Pozdravljeni! Upam, da sem izbrala pravi forum za moje vprašanje in da mi boste lahko pomagali s kakšnim nasvetom.

Torej, s fantom sva skupaj skoraj dve leti in pol, skupaj tudi živiva v najetem stanovanju. Ko sva se spoznala je bil iskriva, pozitivna osebnost, z določenimi cilji, z željo po ustvarjanju neke prihodnosti za oba, preprosto človek, ki je s svojo energijo in odnosom navdušil marsikoga, ki ga je spoznal. Še se spomnim kako ej rekel, z mano se ti ni treba bati za prihodnost…

Potem, obdobje deloholičnosti, iskanje poslovnih možnosti, izkoriščanje s strani poslovnega partnerja, negotovost pa vseeno delo na kubik, odtujevanje ker ga nikoli ni bilo,…

Nazadnje, okoli maja letos izgubi delo. Pošlje ENO prošnjo in čaka nekaj mesecev (konec avgusta), ko izve, da ni bil sprejet. In od takrat – obup.

Ne vem več kaj naj naredim, kako naj ga spodbujam, kako sploh ravnati s človekom v taki situaciji. Postal je senca samega sebe, zamorjen, na trenutke depresiven, stalno visi za računalnikom in igra igrice al pa gleda filme in bere. Občasno skuha in redkeje pospravi stanovanje. Službe si aktivno NE išče – stalno neki izgovori, pa ne zdej, pa ne to, pa to ni moja sanjska služba,… sem mu dala številko od nekega prijatelja, ki ima firmo v podobnih vodah kot jih on obvlada, pa ga v mesecu dni še ni poklical. Ga bo “jutri”. Baje se službo išče tudi na druge načine, ne le s prošnjami. Ja, se strinjam, ampak…

Pravi, da nima volje, da dober šiht ne pade iz neba, a hkrati pa ravno to dela in pričakuje – da se bo kaj zgodilo samo od sebe! Verjamem, da ni prijetno, ko izgubiš službo, tudi sama sem bila v tej situaciji in VEM kako je – ampak nekaj je treba narediti! On pa se smili sam sebi kako je bogi, pa kako nima službe, pa kako je življenje težko in hudo – ne naredi pa NIČ, da bi se situacija spremenila. Vsaj da bi se potrudil, naredil korak naprej! Ne! Baje ga je ta zavrnitev tako prizadela in BAJE ne bo pošiljal prošenj zato, da ga bodo zavračali. Ne vem no, meni se zdi tole malo otročje, nezrelo in predvsem, neodgovorno. Ja, verjamem, je hudo, se člocvek počuti ničvrednega – AMPAK!!!

Dejansko se je spremenil v nekega zagrenjenega starca (38 je drugače star), ki samo jamra, sitnari, se pritožuje in pije mojo energijo. Sama sem nekaj let mlajša, zaposlena za nedoločen čas, plača ni slaba, ni pa božanska. Rešuje me neka denarna nagrada, ampak opažam, da hitro kopni. Prehitro. Zakaj že?? Pred kratkim sva se pogovarjala o nakupu lastne nepremičnine (pač, sčasoma), a nekako nisem prepričana. Ne vidim več tistega človeka v katerega sem se zaljubila, le neko jokavo bitje, ki ne dvigne riti iz kavča, ki se smili sam sebi, nenazadnje delno živi tudi na moj račun in ki preprosto, vegetira. Ne vem če si sploh želim tega. S tem osebkom, v katerega se je spremenil, zagotovo ne…

Z živci sem na koncu, vsakodnevne debate v stili “kaj si pa danes naredil, si pogledal za kak šiht, si poklical tega pa tega, si to, si ono” me izčrpavajo, ne vem več kako naj ravnam, kaj naj naredim… razmišljala sem celo o kakšnem ultimatu, pa tudi o tem, da si tega ne zaslužim in da bi šla narazen… a na nek način se mi zdi to grdo, češ, ob prvi težavi odneha… ne vem zmedena sem…

Aja, pa še to – ker sva skupaj prijavljena ne more dobiti socialne pomoči. Predlagal je, da bi se nazaj prijavila k svoji mami, jaz pa to strogo odklanjam. On se seveda ne strinja z mano in je totalno nesrečen zaradi tega, tudi kregava se veliko zaradi tega, ampak meni se zdi, da bi bila socialna le potuha in sem kar se tega tiče neomajna. Kaj pa vi menite, ravnam prav?

Kakorkoli,se opravičujem za tako dolg sestavek, upam, da mi boste s kakšnim mnenjem, nasvetom lahko pomagali – ali pa vsaj malo osvetlili situacijo – ker sam res ne vem več kaj naj… počasi pa tudi izgubljam potrpljenje…

Imaš velik problem. No kot prvo, pa če se sliši egoistično, se moraš imeti rada SAMA. Samo sebe. Torej se postavi ti na prvo mesto. Sicer je skrbnost normalna, tudi do drugih, je pa pomembno, da najprem poskrbimo zase. Pomeni, zakaj si sama ne kupiš nepremičnine, sama ne poskrbiš zase? Zakaj šlepaš s seboj nesposobnega in lenega človeka? Dokler bo imel takšno kritje in podporo od tebe, se sigurno ne bo spremenil.
Kot je on egoist glede tega in si vzame kar mu odgovarja, moraš tudi ti postat. Ima on slabo vest, naredi kaj aktivnega da bi se situacija in vajin odnos spremenila? Ne.
Veš, tudi ti imaš pravico da počneš to in tako kot tebi odgovarja.
Odgovorna si poskrbeti zase, ne pa zanj. On zdaj je, jutri ga več ni, nikoli se ne ve…
Tam je ena pisala, da je bila leta brez službe in jo je tip vzdrževal ji pomagal ko je študirala, itd., na koncu je našla službo v tujini in šla, tam pa začela varat in jo je ta ex vzdrževalec pustil.
Hvaležnosti za svoja dejanja ne moremo pričakovati, obupno pa je to, da se ti v svoji koži in v trenutnem stanju ne počutiš v redu.
Ni on problem ali kaj lahko TI storiš zanj, kaj ti lahko mi svetujemo – problem si samo ti, ti sama!
Kaj je za svetovat tebi, kako tebi pomagat in odpret oči.
On si bo že pomagal ko bo hotel in se mu bo dalo, brez skrbi…..
Za nastal kaos v vajini vezi nisi kriva ti, ampak on. On se je spremenil in začel po svoje. Na tebi pa je, ali boš korakala ob njem in igrala njegovo igro, ali se šla svojo.
Za začetek s svojo igro bi bila pomembna disciplina, cilji, ljubezen do same sebe.

V glavnem, vsedi se, postavi si cilje.
Nariši si svet, ki bi bil zate idealen.
Začni cilje dosegat. Sploh začni pri tistih ciljih, kjer ti on ni potreben.
Kakorkoli, lahko pašeta skupaj in ne vem kaj – na vseh drugih področjih, a je eno samo dovolj kjer ne pašeta in veza ni mogoča.
Vsak od vaju ima trenutno čisto svoje in drugemu nekompatibilne poglede, pričakovanja. Njegova so da ti skrbiš zanj, plačuješ račune, pa da zmaguje v igranju igric.
Tvoji pa so…..????

Menda je izguba skužbe eden od največjih stresorjev za človeka. Tvoj fant je v stiski in ti z njim. V bistvu je obupal.

Kako se dvigniti iz takšne močvare? Kje je jedro problema? Mislim, da zavrnitev, zavrženost. Ko pišeš, da ga je BAJE to prizadelo… je jasno, da se o tem nista pogovarjala, da imaš samo informacijo. Ravno o tem bi se morala veliko pogovarjati. Mogoče bosta ugotovila, da se sploh ne znata. Ta vprašanja, ki mu jih postavljaš “kaj si pa danes naredil, si pogledal za kak šiht, si poklical tega pa tega, si to, si ono” so zelo podobna tistim, kij jih nekateri starši postavljajo svojim otrokom “si naredil nalogo, kako je bilo v šoli”. Gre za zbiranje informacij in ne za pogovor. Poiščita pomoč. Rešitev gotovo ni to, da bi se prijavil nazaj k mami, je bolj en korak nazaj… Lahko pa da ima ta blokada ob zavrnitvi korenine tam.

Teotima, mogoče se nisem dobro izrazila… o tem se TRUDIM pogovarjati, pa ne gre… se zapre vase, spreminja temo, noče raziskati problema… zato sem tako izgubljena… ta BAJE pa… ko se je to zgodilo, ko je prišla zavrnitev, sem se poskušala pogovoriti… in sama sem rekla, te je prizadelo, ker so te zavrnili, a zato nočeš iskati naprej? Zamahnil je z roko, nekaj pogodrnjal in bil tiho… zato sklepam in zato baje… dejansko ne vem kaj se z njim dogaja, kaj je v njegovih mislih, ker se z mano preprosto noče pogovarjati o tem… in ja, se zavedam in se spominjjam na mojo mamo, ki me je spraševala če je kaj novega v šoli… :S ravno zato sem se obrnila na forum, KAKO mu iti nasproti… ker s tem “neznanjem” trpiva oba.

Pomoči pa ne bo poiskal, ker je preponosen, ker mu ego ne dovoljuje in ker se obnaša kot da ni nič narobe. Globoko v sebi pa trpi in to čutiva oba.

(K mami pa naj bi se prijavila jaz.)

Čaki mal, a potem ti on tudi tega ni rekel, da “ga je ta zavrnitev tako prizadela in ne bo pošiljal prošenj zato, da ga bodo zavračali”?

Glej, če ti tega on ni rekel in si ti to stisko tako močno občutila, da si to s temi besedami izrazila, pomeni, da si jo tudi v celoti prevzela nase. A k mami naj bi se prijavila ti in ne on?

Malo drugačno sliko dobivam sedaj. A ne gre tukaj za en totalen prenos čutenj z njega nate, ki potem pri tebi tudi ostanejo in se potem tudi ti s problemi, ki niso tvoji, ukvarjaš in se čutiš izgubljena na kubik, čeprav je izguba službe njegova in bi se moral on s tem ukvarjat, ti pa bi mu lahko le pomagala, mislim, stala ob strani?

Problem je resen, ne znam pa ti svetovati, kako se spopasti z njim. Lahko samo pritrdim vsemu, kar je Teotima napisala.

Glede tvoje prijave k mami, da bi bil on upravičen do socialne, ti dam popolnoma prav, da se s tem ne strinjaš. To bi bila res samo potuha zanj, da bi lahko še dlje (če ne kar do konca) živel tako, brez službe in celo padel v še večjo depresijo. To ni pot do rešitve. Je samo klopca ob poti, kjer se lahko usedeš in obsediš, medtem ko gredo drugi mimo tebe naprej.

Če se ne moreta več niti pogovarjati, najdi spet stik z njim, da te bo začutil kot osebo, ki mu hočeš pomagati, ne pa, da mu hočeš očitati. Vzemi si čas zanj in pojdita kam v naravo, na sprehode, v hribe, v savno… kamor se oba dobro počutita in kjer vaju sprošča, da vsaj za trenutek pozabi na skrbi in obup. Mogoče ti bo tako počasi spet zaupal in se ti odprl, da se bosta lažje pogovarjala in skupaj kovala načrte za naprej. Povej mu, da je situacija sicer naporna za oba, vendar ni brezizhodna. Potolaži ga, da se bo vse tudi zanj uredilo in da bo našel službo, vendar ne mu iskati službe in ga siliti, kam naj pokliče ali kje naj vpraša… To ga seveda odbija. Povej mu, da bo za začetek moral biti malo bolj skromen in sprejeti kakršnokoli delo, kasneje pa lahko vedno menja službo ali v isti službi napreduje. Spomni ga, kakšna oseba je bil in povej mu, da verjameš, da je v njemu še vedno ta oseba, le prebuditi se mora. Zavedati se mora tudi, da tak nejevoljen ne more dobiti službe, saj bo že na razgovoru naredil slab vtis.

Ne vem, če ti bojo ti moji nasveti kaj pomagali. Ti ga najbolj poznaš in veš, kaj pri njemu pomaga. Upam, da boš dobro opravila in da se vama bo situacija obrnila na bolje.

Tudi sama sem bila v taki situaciji, pa še sama z dvema otrokoma. Vendar se mi je v trenutku obrnilo vse na bolje, ko sem dobila službo, in to celo boljšo od prejšnje. Zato vem, da vedno obstaja en izhod iz take stiske. Za vsakega se najde sonce na tej zemlji, brez da delaš komu senco.

teotima, zdaj pa se razumemo… nekako tako je, ja… obup(a)no se trudim in iščem rešitve, razmišljam o celotni situaciji, se poskušam pogovoriti, on pa… kot da se ga zadeva ne zadeva… tak oddaljen se mi zdi…. nikoli ne bi dvomila v izjave, še posebej ne o čustvih in bi jih zelo resno vzela.

Konkretne izjave so bile:
-dobra služba ti ne pade v naročje (a ravno to počne, čaka)
-bom jutri/bom drug teden/bom že
-ni fajn občutek ko te zavrnejo
-če delaš za druge ni nikoli nič (prebral je neko knjigo o bogatenju, ki mu je po moje malo oprala možgane)
-sem pogledal službe, pa ni nobena sanjska in ne bom pošiljal prošnje
-prijavi se k mami (ja, k moji, njegove ni več), da bom lahko dobil podporo
-če bi bila prijavljena pri mami, bi bilo lažje (za moje pojme potuha, da ne omenjam menjavo vseh dokumentov in morebitno kazen, če gre kdo to preverjat)

Nekako tako…

Reka, hvala za nasvete… problem je tudi v tem, ker je že po naravi bolj zaprt vase, zdaj pa se sploh ne odpira… razen, ko govori o svojih hobijih… mislim, da se zaveda kaj čutim, kako se počutim (jaz za razliko od njega govorim, pa ne malo :)), ampak to ni dialog…

Sem ga vprašal, kako bi on ravnal na mojem mestu, pa je rekel, da bi kmalu popi***l… hja… napisala sem tudi že eno pismo, z vsemi občutki, pa najverjetneje bom tudi pejstala kak odgovor od tuki… da se mogoče mal zamisli… pač, prekinit me ne more, teme pa tudi ne more spreminjat… nekak se mi zdi, da sem preveč mlačna in popustljiva in bi mu morala postaviti meje… ahhhhh, ne vem… vem pa, da četudi mu je hudo, da se niti pol ne sekira kot jaz… en znanec mi je rekel, pokaži mu vrata, ne pa jih odpirat (v smislu iskanja rešitve) – ampak on vrat sploh ne vidi, niti jih noče, tudi če stojim pred njimi…

Ravno včeraj sem pogledala na račun in denarja je vedno manj… mogoče bi morala vse dvigniti, dat nekam vezat, potem pa dejansko živet le z eno plačo – mogoče bi potem zažel migat… imam pa občutek, da bo mislil, da ga hočem kaznovat in se bo še bolj zaprl vase… jeba. (in potem mi kaže reklame v ne vem kakšnem katalogu kako poceni je izlet na Dunaj, češ, lahko greva… ne vem no…)

Ja pač se je pognal v beg namesto v reševanje svojih težav.
Če ne bo zmogel sedaj sam (ko je problem še manjši) bo to moral slej, ko prej ob pomoči psihoterapevta npr.
Kar lahko storiš ti je, da mu stojiš ob strani. To, da se pogovarjata je vsekakor dobro, morda ga predvsem poslušaš. Seveda, pa če te ne bo upošteval in boš ob tem trpela ne boš imela drugega kot da ga zapustiš. Čudne so te zadeve, zato previdno.
LP

Izgubljena na kubik

tale tvoj moški si je od zavrnitve prošnje, mislim da, že davno opomogel in zdaj išče neke bližnjice. Celo sprejel je odločitev, da prošenj ne bo pošiljal! Na nek način te meče iz stanovanja, ko pravi, da se prijavi k mami! Ti celo predlaga, da mu organiziraj dopust v tujini! Iznajdljiv poba, ni kej!

Vrni mu njegovo odgovornost za odraslo življenje, ki jo sedaj dvojno nosiš ti! Tisti dodatni račun, ki mu omogoča preživljanje, zapri in mu končno povej, da se naj obnaša letom primerno. Naj sanja o sanjski službi, samo prej naj si najde eno realno, da bo plačeval del stanarine, položnice, prispeval za hrano…

Reka tvoje pisanje mi je zelo všeč, iz tebe veje toliko življenjskih izkušenj, praktičnih modrosti in nasvetov, vidi se da si dala v življenju dosti skozi in šla čez ogromno preprek, ampak vedno si nekako zmogla in to mi daje občutek da lahko ljudje dosežemo marsikaj, če si tega res želimo.

Se mi je pa ob pisanju drugih in Izgubljene na kubik še nekaj poštekala – ne samo da se strinjam s teotima in Malino, ampak da je on takšen ker mu ti to omogočaš in očitno ti odgovarja ta njegova odvisnost od tebe. Ker drugače bi vse to spremenila in se ne šla z njim te igre. Ker ta odnos ni več zdrav – ti si kot mama on kot neodgovoren, neubogljen otročiček. Poglej tudi vase, zakaj takšen odnos toleriraš….

Zamisli da bi kot reka, imel otroka in se mu službe enostavno ne bi dalo iskati…..

Pogovori se z njim, daj mu morda še priliko, ampak istočasno tudi pogoje. V končni fazi pa ja, odseli se stran, valda in nehaj skrbet zanj – ne samo na papirju in za socialno, temveč tudi v reali. Saj očitno to hoče, živet sam in imeti svoj mir! Ljudje se spreminjamo in ne moreš gledat na to kakšen je nekdo bil, ker daj no, bodimo realni, izguba službe v teh kriznih časih je že skorajda vsakdanjik, temveč kakšen je nekdo do nas danes, zdaj… Izguba službe ni opravičilo. To je pač on in dokler ne bo dobil na glavo piskra ledene vode, bo takšen tudi ostal.

Lahko pa greš z njim na Dunaj ja, veš da mu je dolgcajt samo pred pcjem, rad bi še kaj doživel… To je kot da je moška kurtizana, ha ha ha… Takšnega ga nobena samostojna, neodvisna ženska ne bi prenašala dlje kot par dni….. Ti imaš otroka in to je to in dokler bosta oba s svojim načinom takšen odnos vodila, ker za odnos sta vedno kriva dva, bo ostalo kot je. Komaj ko bo prišlo do sprememb, se lahko tu kaj spremeni.
Na lep način pa, žal, pri njem ne vidim možnosti. Njegove besede ki jih pišeš da jih uporablja kot argument so znak nadutosti, lenobnosti, hohštaplarije in uživanja trenutne situacije.
Zakaj bi se torej on spremenil, če pa se ima dobro?
Edin, ki mu ni okay, si očitno ti….
In tvoje življenje, zamisli, zavisi zdaj od njega in njegove dobre volje do sprememb…

Eno vprašanje, kaj boš storila če bo takšen ostal? Ker takšen on je in takšen bo verjetno tudi ostal. Pa četudi dobi službo in bo kdaj spet brez nje… ne bi bilo nič čudnega…. – kaj boš ti?

pišeš, kaj naj naredim?
ti nič.
dovolj bo, da ne delaš panike in nasilja. skrajšaj nick-name v PANIČARKA
95% stvari reši brez tega.

mene bi takšen odnos partnerke uničeval in mi jemal potrebno energijo, v kolikor bi se ta panika nadaljevala, se te OGNEM.

zagovarjam njegova stališča, iščem in čakam na pravi trenutek.

skoraj vedno je tako in če gledam svoje in še marsikatere druge situacije, je skoraj vsak v danem trenutku na pravem mestu. pravi trenutek pa lahko najdeš tudi tako, da se pri delu spuštiš na nižji nivo in celo drugo delo, eno, dve, odvisno tudi več stopenj in pričneš s ponovnim dvigom, možno tudi v drugem okolju.
tu je 100% uspeh.
jaz osebno mislim, da te z delom (količino dela) napaja odnos in poznavanje ljudi (poznati dosti ljudi) in odnos do svoje stroke.

potem pa zadeve kot so delo, denar in slično, laufajo same po sebi.
možna je tudi njegova samozaposlitev.

če prav razumem-ženske bi moškega, ki je povsem očitno popolnoma zgubljen in depresiven zarad izgube službe, preprosto sčevlale
Kaj pa če zadevo obrenem: vam bo prav, če bi vaši partnerji v podobnem položaju ravnali enako?Da vas, ko najbolj rabite pomoč in podporo, preprosto vržejo na cesto oz.odidejo? Recimo ob kakšnih pms teženjih ali hujašnjih?

No, njegovega ravnanja sicer ne zagovarjam, ga pa do neke mere razumem. Je pa res, da imata vsaka toleranca in razumevanje svoje meje, to pa drži. In mislim,da bi jih morali postaviti, ampak razumsko.

Preden se vsuje kup somišljenikov, ki bodo skočili v zrak… samo za info, kolk moških in koliko žensk po statistiki zapusti svoje parnerje, ko ti zbolijo, kar je malo hujše kot če samo izgubijo službo, kajne:
mozje zapuscajo bolne zene

borg 🙂

tale moški od izgubljene na kubik pač ni več “popolnoma zgubljen in depresiven zarad izgube službe” in po prvem šoku zna že zelo dobro uporabljat možgane. Kar se čevljanja tiče, kakor piše izgubljena, jo on hoče sčevljat in ne obratno.

Bistvo je, da uravnotežita odnos, saj sta dve odrasli osebi. On ni bogi-bogi, svojo moč ima v sebi, samo naj jo začne uporabljat za koristne stvari.

draga izgubljena,
te popolnoma razumem, ker je pri nas doma zelo podobno, s tem, da sem jaz poročena, dva otroka, živimo v hiši. Pri nas to traja že skoraj dve leti in smo šli skozi različne faze. Tudi sama sem imela tak pokroviteljski odnos do moža, pa me je to skoraj uničilo in sem se bolj distancirala od vsega. Upoštevaj kar ti je napisala reka. Ne mu iskat službe, ker se bo že vnaprej bal neuspeha.

Ko je moj izgubil službo, je tudi sam iskal sanjsko službo, bil 1000 krat zavrnjen in to so bile kar oreng klofute. Pred kratkim se je odločil in začel delat na črno kot fizični delavec. Pustim ga, da dela kot hoče, mogoče mu pa uspe.
Prepričana sem, če bi se sama znašla v taki situaciji, da bi me vzdrževal ( sem že bila brez službe in mi ni težil, še vzpodbujal me je naj ostanem dlje doma, ker smo imeli majhnega otroka). Razlika med nama je bila v tem, da sem jaz po vsaki zavrnitvi šla še z večjo energijo naprej in iskala. On pa ne, v določenem trenutku se je vdal in obupal. Moški ego je pač prizadet in tega niso sposobni. Vem, da je hudo, edini nasvet, ki ti ga lahko dam je, da ga nehaj spraševat glede službe, pusti ga, mogoče se bo pobral.
Pri meni je drugače, ker imava že 20 let skupnega življenja za sabo in meni ga ni problem vzdrževat. Pri meni je problem to, da me skrbi kaj bo, če še sama ostanem brez službe, ki ni za nedoločen čas.Je pa najin odnos v teh dveh letih propadel, ni ga več. Skupaj sva ostala, ker ga ne mislim zaradi teh dogodkov sunit na cesto, ker imava skupnega otroka (starejša študentka se je odselila), ki ima oba rad in ker nimam ne energije, ne želje, da bi prodajala hišo in delila premoženje. Mi gre kar na bruh, če pomislim na to. Uživam z majšo hčerko in se ne pustim več spravit v slabo voljo zaradi njegovih problemov. Lepo sem se umirila in čakam kaj bo prinesel čas. Mogoče tudi za nas še posije sonce in kot je napisaLA REKA brez da delaš senco komu drugemu…
Lahko ti povem samo to, da je bilo tudi zame najhujše obdobje totalne neaktivnosti (enako računalnik in TV) ki je trajalo ene pol leta, potem se je malo prizemljil in začel delat na črno. Sedaj je spet doma, ker je zbolel, ampak jutri gre spet delat.
men je super, da dela karkoli, samo da ni skoz doma in mi je popolnoma vseeno koliko zasluži, ker za normalno življenje jaz zaslužim dovolj, dolgov nimamo.
pri vama je drugače, ti imaš še vse pred sabo in seveda popolnoma drugačna pričakovanja od življenja kot jaz. Jaz imam otroke, ki mi dajejo 1000 krat več kot katerikoli moški osebek na svetu.
Vem, da ti s tem pisanjem nisem pomagala, zdaj samo veš, da nisi sama, da nas je več takšnih.
Će bi bila na tvojem mestu, brez vseh obveznosti, bi bila verjetno bolj sebična in bi odšla. Vendar življenje je nepredvidljivo, danes si na vrhu ti, jutri kdo drug.
Določi si en čas sama pri sebi, da ne boš njegove službe niti z besedico omenila (mesec, dva, ne vem koliko časa lahko zdržiš) pa boš videla če bo kakšna sprememba, potem se boš lažje odločila.
Prepričana pa sem, da tvoj fant ne išče službe zato ker mu je tako fajn kot je in ker te hoče izkoriščat.

se strinjam z mnenjem @ggg

Brez zamere kje vi vidte da službe s0? 🙂 To da so jih izbrisal na ZRSz po ukazu od zgoraj pred volitvami, to je ukaz ne dajanje služb. 🙂