Vceraj smo vsi skupaj obnemeli…najprej smo izgubili staro mamo, nato pa sva se zvecer z zeno odpravila v porodnisnico…

in izgubila sva v 6 mesecu se naso pikico, ki se ji je ustavilo srce…tocno se ne vemo zakaj a zalost je nepopisna…sreca je v tem, da imava doma naso dve leti in stiri mesece staro lubico, ki naju drzi pokonci… in kaj je bil razlog se ne vemo – nas malcek, ki mu je sreca obrnila hrbet nas je zapustil predcasno

z zeno si zaenkrat dokler ni vse skupaj za nama se ne upava pomisliti v naprej saj naju caka se mucen porod…a morda si bova zazelela drugega otroka se enkrat…najbol boli to, da je bilo do srede na zadnjem pregledu se vse ok potem pa ta zalost

vesela bova vsakega odgovora, ki naju bo potolazil in se bolj utrdil najino ljubezen, ki je bila ze sedaj neizmerna..vse skupaj je bilo prevec lepo da bi bilo lahko res

za konec le se to ne razburjajmo se zaradi nepotrebnih reci in se veselimo vsakega trenutka ki nam je dan

Pravijo ,da se vsak človek rodi s svojo usodo.

Če je bilo to namenjeno vaši pikici,meni verjemite ,je bolje tako kot da ima otrok že svojo osebnost in da ga potem izda življenje.
Sama sem to grozo, to nočno moro izkusila 2 leti nazaj in je nebi privoščila tudi najhujšemu sovražniku.Ker pa je bil moj otrok star 5 let vam še sedaj po dveh letih teško pišem o teh bolečinah.
Lahko vam povem samo to ,da imate še eno ljubico in prav ta vam bo dala motiv za nadaljne življenje.Pravijo ,da čas celi rane.To je deloma res,ker je vse odvisno koliko velika je ta rana.Vendar gre, a le bolj počasi.Pa tudi ko se bosta potolažila,bo za vaju veliko zdravilo, ponovni poskus povečanja družinice.
Moja znanka je osem mesecev nazaj izgubila mesec dni starega sinka ,ker se je rodil s hudo srčno napako.Sedaj je v drugem mesecu nosečnosti in ne morem vam povedati ,kakšna sreča jo obdaja.
Bolečina ostane vendar malo zbledi.Vprašanje ZAKAJ RAVNO MENI, tudi ostane neodgovorjeno.
To(kar ste napisali na koncu) drugače ni nepotrebna stvar,vendar treba je gledati naprej ,ne se ustavljati ,ker življenje je prekratko.

Spoštovani!

Najprej iskreno sožalje ob Vaši neizmerni bolečini. Poznati bolečino izgube svojega ljubljenega otročička je nekaj najhujšega, kar doleti človeka. Naša mala hčerkica bi bila letos poleti stara že pet let, pa ji tudi ni bilo dano živeti!

Veliko poguma in moči Vam želim v teh dneh in mesecih, ki so pred Vama! Nikoli ne bosta pozabila, bo pa verjetno tudi Vama prinesel čas vsaj obliž na rano, če že ne ozdravitve!

Tu, na teh straheh, boste vedno našli besede tolažbe!

Srečno!!!

Vidka

Tako žalostna sm za vas!Vas angelček je izpolnil svoje poslanstvo!Žal mi je,da je to moralo doleteti tudi vas.Zdaj zberite vse moči,da pomagate temu angelu na svet,čeprav ga ne bo nikoli zares začutil.Stisnite ga k sebi(če ga boste lahko),dajte mu ime,oglejte si ga,lahko naredite tudi fotografije(čez nekaj mesecev vam bodo v oporo)…zberite pogum in si izborite to pravico,kajti to je vaš otrok,vaša sreča,ki na žalost ne bo ostala tukaj.Dovolite si govoriti o tem.Če imate možnost,pokopljite otroka in se s tem na dostojen način poslovite od njega(skupinski ali individualni grob).Jočite.Izlijte svoja čustva in jih ne zadržujte v sebi.Če ste verni,lahko otroka v bolnišnici tudi krstite.Spomini so nekaj,kar vam pomagajo preboleti izgubo.Lahko naredite odtis stopala,pramen lasekov,pisni opis otroka,…Ti predmeti služijo kot dokaz otrokovega življenja,četudi kratkega,in vam ponujajo možnost za žalovanje.Ko so vse,kar imaš,le spomini na ljubljenega otroka,je dragocen čisto vsak spomin.

V veliko pomoč v teh trenutkih vam bo tudi knjiga “Prazna zibka strto srce” in društvo Solzice,pa tudi ta forum!

Naj vas angeli čuvajo!V mislih sm z vami!

M*

Dragi Majki,

moje iskreno sožalje ob tej strašni izgubi.

Težko se boste prebijali, vendar se boste.
Vse je še tako sveže, da si najprej dovolita, da vaju vsa čustva žalovanja prevzamejo.
Ne dvomi v vajino ljubezen, spusti občutke na plan. To bo gotovo tvoji ljubezni pomenilo veliko.
Moških občutkov si ne morem predstavljati, vendar sem opazovala moža ob najini izgubi.
Nikoli ne bom pozabila, kaj vse so mi njegove solze povedale v tistih groznih dneh.
Neizmerna ljubezen naju je dolgo držala skupaj v žalovanju, nato sta se poti žalovanja razšli, midva pa ne.
Vsakič, ko omenim najino izgubljeno hčer, se počutim krivo, da ga spravljam v žalost, ko pa on o tem ne razmišlja toliko.
Vendar mi dovoli. Dovoli mi, da mu še po skoraj petih letih v najbolj nepričakovanih in “neprimernih” trenutkih planem v jok. Dovoli, da žalujem. In samo on to takrat razume, saj je tudi njemu še hudo.
Želim si, da bi ostal tak, saj upam, da bo teh izbruhov vedno manj in da nikoli ne bo od njih bežal.

Drugi ne razumejo in hodijo na dan z oguljenimi banalnimi frazami, to pa na začetku lahko vpliva toliko, da te z lahkoto spravijo s poti žalovanja in se potem po dolgih mesecih ali letih navideznega “dobrega počutja” znajdeš v breznu in redno na teh straneh (ki so pravi obliž za to rano).

Sedaj me ne jezijo taki ljudje, sedaj se mi zdijo plehki in/ali jih preprosto preziram.
Domači pa itak vedno želijo najboljše, zato jim ne moreš zameriti.

Svetujem ti vse “rutinske” procese žalovanja in vse kar zraven sodi, ker je otrok vajin in samo vajin in živel je in bo v vajinih srcih.
Poglejta ga, pobožajta ga, poslovita se od njega, izberita mu v čem bo počival, poskušajta ga slikati, če mislita, da zmoreta. To je mali človeček, mali korenjaček, ki mu ni bilo dano živeti, vi trije pa žalujoča družinica, ki potrebuje veliko ljubezni.
Vsak spomin nanj bo kasneje največji zaklad v hiši.

Verjamem, da boste na teh straneh prejeli veliko podpore, ker se tukaj ter v “Solzicah” družijo najplemenitejši in čustveno najbogatejši ljudje.

Veliko poguma in ljubezni vama želim v teh najhujši preizkušnji.

E.

P.s.: knjiga “Prazna zibka, strto srce” je zelo priporočljiva

Iskreno sožalje ob tem žalostnem trenutku, kakršnega smo tudi mi v lanskem letu doživeli. To je najhujše, kar se ti lahko zgodi v življenju.
Upam, da si bosta oba lahko tako stala ob strani in pomagala drug drugemu, da bosta sčasoma omilila vsaj malo to bolečino. Jaz sem imel to možnost, da sem bil skozi ves čas ob svoji dragi, tako da sva skupaj šla nekako skozi vse to. Je pa res, da je večje breme na ženski, saj poleg vsega obremenjena s samim porodom, kar pa bi ji mogoče omilil partner, če je seveda pripravljen pa če si ženska to želi. Jaz sem bil od 6.30 pa do 22h, ko se je vse končalo vseskozi zraven, tako da sva oba lažje šla skozi vse in nama ni žal. Nikakor vama na mislim soliti pameti, je pa mogoče dobro, da se o nekaterih vprašanjih prej pogovorita, da vama potem ne bi bilo kdaj žal. Midva sva si ga želela videti, se ga dotakniti, pa tudi čas sva imela, da sva se poslovila od najinega sinka. Že prej smo mu dali ime. Te otročke pokopavajo, vsaj v LJ je tako, v parku zvončkov (ne vem, kako je drugod, če sta iz katerega drugega konca), kjer so vsi skupaj pokopani.
V bolnici pa ti ponavadi kaj veliko ne povedo, je pa najbolje da tam vprasata, kako bo vse potekalo, da bosta vsaj malo vedela, midva nisva imela pojma.

Če vama lahko kako pomagava, naju lahko vprašata.

Moj mož je že vse tako podrobno napisal, da težko kaj dodam. Žal mi je, iz vsega srca žal, da je vajini pikico prenehalo biti srce… Vem, kako je. Spominjam se trenutka, ko sva tudi midva z možem na rutinskem pregledu ob dopolnjenih petih mesecih izvedela to 🙁

Še nekaj ti želim svetovati: čimhitreje po prihodu domov se obrnita na Hospic. Tam dela krasna psihologinja, ki je že naju z možem usmerila na pravo pot žalovanja. Brez njenih toplih nasvetov bi potonila v morju brezupa.

Vajin angelček bo vedno ob vama, vedno bosta njegova starša in on (ali ona) vedno vajin otroček. Pobožajta svojo zvezdico, poslovita se od nje, ljubezen vama bo pokazala pot naprej. In ravno ta ljubezen bo tudi vaju neizmerno povezala. Vesela sem, da ima tvoja žena tako čudovitega moža, kot ga imam jaz.

Povej tudi svoji ženi, da mislimo na vas, da vama obema pošiljamo veliko moči in smo z vama.

Ponavljam besede mojega moža: če vama lahko kakorkoli pomagava, sva tu.

…hvala za lepe besede…a z zeno sva v prvih trenutkih pomislila predvsem na to da bi vse skupaj speljalo tako, da bo najlazje za vse…da si receva da je pac taka zivljenska usoda in da je ocitno bolje tako kot se je zgodilo a to so le besede, ki boljio..

po odgovorih ki sva jih prejela do sedaj pa se je vsaj moje mnenje delno spremenilo in si zelim da vidim otroka in se od njega poslovim…

ne zeliva se hudo poslavljati od otroka,ki se ne bo rodil tako kot smo vsi pricakovali a to predsvem zaradi nase male sare ki je stara 2 leti in stiri mesece in se smo jo kar prevec pripravljali na prihod, ce sploh lahko tako receva

razmisljam kako to povedati hcerkici sari…razmislala sva da ji poveva kot da se je dojencek odlocil da se malo pocaka in da pride kasneje in da pocasi prekinemo govorice o tem…

ali po porodu zena ostane v bolnici ali gre domov?

Glej, jaz sem prišla v bolnišnico (po nasvetu prijateljice sem šla v LJ na ginekološko kliniko, ne v porodnišnico – prihranjeni so mi bili pogledi na nosečke z velikimi trebuščki in v srečnem pričakovanju ter jok zdravih novorojenčkov) v soboto ob pol sedmih zjutraj, takoj nato so mi sprožili popadke, ki so se počasi začeli popoldne. Mož mi je bil v ogromno oporo, ko sva se sprehajala po hodnikih, da so se popadki ojačali. Koliko kilometrov sva naredila po stopniščih KC-ja… Zvečer se je najin mali rodil. Potem so me odpeljali na čiščenje (abrazijo), ki je mimo v nekaj minutah. Dobiš “hitro” narkozo v žilo, potem pa si hitro spet na oddelku. Prespala sem noč na nedeljo, zjutraj pa sem po zajtrku že lahko odšla domov. Če te bolj podrobno zanima potek celotnega postopka, reci.

Na srečo nisem imela nobenih fizičnih težav, po abraziji čisto nobenih bolečin ali krčev, pa tudi krvavitev je v dobrem tednu popolnoma prenehala.

Težko vama svetujem, kako obrazložiti vajini deklici. Najina je že toliko večja (takrat dobrih pet let), da sva ji povedala resnico, ki jo je sprejela in je zdaj zelo ponosna sestrica malega angelčka.

Kolegica je v podobni situaciji svoji štiriletni deklici le povedala, da dojenčka še ne bo, njena sončica pa jo je potolažila, češ: saj bo zrastel nov. In je s svojo prisrčno toplino tako lepo skrbela za mamico, da si je opomogla.

Držita se, bosta videla, kako vama bo vajina mala deklica v pomoč pri celjenju srčnih ran. Otroci razumejo in sprejmejo več, kot smo odrasli sposobni dojeti.

Držita se!!!

Prosim vas,ne prekinit govoric o otroku.To so storili meni,ko je umrl/a moja sestrica/bratec in je lahko nekaj najhujšega,kar doživiš.Pogovarjaj se z ženo o tem,pogovarjaj se tudi z hčerko.Tako bo lažje.Za vse!Priznajta si resnico o obstoju tega otroka-bil je,a vaju je žal zapustil.Mlajši otroci morda ne bodo razumeli točno,kaj se je zgodilo in sami ne bodo žalostni,bodo pa čutili žalost in nemir vaju,četudi bosta skušala to predotrokom skriti.Otroci,ki so svojega dojenčka poznali,bodo to drugače doživljali kot tisti,ki ga niso nikoli videli.Do svojih otrok moramo biti odkriti in pošteni.Otroci vedno potrebujejo zagotovilo,da oni ne bodo umrli,da starši ne bodo umrli in da gre lahko življenje normalno naprej.Potrebujejo občutek,da lahko izrazijo čustva,sprašujejo in se pogovarjajo o izgubi.Staršem je včasih zelo težko skrbeti za otroke,ko so tako obupani in takrat je dobrodošla tudi pomoč starih staršev.Važno je,da tudi otrokov vzgojitelj ali varuška ve,kaj se je zgodilo,da ima otrok tudi v vrtcu ali jaslih možnost govorit o tem.To je njegova pravica,ne odvzemita mu je.

Da prebolita izgubo bosta potrebovala veliko časa,vzemita si ga.Jočita skupaj,pogovarjajta se,govorita o tem s svojimi bljižnjimi,sprejmita oba otroka(živega in tistega med angeli),imejta se rada,sprejmita usodo takšno kot je…Ta forum je tukaj za vaju-pridita sem,ko nas bosta potrebovala.

Ves dan sm že v mislih pri vaju…naj vaju angeli čuvajo!

Lp,M*MAJKI

Jaz sem tudi rodila v 6. mescu.Naš Vid je živel dva dni.Moji hčerki,ki je bila takrat stara 10 let sva povedala vse po resnici.Najbolj nama zameri to,da ga ni šla pogledat,tako kot sva ga midva.Ostale so mi dve slikci iz UZ in enosi jo je dala v okvir in jo ima v svoji sobi.Težke trenutke bosta prebolevala.Meni še sedaj privrejo solze v oči,ko se spominjam tistih dni.
Tudi meni je danes zelo hudo pri srcu.Izvedela sem,da je danes preminul eni znanki sinek po 8.mescih boja življenja s smrtjo.Bil je rojen prezgodaj(v 24.tednu,tako kot moj Vid)skupaj s sestrico.Sestrica je v redu,on pa je danes na žalost preminul.
Iskreno sožalje vam MAJKI,iskreno sožalje moji znanki,ker vem kako je to hudo.Vedno več angelčkov je,na žalost.
lp D.

Zelo mi je žal, da vašemu otročku ni bilo dano živeti z vami.

Vsakič, ko preberem, da se je poslovilo še eno malo dete, me preplavijo spomini na mojega sinka, pa bo od takrat kmalu že 8 let.

Vsem žalujočim staršem pa pesem Erica Claptona, ki jo je napisal ob tragični smrti svojega sina….
Tears In Heaven
by Eric Clapton and Will Jennings
Would you know my name
If I saw you in heaven?
Would it be the same
If I saw you in heaven?

I must be strong
And carry on,
‘Cause I know I don’t belong
Here in heaven.

Would you hold my hand
If I saw you in heaven?
Would you help me stand
If I saw you in heaven?

I’ll find my way
Through night and day,
‘Cause I know I **** can’t stay
Here in heaven.

Time can bring you down,
Time can bend your knees.
Time can break your heart,
Have you begging please, begging please.

Beyond the door,
There’s peace I’m sure,
And I know there’ll be no more
Tears in heaven.

Would you know my name
If I saw you in heaven?
Would it be the same
If I saw you in heaven?

I must be strong
And carry on,
‘Cause I know I don’t belong
Here in heaven.

Kakšna strašna izguba. Jokam ob vaši bolečini, jokam ob svoji bolečini, jokam… ko berem tole pesmico od Erica Claptona. Tako preprosto besedilo…, a seže naravnost v srce in pove bistvo…. Ki ga razume samo nekdo ki je doživel smrt otroka….

Nimam tolažilnih besed, ker jih enostavno ni. Svojo bolečino bosta morala izjokati…, bodita pogumna, ker bo hudo… Čas omili bolečino, vendar spomin ostane za večno… s tem je treba živeti…

Če boš lahko, bodi ob svoji ženi, meni se zdi da brez moža ne bi preživela. Bil mi je v veliko oporo, predvsem psihično… samo toliko da sem vedela da sedi zraven mene…

In še kako prav imaš… glede tega da se ljudje preveč sekiramo zaradi nepomembnih stvari v življenju. Midva sva šele zdaj dojela nekatera bistva in iz tega črpava moč za naprej. Še bolj sva povezana, še bolj sva si blizu…

Ne pozabi ženi v teh hudih dneh 10000000x povedati da jo ljubiš, da bosta prebrodila to tragedijo skupaj, da morata biti močna za hčerko, da bosta skupaj zmogla… To so čudežne besede ki morda z leti izzvenijo, a ob taki tragediji delajo čudeže in zbližajo v bolečini…

Ne pozabi, da smo tu, kakdarkoli nas bosta rabila, pripravljene poslušati, 10000000 x ene in iste teme, ki vedno znova bolijo, a vedno znova vlivajo upanje in moč za naprej. Meni je pomagalo.

Bodita močna in pogumna, topel objem od Brine

Moje iskreno sožalje!

Vem, hudo je in hudo bo. Najbolj preprosto bi bilo zapreti oči in malo pozabiti, se zbuditi, ko bo vse že daljna preteklost, pa se na žalost ne da. Dnevi so težki, minevajo počasi, hormoni na mamici naredijo svoje. Vsekakor pa vama svetujem, da deklico pogledata in se od nje poslovita. Punce, katere tega niso naredile, pa so imele možnost, samo jih je bilo strah, tem je danes žal. To je vendarle vajin otrok, sad vajine ljubezni, nič groznega, samo kot da bi spala. Odločitev je vajina in jaz osebno, bi jo želela pogledati in ji zaželeti srečno pot med ostale angelčke.

Želim vama, da bi čas hitro minil in da si stojita ob strani vsak dan, vsak trenutek, vsako minuto. Veliko moči in topel objem

mojca

Prebrala sem vašo zgodbo in zdaj se vsa tresem.
Moja Manca bi bila danes stara 4 mesece. Vsak dan se spomnim nanjo, pobožam njeno sliko in objamem punčko, ki jo je dobila in je tako velika kot je bila sama.
Predlagam, da svojo pikico fotografirate in sliko postavite poleg Sarine. Njej pa povejte resnico! Jaz sem prijateljičini hčerki, ki je stara 4 leta povedala, da se je moj dojenček rodil prezgodaj in ker ni mogel sam dihati in jesti, nas je zapustil. Razumela je, čeprav po svoje. Ne skrivajte otroku resnice, ker se morate tudi z njo pogovarjati. Vsi trije boste premagovali žalost in jo čez čas tudi premagali.
Želim vam, da čimprej zaživite s tem! Srečno!