Pozdravljeni!

Sem v obdobju, ko mi je izredno težko pri srcu..

Grem v trideseta, med študentskimi leti sem počela mnogo stvari, ki so mi bile kot študentki finančno zelo dostopne, ne le študirala (za kar sem si hvaležna – ni faks vse), tekom let pa sem ugotovila, da me študij ne zanima toliko, a vseeno bi rada končala. Stagniram že par let, ostalo mi je 10 izpitov in diploma. Problem je, ker to niso izpiti, ki se jih lahko naučim kjerkoli in s knjige, ampak so praktične narave, zato bi za večino predmetov potrebovala inštrukcije sedanjih študentov, saj so se nekateri profesorji zamenjali in želijo njihovo snov. Ljudi, ki so trenutno na fakulteti, pa ne poznam, popolnoma sem odrezana, nove, mlajše generacije so preplavile naš oddelek..

Ostala sem v študijskem mestu, saj imam občutek, da sem tu vseeno “bližje”, da študij zaključim, čeprav že leta nisem na tem naredila nič konkretnega.. Živim v stanovanju, ki si ga delim s 3 študenti, imam svojo sobico, za katero sem tolikokrat hvaležna, da jo sploh imam, saj mi je velikokrat bila pravo zatočišče, a me vseeno iz dneva v dan bolj moti to usklajevanje s sostanovalci glede skupnih prostorov, dejavnosti, čiščenja…
Domov hodim poredko, max 1x na mesec, že od srednje šole sem bila ali v dijaškem ali študentskem domu, stanovanju. Skratka- sem na svojem, finančno vsaj že 5 let skrbim sama zase, nikomur nisem “v breme”, saj bi mi to bila še večja muka, čeprav vem, da bi mi bili starši pripravljeni pomagati, če bi kaj potrebovala, a jih ne želim prositi, da mi plačujejo npr. najemnino za stanovanje, želim biti odgovorna sama zase!

Pravkar mi je tudi razpadla dolgoletna veza, katera me ni osrečevala. Vem, da sem z razvezo naredila dobro potezo zase, za svojo prihodnost, saj bi se z njim dolgotrajno le mučila in prej ali slej bi najbrž počilo.. A vendar ga noro pogrešam, vseeno je to bil človek, s katerim sem delila 6 let svojega življenja, stal mi je ob strani, o vsem sem se z njim lahko pogovorila.. Kak dan imam pomisleke, da sem storila napako, a mislim, da je to bolj zaradi tiste navade in varnosti, ki sem jo imela, zdaj pa moram živeti brez tega..
Izgubila sem tudi precej prijateljic, saj so se po študiju preselile ali nazaj v domače okolje, se selile s fantom v drugo mesto, našle službo kje drugje.. Sicer s parimi držim stik, a to je prek tel, skypa. To mi je premalo, postajam vedno bolj osamljena in brez smisla..

Kar me še dodatno muči, je to, da nimam ne službe ne financ, da bi se preselila na svoje. Sem na zavodu, dobivam sicer socialno pomoč in s tem uspem preživeti mesec (bivanje, hrana), a le za osnovne stvari. Zelo me vleče, da bi se preselila, zaživela popolnoma na novo in drugje. Pa nimam te moči, sploh pa ne financ za to, da bi bila nekje na svojem. Prekleto drage so nepremičnine oz. najem!

Postajam brezvoljna, ne vidim in ne vem, kaj je moj smisel, stagniram in zdi se mi, da iz dneva v dan životarim. Sicer se trudim ukvarjati s parimi hobiji- rekreativni šport, folklorna skupina, prostovoljstvo, udeležba na raznih predavanjih.., čeprav bi si želela še ogromno enih dejavnosti, ki pa so vse povezane s financami in si jih ne morem privoščiti.. Težko mi je, ker sem tako ujeta in nesvobodna v tem svetu, včasih me ima, da bi kar preprosto šla- daleč- na drugo stran sveta- in začela na novo. A vem, da je to le beg, težav s tem ne bom rešila.

Kak predlog?

Želim vam lep dan,
Pika

svetujem ti, da najprej končaš študij. pojdi na faks in vprašaj profesorje, kaj zahtevajo. potem se najdi kakšnega študenta ali pa malo počekiraj po netu – danes imajo študentje svoje forume, kjer si izmenjujejo informacije o izpitih. Ko boš končala študij, bo več možnosti za redno delo, s tem boš prišla do financ in vsega ostalega kar si želiš.

poglej ali lahko narediš prekvalifikacijo na drugo študijsko smer, katere izpite moraš narediti na novo, katere ti priznajo in začni znova (seveda treba plačat).

ali pa se nehaj jokat, stopi do predavateljev, povej, da bi rada končala faks in potrebuješ njihove izpite. Zmeni se z njimi, kako in kaj in to je to.

Draga EnaPika,

Hvala za vaš prispevek. Mislim, da niste edini s takšnimi vprašanji.

Temu kar doživljate vi bi lahko rekli fiksiranost v določenem življenjskem obdobju. To je precej pogost pojav. To preprosto pomeni, da se človek ujame v neko življenjsko obdobje in živi realnost, kot da čas za njega ne teče. V vašem primeru se to vidi po tem, da še vedno (vsaj deloma) vzdržujete stik s študentskim življenjem, čeprav vam občutek jasno pravi, da ne spadate več tja. In v resnici ne spadate. Ne morete naprej, realnost pa vam ne dopušča, da bi šli nazaj.

Postavlja se mi vprašanje, kakšen šok (ali travma) v preteklosti (lahko v otroški dobi) se vam je zgodila, da ste obstali ujeti v času in prostoru? Ste kdaj doživeli kakšen travmatični dogodek (ali serijo bolj čustvenih dogodkov), ki vas je na nek način pretresel?

Na nek način se morate zbuditi iz tega transa (sanj). Niste več študentka. Pika.

Menim, da bo zelo težko narediti te izpite, če ne boste jasno sprejeli te realnosti.
Razmislite o tem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi začeli živeti kot odrasla ženska (in ne dekle v študentskem naselju).

Osebno bi vam predlagal, da namesto v izpite vso energijo usmerite v iskanje službe. Karkoli (tudi če so to javna dela). Dokler nimate otrok, lahko izpite delate poleg službe brez večjih težav (pa tudi takrat se da). Mlad vitalen človek lahko zdrži tak napor. Ne boste ne prva ne zadnja, ki bo naredila izpite ob delu. Tudi preselite se. Stanovanje si lahko delite tudi z ljudmi, ki delajo (in niso študenti).

Opravičujem se za malce ostrejši način pisanja, kot ga ponavadi uporabljam. Potrebujete brco v taza…. in to vam sedaj dajem.

Pri tem preboju bi vam morda pomagala tudi psihoterapija. Če bi prišli k meni, bi verjetno delala s hipnozo in PEAT-om. Tisti del vas (v podzavesti), ki še vedno živi v “preteklem času”, potrebuje informacijo o novem realnem datumu.

Naj vam uspe.