Pozdravljeni.
Ne vem niti zakaj pišem. Hodim k psihiatrinji 2-3x tedensko, a mi to vseeno ni dovolj. Hudo mi je, ker se psihiatrinja tako trudi z mano. Vsak dan skoraj se pogovarjama po telefonu, torej tiste dni, ko nisem pri njej…
Moje težave so se začele pri 11ih letih, sedaj jih imam 22. Moja starša sta se veliko prepirala. Mene sta krivila za svoje težave. Vsako noč sem zaspala s solzami v očeh. Nikoli nisem imela občutka, da sem dovolj dobra, dovolj lepa, pametna. Sovražim svoje telo. Sovražim sebe. Starši so vedno imeli raje mojega brata, sama sem se počutila odrinjeno. Nezaželjeno. Zapadla sem v depresijo. Pri 11ih letih sem začela bruhati, čeprav so se moje težave s težo začele že pri 8ih letih. Pri 12ih sem se začela samopoškodovati. Pri 15 sem skušala storiti samomor. en teden sem bila na intenzivni negi v komi. niso vedeli če bom preživela. po nekaj mesecih sem se skušala ubiti še drugič. končalo se je tako kot prvič. Pri 18 letih je umrla moja zelo dobra prijateljica zaradi anevrizme. moje težave so se še povečale. nihče mi ni znal pomagati. A bila sem perfecionistka. Odlične ocene, zlata maturantka. hotela sem biti popolna. Do pred dvema letoma sem delala kot model. Vabili so me v Italijo, a sem sama sebe videla grdo in nisem več zdržala v svetu popolnosti. sedaj pri 22ih se resno zdravim že eno leto. ne študiram. sem prvi letnik primerjalne književnosti in literarne teorije, a mi status zaradi zdravljenja miruje že 2 leti. upam da se bom to leto toliko pobrala, da lahko začnem ponovno študirati. … Ampak sedaj se je moje bulimija spremenila v anoreksijo. zelo malo jem in pretirano telovadim. … to se dogaja že okrog 6 mesecev. moja teža je že prenizka. prej sem se zaradi zdravil predvsem antipsihotikov zelo zredila iz 55 kg na 75 v dveh mesecih. potem sem začela stradati. sedaj jih imam 48, velika sem 166 cm. nekaj mi govori da moram še hujšati in ne prenesem občutka hrane v želodcu. Ne vem več kaj naj storim. bojim se , da bodo vsi obupali nad mano. in nočem tega. Želim zaživeti, toliko let sem že izgubila, nočem jih še več …
PROSIM POMAGAJTE MI. potrebujem pogovore. to mi pomaga. mislim da bi mi veliko pogovarjanja z ljudmi zelo pomagalo. resnično potrebujem pomoč preden bo prepozno. že cel teden nisem jedla. danes sploh ne morem ustati iz postle ampak bom proti večeru, ker moram telovaditi. prosim vas, vzamite si malo časa in mi pomagajte… sama ne zmorem… ne morem več tako živeti …

o čem se pogovarjata s psihiatrinjo, ko praviš, da si pri njej 2-3x tedensko pa še po telefonu se slišita? Delata na čem konkretno?

Si mogoče razmišljala, da bi poleg psihiatrinje poiskala še kakšno dodatno pomoč? Glede na to, da govoriš o otroštvu in odnosih s starši, si razmišljala, da bi se vključila v terapijo, ki deluje glede na pridobljene vzorce v družini? Ni potrebno, da so starši s stabo, lahko greš sama, to je celo bolje in možne so spremembe, vedno pa je odvisno od tvojih korakov, kaj si ti prirpavlejna anrediti in kaj ne.

Glede na to, da opisuješ da imaš pogoste stike s psihiatrinjo in ti ni dovolj, ter da praviš, da si tako na koncu z živci, bi ti predlagala, da s psihiatrinjo predebatiraš glede možnosti, da se za enkaj časa umakneš v bolnišnični odelek Kliničnega odelka za mentalno zdravje, na Zaloški so. Kaj praviš o tem? Tam imajo dober program, ki vključuje različne oblike terapij, skupinskih srečanj, izražanja čustev, pogovorov. Glede na stiske, ki jih trenutno doživljaš bi bilo mogoče dobro razmisli o tem. Vedi, da lahko prideš iz krize ven, da je vsaka kriza minljiva. Skušaj se čim bolj negovati in biti nežna do sebe kot bi bila, do majhnega otroka, če bi morala poskrbeti zanj. Tako poskrbi zase.

Prav imaš, vredno je živeti in življenje je lahko lepo, lepše in so ljudje, ki ti lahko pomagajo. Pokliči na KOMZ in vprašaj za Karin Sernec.

vse dobro ti želim,

tatjana