Dragi moj, mineva leto, leto žalosti….Pogrešava te, ampak poskušava živet dalje…Vedno boš najin sonček.
Tvoja AMN

Med prazniki je tud pri nas minilo dve leti odkar je odšel, nenadoma naju zapustil, s najino princesko se še posloviti nisva uspeli od njega…
Šli sva skozi pekel, jaz sem se trudila ostati močna zaradi nje ampak vsako jutro se mi je zdelo težje od prejšnjega.
Počasi sem se pobirala, moji so mi stali ob strani, vmes sem spoznala krasnega človeka ki naju ima rad in katerega imava obe s princesko radi in s katerim kljub nasprotovanju nekaterih sedaj skupaj živimo, saj spomini so še vedno boleči, vendar vse manj skeli, vedno več je razlogov za veselje in optimizem.

S

klin se s klinom zbija

eh pomisli kako bi bilo, da bi ti jutri zjutraj umrla in se ne bi nikoli več zbudila….

ko se boš zjutraj zbudila in videla da si še živa začni takoj praznovati življenje, odženi skupaj z sinkom žalostne misli in uživaj v vsaki minuti življenja in pomisli kaj vse boš še lahko naredila ko si živa…

sicer pa pomisli na to da te bo sinko še zelo potreboval v letih, ki prihajajo zato moraš biti čimbolj zdrava in odgnati črne misli in žalost.

Verjemi mi da tudi da bi tvoj pokojni partner rajše videl da s epobereš in ne žaluješ več saj ga povrniti ne moreš.

Zato se poberi takoj !

Draga AN,
točno vem kaj preživljaš. Tudi meni mineva leto od kar sem izgubila moža. Sama sem spoznala, da od žalosti res lahko umreš. Tudi jaz nisem verjela,da s časom bolečina popusti in se spremeni v neke lepe občutke, mogoče spomine, ne znem opisti z besedo, ampak nekaj kar je samo mojega. Še pridejo hude ure in dnevi, ampak bolečina je manjša in verjemi tudi pri tebi bo prišel čas, ko ti bo bolje. Ne dovoli si pa, da drugi odrejajo čas in način tvojega žalovanja. To je proces, ki se tiče samo tebe in pravico imaš, da žaluješ tako dolgo dokler boš čutila, da moreš in na način, ki je samo tvoj. Tukaj ukazovalni stavki, da nekaj moreš tako in tako in tako dolgo kot ti drugi narekujejo ne velja. Delaj samo tako kot je dobro tvoji duši in telesu. In vedela boš kdaj je čas, da pomisliš na sebe, brez slabe vesti.
Bodi dobro in želim ti, da te pogreje zimski sonček. Objem
Mila

Drage AN,Štefka, bb18….
že nekaj časa je minilo od kar ste/smo pisale o bolečinah, ki jih preživljate, po dolgem času sem spet obiskala ta forum in moram priznati da, čeprav ostajajo spomini, odkar so se stvari spet spravile v novo rutino ne boli več, ostajajo samo lepi spomini, v redkih trenutkih imam kar slabo vest da je tako.. da sem ponovno z nekom ki ga imam rada in ki ima rad naju, potem pa se zavem da si zaslužim spet srečo in nekako puščam “prejšnje življenje” za sabo, predvsem slabe stvari, je kot film ki sem ga gledala pred mnogimi časi.
Kako je z vami, kako z vašimi otroci, ste se uspele odlepiti od bolečine, kako živite sedaj…?

S

Pozdravljeni vsi skupaj.

Dva meseca nazaj sem zaradi infarkta izgubila ljubezen svojega zivljenja. Star je bil 37 let. Skupaj imava sedaj 8 mesecno hcerkico. Sok, ki me je ob tem doletel, ni potrebno opisovati, saj ste ga vsi doziveli. Prav tako hudo bolecino in nemoc kako spremeniti situacijo.
Kar me tudi zelo mori, je dejstvo, da je hcerkica ostala brez ocita, ki jo je imel neizmerno rad. Ker je minilo ze nekaj let od vasega pogovora tukaj, bi rada tiste, ki imate otroke vprasala, kako ste sli skozi to. Skrbi me manko ocetovske figure; nekoga, ki daje obcutek varnosti in ponosa celotni druzini. To smo imeli, potem pa izgubili cez noc.
Sprasujem se tudi, kako ponovno zacrtati prihodnost. Saj tista pot, ki smo jo imeli vec ne obstaja.
Tako da, sedaj dozivljam pekel, kot ste ga tudi sami. Upam, da je za vse vas cas prinesel svoje in ste ze bolj pomirjeni.
Lp
Andreja