Izgubljena
Danes je tak turoben dan, pa sem se odločila, da napišem svoja razmišljanja in si vsaj malo oljašam bolečine.
Pred leti že se je končala ljubezenska zveza z moškim, ki me je zelo zaznamovala in za katero mi ni žal, čeprav se je končala in prav je tako, saj sva imela povsem različne sanje. Potem sem bila dolgo sama, z nekaj kratkimi avanturami in ko sem že bila prepričana, da ne bom nikoli več tako zaljubljena, kot sem enkrat že bila, se je zgodilo. Počasi a vztrajno se je v moje življenje vpletel moj sedanji mož. Na začetku je bilo tako lepo in prepričalo me je predvsem to, da si želiva istih stvari. Danes imava otroka, ki ga imava oba neskončno rada, a midva sva se odtujila. Verjetno drži, da se odnosi po rojstvu otroka spremenijo a kljub vsemu me jezi, da se je on tako spremenil. Še bolj verjetno pa je, da je že od nekdaj tak, pa tega nisem opazila ali pa nisem želela videti.
Moža še vedno ljubim in ga spoštujem. Še vedno so trenutki, ko ga opazujem in si ga želim, bolj kot vse na svetu. Pa vendar spolnost med nama že dolgo časa ni tisto, kar bi si oba želela. Jaz se seveda še kako zavedam, da je to le posledica nečesa drugega, on pa mislim da ne. Že dolgo nazaj sem prerasla romantične ideale, da naj bi mi partner bral misli. A mi to prav nič ne pomaga. Večkrat sem že povedala, kaj si želim in kaj me moti, pa žal ni nič pomagalo. Vse, kar si od partnerja želim in pričakujem je razumevanje in njegova podpora v lepih, predvsem pa v težkih trenutkih. Pa tega nimam in če potrebujem, moram poiskati drugje. Zakaj?? To se mi ne zdi prav. On tega ne razume, saj je, kot mi je nekoč povedal, navajen svoje probleme reševati sam. Prav, če lahko. Jaz sem drugačna. In tega ne razume. Predvsem pa me moti to, da je prav in sprejemljivo le tisto, kar je njemu prav. On npr. stres sprošča v športu, kar mene ne moti . Jaz pa se sprostim drugače – v pogovoru s prijateljicami ali prijatelji, s toplo kopeljo in to njemu ni prav. Večkrat mi je očital, da sem po porodu predvsem mati in da sem pozabila biti žena. In je imel prav in sem se tudi zato potrudila in spremenila nekatere stvari. A zvečer grem lahko brez problemov na aerobiko (oz. kakšno drugo športno aktivnost), na večerjo s prijateljicami pa dobim pribombo “se boste spet nažirale, pa že tako ste vse predebele”. To, da rada berem knjige in spremljam različne forume na med. over. netu je meni sprostitev in mnogokrat izvem tudi veliko novega, zanj je to ena od največjih bedarij in spet nesprejemljivo. O težavah z zdravjem z njim ne morem govoriti, ker je njegov odgovor, ko sem samo poskušala, da sem si za vse sama kriva, ker prevč jem in se premalo gibam. Prav tako nimam pojma o vzgoji (njegove besede), saj se vse preveč zanašam na raznorazne butaste priročnike, namesto da bi poslušala njega, ki itak najbolje ve in zna.
Na Tv vedno gledava tisto, kar želi on gledati, tisto, kar zanima mene, je bedasto, patetično ipd.
To je le nekaj drobnih stvari, ki se nama dogajajo dnevno in me iz dneva v dan bolj uničujejo. Nekajkrat sva že imela pogovore a prišla nisva nikamor, saj je zaključek vsakega takega pogovora bil, da sem za vse kriva jaz in samo jaz delam napake. Priznam, da jih delam. Na nekatere stvari me je opozoril, ki se jih delansko nisem zavedala in sem jih popravila a prav svega nisem kriva jaz. In zakaj bi se le jaz morala prilagajati?
Še vedno si ga želim in še vedno upam, da bova rešila najin zakon, tudi zaradi otroka. A istočasno vem, da če sam ne bo pripravljen spregledati določenih stvari, ne bo šlo. Kaj še lahko naredim?
Nepoboljšljiva romantična duša
Romantična,
vssekakor bi rad slišal še njegovo plat zgodbe, saj vemo, da ni vse samo črno in belo. ampak recimo, da te razumem in vem kaj si želela povedati. če so njegovi stavki res taki, da si za vse sama kriva…… potem ni rešitve, da bi razumel, da morata biti za srečo kriva dva in da sta prav tako za nesrečo kriva dva in ne samo eden. Če vse zanič narediš ti, je on kriv, ki te pri tem ni prej na to opozoril in ti mogoče tudi pomagal. res je, ti vse narobe narediš, ampak on ni naredil popolnama nič, da ti to narobe ne bi počela.
Saj poznaš tisto, tisti ki drži vrečo je ravno toliko kriv kot tisti, ki krade.
Vedno dva, ali pa še več jih je potrebno za kreg ali pa srečo. Glede na to, da si napisala to zgodbop in je iz pisanja razvidno, da bi rada popravila stvari, da žliš več, da bi tudi več dala, če bi kaj prejela: Kolikor bomo dajali, toliko bomo tudi prejeli.
Vendar, če se ne bo želel premakniti iz svojega prestola in je slep, da bi moral tudi on kaj narediti in da si za vse še vedno sama kriva, potem pomaga samo ena stvar, da bo moral spremeniti ta stavek:
Rečt boš morala grem, adijo.
Kajti za ve kar si naredila narobe, boš morala sedaj sama popraviti in edini, ki ti bo lahko očital tvoje napake, boš ti sama. Če ti ima kdo pravico rečt, saj si sama kriva, si to samo ti. In če meniš, da si kriva ti in bi rada kaj spremenila, potem tudi sprjmi odločitev in delaj tako kot meniš, da je zate najbolj prav.
“Tisti dan, ko boš prevzel popolno odgovornost sam zase, tisti dan, ko nehaš iskati izgovore, takrat se začne tvoja pot do cilja!”
In ko se boš vprašala, kaj potem je tvoje poslanstvo na tem svetu, ali lahko prehehaš uživati in živeti, ker si že naredila svoje, kadarkoli se ti pojavi dvom, ali je tvoja pot končana, se spomni na to, da si še vedno živa, torej, je to živi dokaz, da moraš nekaj še narediti.
Primož
Ko prebiram polno podobnih zgodb, kot je tale, se mi pojavlja naseldnje vprašanje: ali smo res tako romantično zaljubljeni in slepi, da je potem v zakonu velikokrat vse drugače ali se nekateri res znajo tako dolgo dobro pretvarjati. Zanima me kako dolgo sta se poznala pred poroko? Sama sem 3 leta v zelo srečni zvezi in načrtujeva skupno pot in ob ko slišim take zgodbe ne morem verjeti, da se lahko po poroki ali otroku človek oz. zveza tako spremeni.
Anax, se strinjam s tabo, saj sem sama enako razmišljala, nekoč. Pred poroko sva bila skupaj eno leto, kar je malo. Še prej pa sem zanosila. A dejstvo je tudi, da otrok precej spremeni stvari. Pred rojstvom je bilo časa za naju veliko in spolno življenje pestro. Po rojstvu pa sem bila jaz zelo utrujena in priznam, predvsem mati. Na to me je opozoril mož in seveda je imel prav in sem se potrudila v tej smeri. A še vedno ni bilo odvolj. Problem je predvsem v tem, da zdaj veliko bolj potrebujem čas samo zase, ko se sprostim in napolnim baterije, a si ga zelo težko vzamem….in je začaran krog. In moti me to, kar sem napisala, da še takrat, ko si vzamem čas zase, poslušam pripombe, ker namesto da bi se ukvarjala s športom, hodim na večerje ipd. Da se razumemo, to naredim enkrat na mesec. Najbolj od vsega pa me moti, da imam moža in očeta svojega otroka, nimam pa partnerja, ki bi se mu lahko zaupala, ker me ali ne posluša ali pa daje neumestne, včasih celo žaljive pripombe. In ker me to boili, sem nehala, kar pa spet ni dobro, a ne zmorem več….In včasih vem, da ni bilo tako, saj sva dolge ure predebatirala, res pa je, da so bile teme drugačne. In tudi jaz sem vedno trdila, da sta uspešno zvezo ali pa za njen razpad kriva vedno oba. A če se samo eden tega zaveda, potem ni mogoče narediti nič. Žal.
Zanimiv je začetek tvojega pisanja. Govoriš o neki davni ljubezni in o tem kako sta se imela rada a sta se razšla ker nista imela skupnih ciljev. Potem si se poročila z nekom s katerim sta imela skupne cilje. Pa sta se imela tudi rada (dovolj)? Praviš, da ga ljubiš. Ali on ljubi tebe? Glede na obnašanje očitno ne. Pa ti ljubiš samo sebe? Glede na obnašanje očitno ne.
Se mi dozdeva, da si (nekoč) padla v past v katero pademo mnogi. Menim namreč da sem bil tudi sam tam a sem se še pravočasno ovedel. Po zakonu nihala. Najprej neka fatalna, usodna ljubezen, privlačnost, potem pa v drugo stran – popolnoma pragmatičen pristop. Ampak kasneje se pa maščuje! Ali ne?
Ljubezen ni popravljanje napak drugih in popravljanje svojih zato da bi ustregli drugim, ljubezen je sprejemanje. Sprejemanje sočloveka takšnega kot je. In zato kar malce dvomim, da lahko vidva (če je res vse tako kot pišeš) še vozita skupaj. Pa ali je vredno?
Bravo, Moški! Očitno si bil res v podobni situaciji in si zadel, da bolj ne bi mogel. Točno tako razmišljam sama. Jaz ga ljubim, res. A to ni dovolj, predvsem pa nimam občutka, da me ljubi on. In prav zato sem pred nekaj meseci začela odkrit pogovor in predlagala, da se ločiva. Mi je bilo grozno hudo, a vseeno sem mislila in še vedno mislim, da si zaslužim več. Pa me je šokiral z izjavo, da on sicer lahko gre, a bo otroka vzel s sabo in da ne bo nikoli pristal na kaj drugega. No, in na koncu je na hitro zdrdral, da bi se mogoče splačalo vseeno potruditi. Pa sem pristala, saj imam otroka neskončno rada in brez njega ne morem in nočem živeti. Pa je bilo en teden lepo, potem pa vse po starem……Zato sem se danes odločila, da nekaj napišem, pa čeprav je zmedeno, a če drugega ne, mi je prav to, da sem lahko svoje misli in občutke prelila na papir, vedno vsaj malo omililo bolečino.
Draga Romantična…
Tvoj opis je takšen, kot bi opisovala moje dolgoletno razmerje z bivšim, ki je trajalo 7 let, potem pa sva se poročila in zdaj po dveh letih se ločujeva… Dolgo sva poskušala, oba, tik pred poroko sem celo mislila, da nama je uspelo… Pa na koncu vseeno nisem zdržala. Počutila sem se neumno, neljubljeno, nezaželjeno, če pa sem mu to očitala, sem dobila nazaj svoje “napake”, da sem preobčutljiva, zoprna. Saj vendar hodi v službo in trdo dela (kot da jaz ne), zato da lahko udobno živiva. Pa da tudi pije ne, kar delajo mnogi možje, pa še ne skače za drugimi ženskami… vse tako zelo racionalno: po tej logiki sva bil aidealne par. Samo da je meni ogromno manjkalo. “Popravljala” sem se po njegovem okusu, vnašala novosti v razmerje, da ne bom dolgočasna itd… Vmes se komaj držala, da ne bi padla v depresijo, prebrala na stotine knjig, načela 1000 razgovorov.. in se vrtela v začaranem krogu. Enkrat sem šla od njega za teden dni. Pregovoril me je, da sem se vrnila in bil en mesec popolnoma drugačen. To pomeni, da je vedel, česa si želim. Bilo j espet kot n azačetku zveze. Po enem mesecu, je rekel, da je zdaj pa dovolj tega prenarejanja… Spet sem bila na istem.
Dokler me ni enkrat preblisknilo: tako nočem več živeti. Takoj zatem sem se zapletla tudi v razmerje z drugim moškim. In odšla. Še zdaj z bivšim ne moreva priti na skupni imenovalec, zakaj sva se sploh razšla. Meni je jasno: morala sem oditi, drugače bi znorela.
Eden izmed razlogov zakaj prebiram tale forum je tudi ta, da bi mogoče našel kakšno podobno zgodbico moji lastni, pa bi potem še kaj dodatno zaključil (in se naučil).
Namreč pri nama je bilo sicer res zelo podobno mnogim zgodbicam s tegale foruma. Utečena zveza, ki bi se lahko lagodno nadaljevala v zakon. Imela sva stanovanje, živela skupaj in ona si je želela otrok (ko sem si jih začel želeti še jaz /moški to pač začutimo malce kasneje / sem ugotovil da ne vidim nje kot mame mojih otrok, žal / pa ne da ne bi bila skrbna – bi bila, še preveč) ter bila je prepričana da sem jaz poponoma pravi zanjo.
Sam pa nisem bil tako prepričan. Ampak dogodki so kar drveli mimo, vlak je bil vedno hitrejši, bremze niso delovale – meni pa vedno bolj slabo. Lahko bi začel ostajati dolgo v službi, pa prijatelji, pa šport, pa še kaj (pijača, varanja)… Ampak zakaj? Jaz vendar nisem hotel tega. Če sem v neki zvezi, si vendar želim biti čim več časa s svojo partnerico. In mogoče tiste aktivnosti (prijateljstva, šport,…) gojiti skupaj z njo. Toda, ko sem bil z njo ni bilo tako kot si želim, da bi moja zveza izgledala. Lahko bi pričel popravljati neke njene napakice, pa jo spreminjati in urejati po svoji podobi…. Ampak zakaj? Saj potem to ne bi bila več ona.
Vsak mora sam poskrbeti za svojo podobo in samopodobo. Res je imela določene problemčke “sama s sabo” ampak kdo jih pa nima. Nihče ni popoln, tudi jaz ne, daleč od tega. In vsak lahko svoje nepopolnosti najbolje odpravi samo sam – s ciljem da bi bil jutri boljši (vsak dan rastemo – nekateri)….
Vlak (zveza) je pa kar drvel! In nato sem skočil. Skočil ven, iz zveze! Pristanek je bil trd, precej. Kljub temu, da sem se za skok prostovoljno in zavestno odločil. Ampak samo zato, ker je bilo že takrat prepozno. Vlak je šel vedno hitreje. Čez nekaj let, bi bil skok ven mogoče tako težak, da se še odriniti ne bi uspel in bi shiral v vagonu ali pa bi se raztreščil na prafaktorje ob pristanku.
Nato sem rabil malce “okrevanja”. Danes hodim lepo počasi peš sam ob progi. In čakam, da pripelje mimo tisti vlak, ki ga bom sam izbral, da se peljem z njim…
Žal mi je edino, da ona ni razumela, kaj je bilo narobe in da je tako bolje ter da tudi moje najboljše razlage ni znala sprejeti in razumeti. Nobenega varanja ni bilo, nobenega laganja. Čutil sem nekaj (in še vedno nekaj malega je) ampak bilo je premalo. Bolj sva bila podobna kakšnim cimrom ali pa bratu in sestri ali pa mogoče na trenutke 40 let poročenemu (naveličanemu) paru (pa brez nespoštljivih podtonov). To pač ni bilo dovolj, rabim več. Pa ne da mi ona ni dajala dovolj. Sam nisem bil sposoben dati več. Njej je sicer to zadoščalo (vsaj po njenem zatrjevanju). Meni pa ne! Želel sem si, da bi lahko dal več in da bi potem lahko tudi dobil več. Ampak tiste elektrike med nama, ki bi pa dala potrebno energijo za to dajanje ni bilo. Nekdo je izklopil tok. In če sem povsem iskren, je bil že na začetku kar nizek vodostaj, zaloga vode v jezeru za jezom je bila bolj pičla. Ampak je še šlo, mlinček se je vrtel, dokler ni malce zarjavel…
Potem je pa z vlaka poizkušala zmetati še vse tisto, kar sem nanj dal z nekdaj resnično vero in upanjem. Ampak to so bile že njene odločitve, sam sem bil že ob progi!
Moški,
kar si naredil si anredil in verjento nisi naredil nič narobe, zanima me samo to, zakaj si menil in meniš, da ona ni prava za tvoje otroke???
primož
Tole je bilo mogoče malce narobe razumljeno ali pa sem malce narobe zapisal. Za otroke bi bila najbrž že okey ampak, ko sem začel razmišljati o otrocih je hkrati prišlo tudi razmišljanje ali si jih res želim z njo. Kajti potem bi pač bila (ali vsaj morala biti) še bolj povezana. In tako sem počasi prišel do spoznanja da bi bilo precej nespametno imeti z njo otroke, ker se mi pač iz dneva v dan bolj ni zdela prava zame…
Preprosto ker ni bila prava zame! Zakaj pa je vendar toliko zgodb tu na forumu. Ker vsak pač ne more voziti z vsakim. In kakšen smisel bi bilo torej imeti otroke z nekom s katerim pa ne gre (ampak seveda ti tega neveš ampak šele postopoma ugotavljaš in ko pomisliš še na to možnost (otroci) se ti še dodatno odprejo oči).
Dragi Moški,
odlično napisano. Verjamem ti in te razumem. Siliti se v neki zvezi, ki nima prihodnosti, bi bilo nepošteno do tebe, pa tudi do NJE, saj ji s tem odvzameš možnosti, da sreča nekoga, ki bi jo ZARES ljubil.
Zelo pametno, da si zapustil vlak, kjer nisi bil dovolj srečen, PREDEN si zaplodil mladičke, večina moških na tvojem mestu ne ravna tako razumno. In potem sledi neizogibno – iskanje sreče izven doma in vsi cirkusi , povezani s tem, da ne govorim o za vedno zaznamovanih otrocih, ki si tega ne zaslužijo.
Samo eno življenje imamo in zahtevno nalogo, da ga preživimo kar najbolj v skladu s seboj. Zadovoljiti se z manj, kot nam pripada, je strahopetno in pomilovanja vredno.
Še enkrat – čestitke za poštenost in pogum!
Tvoji bodoči PRAVI lahko samo zavidam.
She
Hvala She!
Tisti dan, ko sem napisal konkretni tekst je bil eden malce melanholičnih trenutkov. Namreč od dogovdkov je minilo že skoraj deset mesecev pa se mi včasih še vedno zdijo neverjetno blizu. Pa sem, brez bojazni, že čisto “preko”, zelo zadovoljen s trenutnim samskim stažom, polno zaposlen in prav nič dolgčas mi ni…(samo včasih zvečer malce, he, he, he…).
Sem pa malo narobe nastavil vse skupaj in je sestavek šibnil v tole rubrikico (ki mi je sicer dala malce vzpodbude) ampak v resnici sem želel odpreti novo temo… (bi bilo več odzivov).