Ni treba, da kdorkoli to bere. Ni treba, da kdorkoli odpre to. Lahko zapreš temo in se posvetiš nekomu, ki res potrebuje pomoč. V resnici nočem pisati, nočem si dati tega zadoščenja, da bi vse skupaj zapisala, hočem, da me boli, da me tišči, da trpim, ker si vse skupaj zaslužim, ker sem tako zelo ogabna, ker razočaram, vedno znova razočaram in sem … Krava sem. Svinja. Debelajsa.

Ne zmorem več. Resnično. Poskušam. Želim živeti. Si govorim, da bo vsak dan drugače, da bo boljše. In ni. Nikoli ni. Nikoli ne bo. Ostala bom tu. Ostala bom debela. Hrepeneča po tem, da bi brez slabe vesti lahko pojedla sirovo žemljico pred ostalimi ljudmi. Hrepeneča po tem, da si ne bom želela domov samo zato, ker vem, kje je tam skriva hrana. Skrita, ker jo skrivajo pred mano. In jaz najdem drugo. Se nažrem. Sem ogabna. In ostalo vržem v smeti. Ne zaslužim si. Ničesar si ne zaslužim. Drugi nimajo hrane. Jaz jo mečem proč, se z njo igram, je ne jem. In jaz …

Ko sem šla pred dvema dnevoma k zdravnici, sem imela 47 kg. 7 g sem se zredila. Bila je srečna. Rekla je, naj izbrišem iz sebe glas, ki mi govori, da sem svinja. In jaz … Ne morem. Želim se kaznovati. Sovražim se. Tako zelo se sovražim. JEZNA SEM, JEZNA SEM NASE, JEZNA SEM NA TO BITJE IN NOČEM, DA JE ŠE KDAJ ZADOVOLJNO, DA JE ŠE KDAJ VESELO, DA … KER … Tega si ne zaslužim. Preprosto.

In zdaj sem izgubljena. Že 4 dni se prenažiram. Sploh se ne morem ustaviti. Jem ne samo, kadar telovadim. In ko telovadim, telovadim zares. Ne trpim več lenobe. Briga me, če me od teka bolijo kolena. Ni važno. Zaslužim si. Drugače bom debela. Gnusim se sama sebi. Sovražim se. Danes sem tekla eno uro in sicer hitrejši tempo kot ponavadi. Čeprav so me bolele vse mišice, še od včeraj. Ni važno. In ni važno, da sem tekla. Tako ali tako sem vse kalorije, ki sem jih porabila s tekom, spravila vase. Ker sem znova žrla. Sovražim občutek sitosti z želodcu. Želim se ga znebiti, zato jem in jem in potem mi je slabo in mi gre na bruhanje in me boli želodec in gnusim se sama sebi. Znova se je začelo. Vse gre znova. Pogledam se v ogledalo in nisem več suha, kot sem bila pri 46,3. Zdaj imam debele roke, izbočen trebuh. In jaz ne stradam, da bi shujšala. Samo jem. Kot da bi se hotela uničiti. Ne zmorem več. Ne morem se ustaviti. Nikomur več ne morem zaupati, kaj se dogaja v moji glavi. In strah me je, strah, ker se vse to dogaja, ker nimam kontrole, ker žrem, ker bašem vase svojo sovražnico, ker se ne znam ustaviti, ker se sovražim. Tako zelo se sovražim in ne vem, kaj je razlog. Zakaj? Ampak samo trpeti želim, bolj in bolj, ker se mi zdi, da si vse to zaslužim, da nisem več vredna nobene lepe besede, nobenega človeka, ki bi verjel vame. In včasih se najdem, kako sedim na postelji, čakam in nabasana gledam v steno. Otopela.Brez občutkom. Razmišljam, kako bi bilo, če bi se zaradi hrane ubila. V resnici nočem umreti. Samo … izgubila sem se. Izgubila sem se v trenutku, ko sem zaslišala, da imam 47 kg. In ne najdem se več. Ni me več v kartoteki. Samo se maščobnato telo je. Nevredna. Nevredna. Upam, da ni nihče izgubljal časa s tem pismom. Ni vredno. Egoistična sem. Očitno želim zbiti samozavest še tistim, ki se trudijo.