Dekleta, pa tudi fantje seveda….tisti, ki ste že doživeli izgubo psa, govorim o nesreči in ne smrti zaradi starosti, kako ste to preboleli? Kakšen pameten nasvet, da ne bomo jokali dneve in noči?
Na enem forumu sem sicer že pisala, dobila tudi tolažbo in nekaj nasvetov…pa bi rada vseeno poiskusila še tukaj.
Nekateri me že poznate, drugi ne pa to niti ni pomembno.
Po večih odpovedih smo se prejšnji teden zadnji trenutek odpravili na dopust. Psov (bokserja in maltežana) ni bilo več možno peljat v varstvo kot je bilo na začetku načrtovano, zato je priskočil na pomoč moj oče. Prvi dan varstva pa se je zgodila nesreča. Maltežan Schizzo se mu je zmuznil in skočil pod avto. Sekunda in je bilo že prepozno.
Da ne bom predolga, danes smo se vrnili domov in ko sem mislila, da sem se že malo potolažila daleč od doma sem se danes spet sesula.

Schizzo je meni vrnil nasmeh v najtežjih trenutkih, posledično sem bila nanj preveč navezana. Mislim, da boste razumele kaj mislim. Ni bil kuža ampak moj prijatelj, moja senca.

Kako sprejeti, da ga ni več. Najhujša je misel, da se nisem poslovila in istočasno občutek krivde, ker sem šla na dopust brez njega. To je bilo prvič, da je ostal doma brez mene.

Zraven mene leži bokser, pa mi nekako ne da tolažbe. Mogoče ker mu nisem jaz gospodar in posledično nimava enakega odnosa. Ob takih mislih se počutim kriva še do njega.
:-(((

Ola kitty,
ja težko je, vem. Nam je pred leti tudi avto povozil psa. To, da si žalostna pa je najbolj normalna in logična stvar, saj si bila nanj navezana in sta se imela rada. Ti si kar vzemi čas za žalovanje.
Občutek krivde pa je samo dokaz, da si ga imela rada in ne, da si dejansko kriva. Storila si vse v dobri veri, zato si nimaš kaj očitati.
Recepta ni, čustev ne moreš preslepiti. Je pa en rek, ki po mojih izkušnjah edino drži: Čas celi rane.
Tako je to. Važno je, da je bil tvoj psiček za časa življenja ljubljen. To šteje.
Držim pesti, srečno!

kitty sem razmišljala o tebi, kako si, kako se držiš…ko sem na sosednjem forumu prebrala kaj se je zgodilo. Svoje misli, sem ti že povedala in še enkrat – resnično verjamem, da so ponovno srečamo – srečate. Ko pride naš trenutek je naš kosmatinec že tam – in čaka NAS. To ni ločitev to so le trenutki, ki vas ločijo do ponovnega snidenja.

Drži se!

Diana

Mel a veš, da je bila tisti dan cel dan mavrica. Nam je pokazal kje nas čaka.

Kitty veš da verjamem. No vidiš, dal ti je znak in ti obenem povedal, da je žalost odveč, saj je on okej…na varnem. In čaka na vas – nič prej, kot je namenjeno…on že ve.

Kitty,vem kaj doživljaš,saj je tudi meni avto povozil kužka…4 mesece starega zlatega prinašalca ;(

Z bivšim fantom sva ga ravno peljala na cepljenje in ko je bil cepljen,ga je bivši na povodcu peljal ven pred kliniko,jaz pa sem čakala,da bom plačala račun.Čez par minut pa sem samo slišala cviljenje gum in potem kužka,ko je zacvilil.Še zdaj mi ni jasno,kako se mu je lahko izmuznil povodec iz rok in pes je stekel direkt na cesto pod avto 🙁 Vsa zmešana in objokana sem stekla ven do kužka,ki je ležal na cesti in me gledal.Pobrala sem ga in z njim tekla v kliniko,kjer je ekipa že čakala,da bi mu pomagala…čakala sva v čakalnici in jokala kot dež. Poslali so naju domov,ker niso vedeli kaj in kako bo.Potem pa me je čez kako uro poklicala veterinarka,da je imel notranje krvavitve in da mu niso več mogli pomagati 🙁

Čeprav sem ga imela šele 2 meseca,se mi je sesul svet,ko je odšel,še tako majhen in nagajiv. In še dneve sem prejokala za njim,pa še zdaj po štirih letih mi je hudo. S časom postane lažje, pozabiš pa nikoli.Vsaj mene še zmeraj stisne,ko se spomnim nanj.

Kmalu sva šla po novega kužka, ki ga na začetku sploh nisem mogla vzljubiti,ker sem še žalovala za prejšnjim. A kmalu je osvojila moje srce in še zdaj sva najboljši kolegici 🙂 Mislim,da sem malo lažje prebolela,ker sem imela drugega kužka, za katerega je bilo treba poskrbeti in tako se malo zamotiš.

Tako,da vem,da ti mora biti grozno težko in ne vem kaj naj ti rečem kot, da bo z vsakim dnem lažje. Daj času čas. Glede tega pa,da se nisi poslovila..mogoče je bolje,da se nisi. Jaz sem bila zraven, umiral mi je v rokah in njegov pogled…takih prizorov ne pozabiš in ti je potem še težje. Mogoče je bolje zate,da tega nisi videla.

Tako da,Kitty drži se, my heart is with you…

Simba hvala. Schizzo je bil z nami 4 leta 🙁
O novem kužku pa niti slučajno ne razmišljam. Še revček, ki ga že imamo doma je trenutno prikrajšan iz moje strani, kaj šele da bi pomislila na novega.

O, kitty, mene so pa kar solze oblile. Jokam s tabo in vem, da to ni nič, ampak vseeno.
Ne imej slabe vesti, zdaj moraš tudi malo žalovati. Ti pa povem, da je najboljši kotiček za jokanje – topel kosmat kožuh drugega kužka. Jaz se kar uležem k moji Smeti in tulim.
Poskusi, boksarček ti bo še kako pogrel srce.

Tina

dan in noc jocem in se kar sesujem psa smo dobili nekaj dni nazaj imel je dva maseca in je bil se mlad doma imamo teraso ki je zelo visoka in aron moj pes je spal ponoci zunaj ….
ko sem se zbudila sem videla da ga ni pogledala sem pod teraso in videla da lezi na tleh ….
sla sem dol in videla da ne diha …..bil je mrtev :S ze 5 dni se ne morem potolaziti niti v solo ne grem edino kar me potolazi je to da se ima na drugem svetu lepo ………

ASHLEY **

Moje vse – prijazno psičko, je povozil prehiter avto, kljub temu, da sem imela baterijo, s katero sem opozarjala na zmanjšanje hitrosti. Izmuznila se mi je pri iskanju muck, nekaj jo je zamotilo na njivi preko ceste in zagnala se je proti meni, ko je oni bedak dirjal mimo. Zlomljene tačke, notranje krvavitve, v eni uri je na veterini umrla … nisem vedela za sebe 9 dni. Bila 9 dni pri najstarejši hčeri, jokala, se obtoževala, zakaj sem jo klicala s sabo, vedno mi je “pomagala” zvečer dati mucke na varno, da so prespale, in jih ni kaj povozilo … zakaj nisem skočila do nje, čeprav itak vem, da komaj hodim, ne pa da bi še skočila, kako, da je na veterini niso operirali, baje niti nimajo zalog krvi, … še tisoč zakaj … ves čas pred tem sem pisarila na občino, da naj uredijo fizične ovire, ker se mimo našega zaselka vozi prehitro, divjajo, tedensko povozijo kakšno mačko, pa NIČ! Ignorirajo totalno. Nobene pravice za navadne občane. Lahko se jezim, kričala sem, mislila sem, da mi bo počilo srce, ona je bila moja terapija, ker sem bolna … zdaj je mesec dni, … nobene volje nimam. Nabavili smo pred dvema dnevoma malčico, simpatično, a to ni moja Viva …