Lepo pozdravljeni!
V ta forum se oglašam prvič in bi tudi jaz rada povedala svojo zgodbo o izgubljenih otrocih, ki so komaj zaživeli pod mojim srcem. Stara sem 41 let in moja zgodba se začenja s prvo izvenmaternično nosečnostjo, ki se je končala v 8 tednu. Po dveh letih se je zgodilo drugič- spet EU nosečnost, spet bolnica, operacija in žalovanje za “otrokom”.
V tistem času sem dobila odobritev za IVF postopek in je prišlo do pozitivnega rezultata, bila sem noseča, pričakovala sem dvojčka. Potem pa … groza. Počutila sem se najprej čisto v redu, kar naenkrat pa kri na perilu, pristala sem v bolnici. Zdravnik mi je dajal upanje, da bo mogoče še vse v redu, če bom le nehala krvaveti, saj sta otroka še živela, čeprav sta bila manjša kot bi bila za 9 tednov nosečnosti. Naslednji dan pa je bilo konec vsega in na svoj rojstni dan sem izgubila dvojčka. Vsaka izguba mi je prinesla tisti čudni občutek žalosti in praznine. Po mesecu bolniške sem morala v službo. A ko sem videla kakšnega dojenčka ali nosečnico sem jokala tako hudo, da za delo nisem bila sposobna in spet sem šla na bolniško.
Potem sem šla na nov poskus epruvete in spet je uspelo, bila sem noseča. A tokrat sem vse skupaj jemala z malo rezerve, saj sem vedela, da je pot dolga. Prvi UZ je pokazal, da nosim dvojčka. Tokrat sta zdravnika budno bedela nad mano in skoraj nisem smela nič početi. In ko sem bila noseča 8 tednov, sem spet začela krvaveti in takoj sem pristala v bolnici. Potem sem krvavela spet v 12. tednu in bilo me je grozno strah. Sledilo je novo razočaranje, saj mi je ginekolog rekel, da enemu plodu primanjkuje plodovnice. A se je k sreči obnovila in tako je moja nosečnost napredovala do poroda. Rodila sem s CR 16 dni prej: sina in hčerko. Danes sta otroka stara 11 let in vedno me je strah zanju. Da se njima kaj ne pripeti. Ta strah je prisoten vseskozi. Kljub temu, da se je vse srečno končalo, pa ne morem pozabiti treh najinih “nerojenih otrok”. Še vedno mislim nanje in potolaži me to, da pišem o svojih občutkih v dnevnik. Lažje mi je po tem, ko vse skupaj zlijem na papir.
Zelo sočustvujem s starši, ki so doživeli izgubo otroka. Je pa res, da mamice bolj trpimo, in to tudi pokažemo, očetje pa tega ne pokažejo.

Draga Nataša,

sprejmi moje iskreno sožalje ob tvojih bolečih izgubah. Res boli, tudi po tolikih letih in ne glede na to, v katerem tednu smo svoje sončke izgubile!

Prisrčen pozdrav.

Vidka

misel na nase otroke, ki so prezgodaj odsli od nas nekam, kjer jim je lepse, nas bo spremljala vse zivljenje.

In osebno moram povedati, da moski ne zalujejo nic manj kot zenske, le drugace. Kar ne pomeni, da je manj intenzivno ali da tega ne pokazejo. Le na svoj nacin.

Midva sva oba enako v tem in oba zalujeva, enkrat je bolje enemu, drugic drugemu. Vcasih sva oba na tleh, vcasih je obema lazje.

Vedno pa pokazeva drug drugemu svoje pravo razpolozenje.

Pozdrav.

PO nekem času sem spet prebirala ta forum, kar zašla sem spet nanj in ta trenutek spoznala, da mineva mesec dni od tega, ko sem se tudi sama morala soočiti s spoznanjem, da se je moja nosečnost končala, ko se je komaj šele začela.
To me je najprej zelo sesulo, jokala sem in nisem hotela z nikomer govoriti, potem pa sem želela to kar nekako izbrisati, odriniti, kot da tega ni bilo. Pa ne gre, vem, da je bilo, vem da sem se veselila in vem, da sem se dan preden se je zgodilo, bala. Bilo me je strah, da nekaj ni v redu…….res je čutiš ne vem od kod.
Sedaj sem v nekem otopelem stnju kar se tega tiče, skušam normalno zaživeti, biti optimistična in pozitivna……..no ja včasih uspe, ampak spomina ne moreš kar izbrisati.
Kar želim reči je to, da sem takrat prvič videla mojega partnerja jokati. Mogoče so moški samo malo bolj zadržani v izkazovanju svojih čustev.
Trenutno pa ne vem kako naprej, še vedno sem v nekako čustveno otopelem stanju. Kot da bi postavila nevidno ograjo okoli sebe, nihče je ne vidi, jaz pa jo močno čutim in ne morem je podreti. Izgleda, da je to moja obramba pred zunajim svetom, da ne pokažem, da mi je hudo, da trpim. Navidez je vse ok. V sebi pa še čutim, kot skušam misel o tem nekako prekriti. Ne vem bi bilo bolje, da jo sputim iz ograje? Bojim se zunajega sveta, tako ranjeno se počutim.
vera

Draga Vera!

Ko sem prebrala tvoja doživetja in občutke ob izgubi tako zelo želenega otročka, se počutim kot da bi sama to pisala.Natanko tako se tudi sama počutim. Popolnoma otopelo in v nekem svojem svetu kjer se počutim tako zelo osamljena in sama. Sama žalujem za mojim sončkom, ker moj dragi pravi, da morava to pustiti za sabo, da o tem ne smeva več govoriti, da je bilo in minilo….Mene pa še vedno tako zelo boli…da bi kričala od hudega. V šestem tednu nosečnosti sem izgubila svojega mikenega. Pa tako sem se ga razveselila. Točno za materinski dan sem izvedela veselo novico, da ga imam pod svojim srčkom in tiste sreče ne bom pozabila nikoli v življenju….kako sem začela na ves svet gledati s popolnoma drugačnimi očmi, bolj sem začela paziti nase, ker je bil tako čaroben ta občutek, da nisem več sama, da zdaj imam nekoga, ki bo moj za zmeraj….toliko upanja, toliko sreče, tako popolno je bilo, da že skoraj ni bilo resnično. Po dolgih letih se mi je končno uresničila najbolj goreča srčna želja…tudi jaz bom postala mamica, pod mojim srčkom utripa drobceno bitjece, ki je tako zelo del mene, ki sem ga tako zelo vzljubila un prvi trenutek, ko sem ga zagledala na ultrazvoku kako močno utripa…tako zelo sem verjela vanj, tako močan je bil…da sem verjela, da bo preživel, da bo ostal z mano…..pa na žalost ni….prav tako tiho kot je prišel in mi prinesel vso radost tega sveta, je tudi odšel……in odnesel s seboj nekam daleč vse lepo….od tedaj naprej so moja čustva otopela …saj živim naprej in na zunaj je vse uredu z menoj…na noter pa sem dokončno strta in premagana na celi črti v bitki s tem krutim življenjem.Čutim, da nimam več upanja v neko lepo prihodnost, ko pa mi vedno prinese same tragedije in izgube…ko pa moje sreče trajajo tako zelo kratek čas in vedno jim sledijo tragedije….tako zelo sem naveličana tega večnega boja s tem krutim življenjem za svoj košček sreče….pa sem vedno poražena….in ob tem zadnjem udarcu pa resnično čutim, da ne morem več…….

Draga sanya, vera …

Vsak človek nosi svoj križ, mi je nekoč rekl nekdo od bližnjih, ko sem žalovala ob izgubi sina na polovici nosečnosti. In ni me potolažil. Še danes, ko berem vaše poste na Ko starši žalujejo, me stisne pri srcu in vsi tisti žalostni spomini oživijo. Pa je od tega že veliko let. Življenje mi je ksneje podarilo sina, ki je danes pravi korenjak in ves moj svet. A kljub temu ne morem pozabiti, ne na njegovega bratca, ki je iz vsem neznanih razlogov moral umreti, ne na ostale majhne pikice, ki so poskušale oživeti, pa jim to takoj po spočetju ni uspelo in sem že v zadrgi, ko se želim spomniti na njihovo število. Skušam vam samo povedati, da se splača vztrajati in ne obupati, čeprav je vsak nov padec veliko bolj boleč od prejšnjega.
Iz srca vam želim sreče in sonca v življenjih in goboko sočustvujem z vami.

pravijo da narava poskrbi tako da je prav za vse, bo že držalo, samo kaj ko me, ki živimo od prvega trenutka z našim sončkom, to tako težko sprejmemo. v tem trenutku sem tako zelo jezna na naravo ki mi ni, že tretjič, omogočila srečnega konca, čeprav mi pamet pravi da je prav tako, pa je v mojem srcu velika praznina. tolažba mi je hčerka, vesela sem da imam zdravo deklico, pa vseeno ne razumem zakaj, zakaj se mora to dogajat. vem da nisem edina, pa vseeno, zakaj moram biti ena od …, zakaj, kaj sem naredila da me življenje tako prizkuša?