Občutek, ko gori telo, ko imaš občutek, da boš umrl, a si človek, ki ljubi življenje, ki ve, da bo nekega dne spet nasmejan, pozitiven, a trenutka v tem trenutku ne more sprejeti. Človek, ki se zaveda, da je izgubil tisto, na kar je bil najbolj ponosen-PONOS. Občutek, ko se zavedaš, da si Sizif, ki vztrajno išče tisto drogo, ki jo dobi od nje, zavedajoč, da je to njena zmaga, potešitev njenih strahov, da me ni več ob njej. Trenutki so sladki, a kaj, ko veš, da si le en sladek cvet izmed mnogih. Zaveda se, da sem cvet, ki ga ne sme utrgati, uničiti, ker sem vodnjak iz katerega se napaja. Vendar me uničuje, kako sovražim to svojo šibkost. Ne morem verjeti, da sem drugje uspešen. Bil sem njen bog, ki je v trenutku padca na trdna tla postal človek, ki je postal brez hrbtenice, to kar sem najbolj preziral pri drugih, jih pomiloval. Kaj je človek pripravljen vse sprejeti. Kaj ga žene, da se prepusti slastnim poljubom, ki so jih pred nekaj urami ljubile druge ustne? A tiste ustne jo ljubijo drugače kot jaz, in tega se zaveda, tega se zavedam jaz, toda kako sem lahko tako šibek, ker vem,da si načrpa nove energije, me pozabi v trenutku, ko se zaprejo vrata mojega avta. Pusti mi boleče upanje s svojimi besedami, na katere se prilepim, a kaj ko so tako lažne, ker so drugič, ko se vidiva, narobe interpretirane, narobe razumljene iz moje strani. Kako se, včasih se sovražim, ker vem, da bi jo z ignoranco bolj prevzel. Nočem je, preveč je bilo ponižanj, ne lažem si, zdaj sem v 78 trenutku, ko sem si rekel, da je dovolj. 78 da, smešno tudi meni, nočem usodnih 79,80….., a boste rekli, zakaj pišeš to sranje. Mogoče zato, ker nisem prepričan v to. Hočem biti prepričan v to, ker si želim svoboden dih, nasmejan obraz in občutek brez krivde, ki me razjeda. Krivde do sebe, da sebe nimam rad, da uničujem sebe. To je krepko na meji bizarnosti, da sebi ne morem odpustiti, njene sladke trenutke z drugimi pa sem “pripravljen” sprejeti, kljub trgajoči bolečini. Odvisnik od njenih lažnih, sladkih besed, katerih se zavedaš v tistem trenutku, ko so izrečene, a laži ne moreš razkriti,ker te vodi prekleta spodnja energija. Zdaj sem na tleh, verjamem, da poznam vse detajle vzrokov izgube ponos. Kot človek, ki na svojo žalost hoče priti do dna povsod, čeprav je to venomer boleče, ker manj veš, bolje je, apeliram na kritiko, brez olepšav, brez milosti, ker hočem doseči dno, da se lažje odrinem. Hvala.

Na kratko ali z drugimi besedami, Ego ti je bil premočan. Ko si spoznal, da je vse zaradi razloga ega, padeš globoko. Ona ni nič kriva, tvoj ego trpi.

je pa to edini način, da začneš živeti tako kot se mora.

še vedno pa lahko to počneš narobe.

Primož

problem bo ostal vse do tedaj, dokler se neboš sam odločil da narediš korak v drugo smer. če veš kje je problem in kaj bi mogel narediti, ti ne pomaga da ti še mi pihamo na dušo z tem da ti govorimo, kakšen bedak si… to že itak sam veš….

občutek navezanosti na nekoga tako močno, da brez njega ne znamo živeti je obsedenost. nekoč sem brala govor ene ženske (govor je res dolg) a kar se mi je vtisnilo v spomin so bile naslednje besede: ” če mi boš rekel, da brez mene ne moreš živeti, se bom obrnila in šla od tebe stran. ne rabim ob sebi nekoga ki nezna živeti sam sabo, ker me boš zaradi te obsedenosti dušil. ob sebi rabim nekoga, ki zna peživeti brez mene, a mu je v moji družbi tako lepo, da se rajši druži z mano kot da bi bil sam” (ok ni glih citirano sam you get te point right?!?!

dokler jo boš puščal blizu sebe bo ostajala. oz šla bo ko se te bo naveličala. ko se bo odločila da je čas da se zresni, si ustvari družino. in vrejmi takrat ne bo izbrala ne tebe ne unga drugega(ali tretjega ali koliko pač jih je) in takrat te bo bolelo še bolj kot zdaj…CCA NASLEDNJI 5 MESECOV. potem se boš pobral, začel gledati na nas ostale bejbe kot na nekoga s katerim bi lahko kajj imel. dokler bo tu on ostale nimamo šanse. in vrjami ko najmanj pričakuješ se pojavi nova oseba, ki ti popolnoma zmeša glavo in srce. in se sploh ne da primerjat z bivšo. ko ljubiš misliš da ljubiš zadnjč. pa ni tako. razlika je v tem da ko ljubiš ne dopustiš možnosti da bi v nekom videl kaj drugega kot osebo ženskega spola, ko pa tvoje srce ni polno ljubezni v osebi prepoznaš nekaj kar drugače nebi.

boli…boli…boli…in bolelo te bo dokler se ne boš odločil da imaš dost tega…dokler se ne boš odločil, da je čas da začneš delati na sebi, spoštovati sam sebe in se imeti rad. vrjami če nimaš spoštovanja do sebe, ga nimaš do nje. če nimaš rad sebe, nimaš rad nje. ti si obseden.in stanje obsedenosti rabi zdravljenje.

v današnjem času to niso tabu teme, niti ni treba da bi kdo vedel kam hodiš.

druga opcija pa je da najameš nekoga da te prebuta do nezavesti da izgubiš spomin 😛 mal heca ne škodi..

skratka sam veš da ni kul situacija. samo dokler sam neboš premaknu riti in se začev ceniti ti privoščim da te boli.

ok zdej pa dost romana upam da se ti je dalo brat to moje skropocalo 😉

Menda te še preveč razumem. Ne razumem pa tistega o egu (Primož), teorije o goltanju lastnega ega jemljem kot masovno samotolažbo ljudem, ki so se zadovoljili z new age pripovedkami. Ampak veš, ponos se je prežrl skozi tisočletja evolucije, mora imeti neko smiselno nalogo. Da nas varuje pred samodestruktivnimi odločitvami? Pred ljudmi, ki nimajo vesti in srca?

In poznam take ljubezni, brezpogojne, ki ti požrejo vrednote. Ko sem se sama uspela odtrgat od precej podobno samodestruktivne situacije, mi je pomagal ravno ponos. Srce je bolelo, lažem, bolela je vsaka celica mojega bitja, pa vendar mi je uspelo. Na primer s pisanjem vseh laži in vseh dokazov zanje. Da sem si jih ob prvem dvomu lahko spet ogledala in jih iz čustvene sfere spravila v logično. S pisanjem zgodbe o naju. Kak mesec kasneje mi je ob branju šlo na bruhanje. Iz omenjene zgodbe sem vstala ponosna, glede na prestane abstinenčne muke, boš zase, ko zgodbo zaključiš, lahko rekel, ponosen dec sem.

Vso srečo ti želim!

Če se ego sesuje, pademo v blaznost, naš jaz se “razstopi”, ker nas nezavedne vsebine preplavijo. Ta (verska) formulacija me zato moti, ki nosi negativno konotacijo in ne daje jasnih pojasnil, saj enači ego z egoizmom in vsem slabim, pač različica Satana v vzhodnjaškem religioznem sistemu.

Velik oz. napihjen ego, ki je odraz ošabnosti, nečimrnosti in samovšečnosti, je nekaj slabega. Drugače pa mora “normalen ego” vedno capljati za nami kot pes, ne da bi se ga skušali otresti, kot da bi bil kužen, ne sme le prednjačiti, saj služi za zadovoljevanje naših lastnih potreb, ki so ravno tako nujne za našo (psihično) zdravje.

Ni njno, da kadar izrečemo besedo ego, da ima kaj verska konotacija poleg, je izključno tvoj lasten občutek.

In vsako zadevo lahko razumemo samo preko naših čutov.

Primož

Točno vem kaj misliš. Vse se enkrat razjasni in postane jasno, in hočeš naprej svodobno dihati, biti miren v duši, vesel in srečen.
In veš da se ne smeš kriviti, da je preteklost treba pustiti v preteklosti, da se je v enem trenutku treba odresti vsega balasta. Pa še vedno se najde trenutek, ko izpadaš sam seb tak idiot, da bi se kresnu po buči, pa komu želim sploh ustreči? Namesto sebi, sebe povzdigniti in se imeti rad, ker si le prvi na tem svetu, se ukvarjaš z nekom, ki enostavno noče biti več s teboj. Brezveze.
Vse dobro.