Pozdravljeni,

stara sem 26 let in v puberteti (od 16 do 23 leta) sem imela anoreksijo. Motnja se je začela pri 16 letih in takrat sem izgubila menstruacijo (ki je bila pred tem 4 leta redna). Takrat sem bila visoka 160cm in težka 60kg, potem sem shujšala na 35kg in skozi leta je, z različnimi terapijami, teža ostajala nekako prenizka, okoli 45 kg. Dve leti nazaj sem pričela normalno jesti in nimam nobenih simptomov anoreksije več, edini problem pa je, da menstruacije še vedno nimam. Jem normalno, morda celo nekoliko preveč, moja teža pa je sedaj stabilna, imam 57 kg. Zanima me, ali je možno, da bom še kdaj dobila menstruacijo? Kakšne so možnosti za to? Najlepša hvala za vaš odgovor in lep pozdrav.

Shinegirl4

Zdravo,

super, da se je teža stabilizirala in povrnila v polje “normalne”. Težko pa ti rečem kaj bolj določnega okoli menstruacije, če jo boš dobila, ker je odvisna od več dejavnikov. Včasih resda traja dlje časa, da se kljub normalizaciji teže, povrne telo v “normalno delovanje”, včasih pa pride do določenih posledic anoreksije, ki so povezane tudi z izgubo menstruacije.

Najbolje bi bilo, da se obrneš na svojega izbranega ginekologa, da presodi, če so potrebne kake dodatne preiskave ali terapije.

Najlepša hvala za odgovor. Najbrž bo res najbolje, da stopim do ginekologa, če se menstruacija ne bo povrnila. Na tem mestu bi rada vsem puncam, ki trpijo za takšno ali drugačno obliko motnje hranjenja povedala, da JE MOGOČE! Motnje hranjenja so popolnoma ozdravljive in ne le “zazdravljive”. Sama sem se z anoreksijo borila 9 let. Pravzaprav se nisem niti toliko borila, kolikor so se drugi okrog mene. Meni je bilo vseeno, to je bil moj mehanizem za spopadanje s težavami in svetom, ki se je zasidral v meni in deloval celo funkcionalno, Da ne bo pomote, nikakor ne zagovarjam nobene oblike stradanja, povedati sem želela samo, da vse skupaj ima nek smisel. Daje neko lažno pomiritev, prinese cono ugodja, zato so te motnje tako trdovratne in zahrbtne. Meni je pomagala selitev in popolna sprememba okolja. odšla sem od doma in začela jesti, dobesedno. V dveh letih sem postala popolnoma normalna punca, ki še pomisli ne, da bi se še kdaj vrnila na stare vzorce. Počutim se veliko bolj samozavestno in svobodno. Ampak, nobena pot iz takšne motnje ni lahka in na začetku je težko. Potrebno je sprejeti popolnoma nov pogled na svet, predvsem pa nase. Potrebna sta čas in volja, nobena stvar ne traja v nedogled, če si sam res nekaj želiš. In verjamem, da si to želi vsaka, če bi vsaj malo prisluhnila sebi in potem delovala v skladu s tem, kar sliši. Zgolj razglabljanje o tem, kako bi se stvari dalo spremeniti na bolje, žal ni dovolj. Punce, pozabite za trenutek na vse dogodke, ki so se vam zgodili in ljudi, ki so okoli vas in si predstavljajte, da ste na tem planetu ostale čisto same. Pred seboj imate poln in prazen krožnik in lačne ste, katerega bi izbrale?