
Navezovanje stikov v taki masi sošolcev je gotovo težko. Vseh 300 jih zagotovo ne boste spoznali, vendar pa sem prepričana, da bi med njimi našli sorodno dušo oziroma nekoga, s katerim bi lahko navezali prijateljski stik. Morda takrat, ko ste razporejeni v manjše skupine, na primer pri vajah.
Ne bojte se pristopiti h komu izmed sošolcev in vprašati za nasvet glede študija ali česa drugega. Lažje je študirati, če imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš, ko naletiš na študijski problem, pa tudi motivacije in volje je več, če ti nekdo stoji ob strani.

Črne misli, draga Anina, pa odrinite čim dlje stran. Pred vami je še celo življenje, študij je le en košček tega kolača. Škoda bi bilo zaradi enega koščka, ki ima malo grenek okus, zavreči cel kolač. Če vam bo pri študiju uspelo, vam bo, če pa ne, pa tudi ne bo konec sveta. Boste pač izbrali nekaj drugega.
Predvsem poskrbite zase. Poleg študija, dela, si morate vzeti čas zase ter za ljudi in stvari, ki jih imate radi. Ne trudite se osrečevati drugih, ker to ni mogoče. Sreča je nekaj, kar mora človek poiskati v sebi. Srečno!

Pozdravljena,

pred 10 leti sem bila v zelo podobni situaciji, kot si ti, vendar sem danes zadovoljna v svojem poklicu. Prvi letnik faksa sem delala 3 leta, bila sem že popolnoma obupana, moji straši tudi, saj na gimnaziji nisem imela težav. Vendar se nekako nisem ujela, ko sem prišla v Ljubljano. Drugo leto sem spoznala sošolko s približno enako težavo, postali sva zelo dobri prijateljci in sva še danes, kljub veliki razdalji. Pomagali sva ena drugi, se ukvarjali s športom, se spodbujali in skupaj preganjali črne misli ter tako obe uspešno doštudirali in sva danes dokaj uspešni v svojem poklicu. Takrat so me doma prepričevali, naj se prepišem na lažji faks,saj mi tu ne bo nikoli uspelo, vendar sem vztrajala in mi ni žal. Samo ne smeš se prepustiti črnim mislim, začeti moraš, zavestno, misliti pozitivno, se družiti s sošolci, morda s sostanovalci v študentu, če bivaš tam. Videla boš, da so prav prijetni. Če veš, da je to poklic zate, ti bo s pozitivnim pristopom, čeprav vem, da je to težko, uspelo. Morda bo trajalo malo dlje, vendar se splača vztrajati.

Držim pesti zate in ti želim ti veliko uspeha.

Oh, res te zelo dobro razumem… Prehod iz srednje na faks je lahko prav tečen… tudi če si ful brihtna…
Glede opravljanja izpitov ti svetujem poredvsem, da se čimbolj pozanimaš o tem kako izpit izgleda, kakšna vprašanja navadno postavljajo…, saj verjetno koga poznaš v višjih letnikih, vprašaj sošolce, lahko napišeš v kak forum (skoraj vsi faksi imajo kaj takega!), poskušaj ustno odgovoriti na možna vprašanja naglas sama sebi… nauči se, bodi prepričana, da znaš in pojdi na izpit!
Drugače pa zelo pomaga si pridobiti kako skupino prijateljev, študentov… ni nujno, da študirajo isto kot ti.
Če hočeš mi lahko pišeš na mail

Urša

Draga Anina,

misli tudi na to, da živiš in študiraš zase in ne za svojo mamo.

Sploh pa smo mame take, da svojim odraslim otrokom – študentom pomagamo (kolikor je v naši moči), če imajo težave.

In da jim vsako leto bolj zaupamo, da svoje težave znajo sami dobro reševati. Mame lahko samo malo spodbujamo in bodrimo pa na tihem držimo pesti, ko je kak izpit na vrsti.

Upam, da nekaj take podpore lahko pričakuješ od svoje mame – pogovori se njo, zaupaj ji težave in svoje načrte, kako jih boš prebrodila.

lp