Izguba neljubljene osebe!?
Na tem forumu sem prebrala že veliko čudovitih zgodb, kjer se čuti ljubezen do umrlega in pravo žalovanje.
Posebej so me ganile zgodbe z dobrimi babicami, mamami, sestrami…
Sama izhajam iz družine,. kjer prave povezanosti-ljubezni ni bilo. Mama me je dala kar dvakrat od sebe k stari mami, živela je v tujini. Oče je pil.
Stara mama je bila vse prej kot dobra babica. Ne spomnim se kake lepe besede ali dogodka povezanega z njo. S sestro naju je zasmehovala in “uničevala” na vsakem koraku. Bili sva ji nekaj let povsem nemočno prepuščeni.
Odšla sem od doma. Živim le slabih nekaj km vstran od doma, kjer sedaj živi samo stara mama. Starši so v tujini.
In v čem je zdaj težava: stara je blizu 80 let in prišel je trenutek, ko je začela bolehat, je v bolnišnici na preiskavah.
In zdaj se prične zame kalvarija. Kako naj grem k njej na obisk, ko pa me zvije v želodcu, če jo moram pet min gledat. Poleg njenega brata sem edini svojec doma, hčeri sta v tujini.
Brat lepo skrbi za njo (saj ni rabil nikoli živeti z njo).
Sem mislila, da sem opravila z njo-obiskovala je nisem- pa imam zdaj za nagrado še slabo samopodobo o sebi. Tudi jaz bi si želela, da bi moja babica bila tista ta prava babica! Da bi iz ljubezni in hvaležnosti do nje, rada poskrbela zanjo. Potem bi se dobro počutila, saj bi bila polna ljubezni in edino trpljenje bi bilo žalovanje iz ljubezni. To je sladko žalovanje v primerjavi z občutki, ki se sedaj bojujejo v meni.
Enako bo, ko bodo starši umirali. Kje so bili, ko sem bila otrok? Hudo mi bo obiskovati starše, ko si z njimi nikoli nisi bil blizu. Trenutek bolezni in umiranja pa so trenutki bližine.
Hvala, da sem svojo manj “plemenito” zgodbo lahko delila z vami in hvaležna bom za kakšno zgodbo kogar drugega. Težko mi je.
Si pomislila na to, da ji poskusis odpustiti, gres do nje – ze zato, da si ne bos pozneje ocitala -, in ji mogoce tudi poves, da te je prizadela in da te se vedno boli in da zaradi tega tudi nisi vedela, ce naj gres do nje ali ne. Vecina ljudi ne prizadene drugih iz zlobe, ampak ker drugace ne zna funkcionirati. Mogoce se je pa spremenila, kaj ves … Ne vem, kaj bi ti drugega lahko svetovala. Pozdrav
Ne imej slabe samopode. Ti nisi čisto nič kriva. Že tako so si te celo življenje podajali, a zdaj boš pa še ti trpela zaradi slabe vesti, ki bo jo morali imeti drugi in to tisti, ki bi te morali ljubiti?! Imaš pravico biti jezna na te ljudi, ki so te tako razočarali. Tudi če bodo umrli. Če te bodo prosili odpuščanja, jim ni treba odpustiti, če ti tega tako ne čutiš. Če so te preveč prizadeli, da bi jim lahko odpustila, te jaz čisto razumem. Meni sploh ni jasno in mi nikoli ne bo, kakšna srca imajo taki ljudje. Mogoče so bolani v sebi, pa se tega ne zavedajo.
Pač stare mame ne maraš, ker ti je povzročila veliko gorja. Meni se to ne zdi nič takega, zaradi česar bi morala ti imeti slabo vest. Imaš pravico, da veš, da so ti v tvojem življenju ljudje, ki bi te morali ljubiti, naredili veliko krivico. Ti bi morala kot otrok samo sprejemati, da bi sedaj lahko dajala.
Migoče bi tudi jaz sedaj morala pisati o odpuščanju in ne vem še čem, ampak jaz sem ob takih zgodbah, ko berem, kako starši zapusščajo svoje otroke, zako jezna, da tega enostavno ne morem.
Draga Anja
Tako kot tebe je tudi mene mati pustila pri stari materi ,samo da sem jaz imela srečo in je bila stara mama dobra do mene .Nisva pa nikoli z materjo vzpostavili pravega stika . Nikoli se ni zanimala za mene . Tudi mojega otroka ni nikoli prišla pogledat . Sedaj je že stara ,moj otrok je polnoleten in babice sploh ne pozna . Včasih ji zamerim ne zaradi sebe ampak zato ker je s svojim ravnanjem prikrajšala tudi mojega otroka za nekaj kar drugi imajo.Letos je praznovala okroglo obletnico sem ji pisala .Ne vem zakaj ? Čutila sem da moram to narediti in v svoji naivnosti upala da me bo poklicala a ni bilo nobenega glasu od nje , Včasih se sprašujem kako bo ko bo umirala ? Jo bo takrat pekla vest ,me bo hotela videti ….
Če me bo poklicala bom šla ,ker bi dregače kasneje obžalovala ,nikoli pa ne bom razumela kako lahko mati odpiše otroka kot da ne obstaja .
Lep pozdrav
luna- vidiš jaz recimo nebi šla., niti govora, vse lahko v življenju požrem, razumem vsakogar,oprostim vsakemu, če me užali, nekaj grdega reče- ne morem pa lazit za nekom,ki me noče pa čeprav je to moja mama. Spoštujem in imam rada ljudi ,ki imajo lep odnos do mene ne glede kdo je to,sosed, prijateljica ,sodelavka ali sestra. Če me spoštuje bolj sodelavka kakor lastna sestra bom za sodelavko naredila vse za sestro pa isto tako kakor se ona obnaša do mene. Pri meni ne velja rek “kri ni voda” če me nekdo noče pri meni nima kaj iskati pa čeprav umira. Do tega zaključka sem prišla iz dolgih let izkušenj na lastni koži, nič ne pišem na pamet. lepo vas pozdravljam.
Kdo ve, kaj se dogaja v teh ljudeh, da so takšni? Sprašujem se, kaj neki jih preganja, da zavržejo svoje drage?
Vsekakor pa VEM, da z maščevanjam postajaš točno tak, kot so bili oni in s tem vzorce družine štrikaš še rodove naprej. Je to smisel? Ali ni bolje (in seveda težje) iti skozi bolečino zapuščenosti in osamljenosti in zaživeti z ljubeznijo. Nočem zagovarjati nikogar, ki je kogarkoli zapustil, ampak ali se vam ne zdi, da je tak človek potreben pomoči. Jasno je, da človek, ki ne zna ljubiti ni bil nikoli ljubljen…,Kaj potem pričakujemo od njih? Da nas bodo kovali v zvezde?
Sama sem imela takšno izkušnjo in ko sem premagala sovraštvo v sebi (ki je bilo definitivno sovraštvo do mene same), ko sem svojo mamo pogledala s sočutjem, kot invalidno osebo, ki se je rodila sicer z vsemi udi ampak brez srca, takrat sem prvič v življenju začutila iskreno ljubezen. Lahko sem ji rekla “mami! Rada te imam!” In bilo mi je vseeno kako bo odreagirala ona. Jaz čutim ljubezen, Jaz vem kako je to nekaj lepega, Najlepšega! Nihče mi tega ne more vzeti! In nihče za to ni kriv. Tu smo, da se učimo, da premagamo bolečino, kinam je položena v zibko – vsakemu drugačna – in ko jo premagamo, zaživimo v svobodi in ljubezni. Okovi sovraštva se razblinijo… Vsak mora najti svojo invalidnost in jo ozdraviti, drugi so takšni kot so. Ne moremo jih spremeniti niti dovolj kaznovati. Kaznujemo jih morda lajko samo z ljubeznijo.
Vse mame, babice, ljudje, ki ne znate ljubiti, ki niste bili ljubljeni – Pošiljam vam veliko svetlobe in ljubezni, da se izvlečete iz teme osamljenosti in bolečine.
Živim po pravilu: nikoli ne bodi do drgih taka, kot ne bi želela da so drugi do tebe. Oz. Bodi takšen do okolice, kakršno okolico si želiš…
Pa brez zamere…
ljubezen- vem da ni pravi forum za take pogovore,vendar bi ti rada povedala, da v mojem srcu ni sovrašva do nobenega, vendar sem v svojih 42 letih prišla do zaključka,da iz sebe norca delam in čakam,da mi bo ljubezen povrnjena- recimo od mame. Njej so bile bolj važne prijateljice in kofetki,kakor to,da nisem imela kaj za pojest, ko sem rodila niti pogledat me ni prišla,ker ji je bila sestra na obisku, jaz sem pa jokala po noči,(lahko bi ti naštevala tisoč primerov,kako razočarana sem bila v življenju zaradi nje) tako da mi prosim ne govori o ljubezni,ker očitno nisi doživela kaj podobnega, jaz jo ne sovražim ampak tudi ne zanima me-sploh.
Draga Anja!
Sama sicer nimam podobne izkušnje. Vendar pa verjamem, da si v težki vlogi. Družba in krščanstvo sta nam vcepila, da je nespoštovanje staršev smrtni greh. Mislim, da gre za enega najhujših tabujev sploh. Prijateljica s podobno izkušnjo kot je tvoja mi je rekla, da nekaj takšnega kot je nehvaležen otrok v naši družbi naj ne bi obstajalo.
Težko spoštujemo nekoga, ki ne samo da nam ni dal tega, kar nam pripada, ampak nam je dal še cel kup negativnega. Razumem tvoja čustva, tvojo razdvojenost in menim, da so ta občutja povsem naravna. Poslušaj svoje srce. Morda ti bo blizu spoznanje, da verjetno tudi tvoja babica in mama nista bili deležni ljubezni in vzgoje, da bi ju lahko predajali naprej. Preprosto tega nista imeli v sebi. Tebi je uspelo ustvariti svoj dom, domnevam, da si si našla ljubečega človeka, ki ti pomaga razvijati tudi tvoje dobre vsebine. Morda boš nekega dne v njiju videla osebi, ki sta bili tudi sami zelo prikrajšani za ljubezen in tako tudi za najlepše, kar nam življenje nudi.
Želim ti veliko poguma na tvoji poti. Srečno!