izguba otroka
Zdravo!
Lansko leto sem v 5 mesecu izgubila otroka. To me je res sesulo.
Priznam, da sem se po tem dogodku zelo spremenila. Postala sem zelo obcutljiva. Zaceli so se prepiri z mozem. Danes pa je rekel, da ne cuti vec ljubezni do mene. Komaj se se malo pobrala, zopet nov padec. Ne vem ali bo bom to prenesla.
Maca
Moje sožalje ob izgubi otroka. Vem kaj ženske preživljamo in vem, kako različno žalujemo.
Tudi moj partner je z izgubo lažje shajal kot jaz in sem se počutila kot da samo jaz z izgubo ne znam in zmorem živeti.
On je takoj šel v službo, se zabaval, čeprav vem da mu je bilo hudo za otrokom. Občasno se je razjokal, ampak kalvarijo sem preživljala jaz. Zapadla sva tudi v krizo, ko sem se jaz umaknila in sem žalovala v sebi in nisem prenesla, da se me dotakne. Počutil se je zapostavljenega in mi govoril, da najina zveza nikamor ne vodi, če se bom jaz umikala ipd. Tako sem se počutila kot ti. Strah me je bilo, da bom izgubila še njega.
Na srečo ga zaenkrat nisem. Sem mu pa velikokrat razlagala kako se počutim, jokala spričo njega (tudi razbijala), prebrala sem mu kaj in nekako sva oba sprejela, da pač različno žalujeva. Jaz pač vsak dan, on pa v redkih intervalih. Pa tudi izogiba se svoje žalosti in je drugim razen mene ne pokaže (vzgoja).
Poskusi pojasniti svoje občutke možu, pokaži mu moje zgodbo, berita skupaj. Zelo bi mi bilo žal, da bi ob tako tragični izgube otroka, ostala še brez moža. Vem, da nekateri pari ne zmorejo preživeti žalovanja skupaj in se žal razidejo.
Upam, da si bosta pomagala. Morda si mož ne dovoli žalovanja in se brani tako, da bi najraje ostal še brez tebe.
Sprejmita svojo različnost in jo spoštujta.
Tebi želim veliko moči, lahko se obrneš še na pomoč, če jo boš rabila.
zato smo tukaj.
Pa lučko v teh prazničnih dneh prižgi. Pa vendar je življenje lepo…
Že spet sem jaz. Razmišljam o tvoji grenki in nepojemljivi usodi. Kako kruta je lahko usoda. Ne obupaj. Še posebej hudo mi je za otroka, ki si ga težko pričakovala. Svetujem ti, da se obrni na društvo hospic, kjer pomagajo takim ljudem. Lahko se pa obrneš tudi name, da se bolj osebno pogovoriva. Tudi z mano se je usoda zelo grdo poigrala, vendar o tem ne želim govoriti v javnosti. Otrok še živi v tebi, v tvojem srcu. Če ti bo hudo in ne boš vedela kam se lahko obrneš name, morda imaš tam kje v bližini prijateljico, vendar name se res lahko tud obrneš. Sem bodoča socialna delavka in želim se zaposliti nekje, kjer bodo otroci.
SREČNO
Zdravo!
Sem mu predlagala pogovor celo z zupnikom, ki je najin znanec. Toda noce.
Prosila sem ga celo odpuscanja, ce sem ga kdajkoli prizadela. Razlagala sem mu, da naj razme, da me je ozguba otroka zelo prizadela in sem na trenutke res postala drugacen clovek. Toda mi je rekel, da se je tako odlocil in da ni poti nazaj.
Maca
Ne vem ali je blo to namenjeno meni, ampak vseeno ti sporočam, da ti bom zelo rada pomagala. Koliko si pa stara? Jaz sem vsak dan na forumu med.over.net in prebiram pisma, zato bom zagotovo opazila tudi tvojega in se bova domenili. Zelo rada pomagam ljudem v stiski, včasih jim povem kaj krutega, realnega, vendar sočustvujem z njimi. Saj boš videla.
Lahko mi pišeš na moj mail.
SREČNO
Tako kot je rekla Milena moj email najdeš, če klikneš na modro Mety. Lahko ti ga pa podam kar zdaj [email protected].
Lahko se dopisujeva tudi tem. HVALA GOSPA MILENA. 🙂
Sočustvujem s tabo, izguba otroka tako zelo prizadene žensko v celoti.Normalno, da si se spremenila…
Tudi jaz mislim, da sem se, potem, ko sem izgubila fantka po porodu v 34 tednu. Mislim pa,da sem po vseh reakcijah in trpljenju, ki ga ti opisuješ, postala celo boljši človek.
Sem pa se mogla soočiti tudi s tem,da me moj partner tudi ni podprl. Obiskoval me je samo, ko sem bila po nesrečnem porodu v bolnišnici, potem pa je pozabil name. Celo izogibal se me je. To je bil zame skoraj še hujši udarec kot izguba sina. Razšla sva se zelo boleče eno leto po izgubi otroka. To je bilo zame konec upanja. Vsaj trenutno, potem pa sem se pobrala z močjo lastne volje.
Svetujem ti, da si kupiš pri Hospicu novo knjigo o izgubi otroka, kjer boš našla vse informacije povezane s tem. Videla boš, da je vse, kar doživljaš normalno ob tako tragični izkušnji. Knjiga se imenuje Prazna zibka, strto srce.
Vse dobro ti želim…
Zdravo!
Ja, prijatelja spoznaš v nesreči.Jaz sem dobila dve dobri prijateljici, ki se jima je isto zgodilo in se po telefonu bodrimo eno drugo.
Jaz sem potrebovala pol leta po izgubi otroka, da sem se sploh prebudila iz šoka(to je bilo stanje navidezne sprijaznenosti in dobre volje) kar je bilo posledica tega, da sina nisem videla-nisem vedela kaj prebolevat, potem pa se je začel tisti pravi pekel.Trajal je pol leta, do takrat, ko sva se s fantom razšla, potem pa je trajalo intenzivno žalovanje za vsem, kar sem izgubila, še pol leta. (v tem obdobju sem se dobesedno tresla, nisem spala, težko hodila v službo…)
Potem pa sem se ob pogovoru z različnimi ljudmi, ki so me razumeli (največ so mi pomagali starši, ki so vse delili z mano) začela pobirat.
Tako, da zase bi lahko rekla, da je trajalo 2 leti, da sem se naučila živeti z bolečino.
Kako je bilo pa pri tebi?
LP