prosim mamice, ki ste doživele izgubo otročička, da mi pomagate

ne bom pisala o svoji bolečini, občutiva jo lahko le midva z očkom. tiste, ki ste doživele kaj podobnega veste kako hudo je, ostale imate srečo in ne želim vam da kdaj doživite kaj takega.

bilo je le par dni pred rokom poroda ko kar naenkrat nisem več čutila brc svojega malčka. z možem sva odšla na ctg in uz, kjer so ugotovili najhujše. srček ni več bil. na vseh dotedanjih pregledih je bilo vse ok. sprožili so porod in ugotovili, da je dete bilo zavito s popkovino. nekaj časa sem iskala odgvor na zakaj , potem na to kaj bi lahko naredila, da bi to preprečila, odgovora seveda ni. Tudi zdravniki so mi razložili, da na to ni vpliva, ne z moje ne z njihove strani.
hudo je in srečo imam, da imam tako dobrega moža in starše, ki mi stojijo ob strani.

nočem vam zdaj jokat, ker lahko svojo bolečino delim le s svojim najdražjim.
upanje vidim v naslednjem otročku. želim si čim prej zanositi. zdravnik mi je rekel, da vsaj pol leta ne, vendar bi sama želela poskusiti že po treh mesecih. seveda če bo zdravstveno z menoj vse v redu. poznam kar nekaj mamic, ki imajo otroke z enoletno razliko, se pravi, da so zanosile po treh mesecih. se vam zdi to prehitro in tiste, ki ste zanosile v tako kratkem časovnem razmiku, kako ste prenesle to nosečnost?

mamice, ki ste izgubile svoje dete in se nato odločile za drugo, kako ste lahko premagale strah da ne bi spet šlo kaj narobe? Bojim se namreč, da se bom celo nosečnost spraševala, kaj in kako naj delam

je še kakšna mamica, ki je izgubila otroka na tak način in kako je minila naslednja nosečnost. a ne da ne more iti še enkrat tako narobe?

Draga Katka

Ne vem, če te bo moja izkušnja potolažila ali ne. Tudi meni je lani med porodom umrl otrok. Bilo je čisto nepričakovano. To je bila druga nosečnost, ki je tako kot prva potekala brez vseh problemov. Kaj doživljaš potem veš predobro sama. Tudi meni je bil v največjo oporo mož, pa starši in ostali. Na srečo tudi nisem imela občutka, da bi bil kdorkoli kriv za mojo trgedijo. Nisem se preveč spraševala zakaj se jo zgodilo ravno meni. Bila je grozna smola in s tem sem najlažje živela naprej.

Zdravniki so mi svetovali naj z naslednjo nosečnostjo počakam šest mesecev. Ti meseci so se zelo vlekli, vendar sem ponovno zanosila že čez štiri mesece. Bila sem zelo vesela, mislila sem da bo tako kot v prejšnjih dveh nosečnostih. Na žalost pa sem v sedmem tednu začela krvaveti in je prišlo do spontanega splava. Zdravnik mi je rekel da je prezgodaj, da bi lahko povedal zakaj se je tako končalo. Potem sem ponovno zanosila čez štiri mesece. Te nosečnosti se kar nekako nisem upala veseliti, ker me je bilo strah da bo zopet kaj narobe. Res sem v sedmem tednu začela rahlo krvaveti. Ko sem šla v bolnico sem mislila da je vsega konec. Na srečo pa ni bilo tako, na ultrazvoku se je videl srček ki je utripal. Tudi krvavitve so se končale in po treh dneh sem odšla domov.

Danes sem v sedmem mesecu nosečnosti, ki poteka brez večjih težav. Zdravnik pravi, da se otrok lepo razvija. Tudi sama mislim da še enkrat ne morem imeti take smole kot sem jo imela.

Vseeno pa ti moram povedati, da sem mislila, da mi bo lažje ko bom ponovno noseča. Vendar še zmerom veliko mislim na mojega fantka, ki ni nikoli zajokal. Mogoče sem sedaj celo še bolj občutljiva kot sem bila pred to nosečnostjo. Pa me ni strah, da bo ponovno kaj narobe.

Predvsem pa se mi zdi pomenbno, da te skozi nosečnost spemlja zdravnik, ki deluje pozitivno, da te vzpodbuja, da ne razmišljaš samo o tem, kaj vse te lahko še doleti. Imej ob sebi ljudi, ki te vzpodbujajo in so optimistični.

Ne vem, kaj naj ti še napišem. Je pa res, kar je bilo na tem forumu že nekajkrat napisano. Če doživiš tako strašno stvar kot je smrt otroka na življenje gledaš malo drugače.

Še enkrat res ne more iti tako hudo narobe!!!!!

Če hočeš ti sporočim, kaj bo čez približno dva meseca in pol.

Želim ti veliko sreče!

Iva

Draga Katka!

Najprej bi ti rada napisala, da mi je zelo žal za vajinega otroka. Upam, da sta se od njega lahko dostojno poslovila. Sedaj vaju (predvsem pa tebe) čaka težko obdobje. Žalovanje je garaško delo. Vso ljubezen, ki je ostala v “zraku” je treba predelati.
Ne vem in niti ne razumem pa zakaj z drugim otrokom hočeš nekako nadomestiti tega. Ali pa pregnati svojo žalost ali slab občutek sebe kot mame? RAzmisli o svojih motivih za ponovno nosečnost.
ZA novo nosečnost smo pripravljene, ko odžalujemo tega otroka in se zares lahko veselimo novega bitja brez slabe vesti. Ta otrok je bil vreden in enkraten, neponovljiv. V vsej literaturi najdeš taka priporočila.
LAhko se ti ta tragedija ponovi morda tudi zato, ker si prehitro zanosila.
Potem je bolečina dvojna in iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da neznosna. Sem mama, ki je izgubila dva otroka v manj kot letu dni. Ko sem izgubila še drugega otroka, sem dojela, da je bilo veliko prehitro in da sploh še nisem odžalovala prvega. Zdaj žalujem za obema in si bom res vzela čas. PA nisem več najmlajša, ampak tretje izgube v tako kratkem času ne bi več prenesla. Nismo roboti in lahko nas bolečina odtrga od realnega sveta. V psihiatričnih bolnišnicah jih veliko najdeš, kjer je bolečina šla čez rob.

Upam, da nisem bila predolga. Sem starejša in verjetno “pametnejša”.

Želim ti lepo žalovanje in veliko upanja za bodočnost. Pa poljubček otroku tja v nebesa…

Draga Katka !

Tudi jaz bi ti rada napsala nekaj besed.Pravzaprav bi samo potrdila Fridino razmišljanje.
Sedaj je čas,da žaluješ za svojim otročkom in ne bežiš ( pred žalovanjem in sprejemanjem smrti ) v novo nosečnost.
Verjemi tudi sama sem imela podobne pomisleke,da bi hitro spet zanosila in poskušala z novo nosečnostjo “prekaniti” bolečino v srcu.
Ampak … pri meni ni šlo… spoznala sem,da se bo treba spopasti z bolečino,jo sprejeti in se predati žalovanju kajti beg ne pomaga …vedno te nekje dohiti….

Draga Katka ,to je le moje mišljenje in moja izkušnja, tebi pa želim vse najlepše in najboljše – kakorkoli se boš odločila.

V mislih sem s teboj,Sabrina

draga Iva C; hvala ti za vse napisane besede. Nekako lažje je, ko vidiš da se je nekomu, ki je doživel podobno nato začelo obračati na bolje. Tako kot molim za svojega fantka, mislim tudi na tvojega. Najverjetneje pa kje skupaj uživata in pazita, da bo njunim staršem, ki ju imamo tako zelo radi lepo pri srčku, ko mislimo na njiju.

frida in sabrina; ne bežim v novo nosečnost, zaradi želje po nadomestitvi tega otroka. Na to še pomisliti ne smem, ker je vsak otrok osebnost zase, in je nihče ne more nadomestiti. Moj mali Tim je imel izoblikovan karakter, ki sem ga delno spoznala že ko je bil v trebuščku in nihče drug ne bo več ravno tak. žalovanje za njim bo v meni vse življenje. morda bom s časom le lahko tako živela, da bolečina ne bo več vidna, vsekakor pa jo bom vedno čutila v srcu. pa tudi ostalim ne bom dopustila, da pozabijo nanj, saj je moj prvi otrok, naj se ga spomnijo z nasmehom. priznam pa, da si na moč želim otroka, s fantom sva skupaj že 9. leto in lani ko sva se odločila za dete je bilo to resnično iz ljubezni. in zdaj želiva najino ljubezen deliti z nekom, ki bo izraz te ljubezni.

vsem trem želim vse lepo v življenju in naj nam naši malčki tam gor dajejo vero in upanje.

Draga Katka,
za menoj so 3 nosečnosti, ki se niso končale tako, kot sem si želela. Po zadnjem splavu (v letošnjem marcu), sem si rekla, da zdaj pa vsaj pol leta ne bova začela delati na naslednji nosečnosti, čeprav mi je ginekologinja rekla, da naj po treh menstruacijah kar poskusiva znova. V teh pol leta sem nameravala v miru odžalovati in se tudi fizično spraviti k sebi, če bom morala v naslednji nosečnosti ležati. Ampak glej, nepričakovano sem zanosila že po dveh menstruacijah. Veselje ob dveh črticah se je mešalo s strahom – kaj, če bo spet… Kako naj ti opišem doživljanje sedanje nosečnosti? Obdobja strahu se menjavajo z obdobji optimizma. Ginekologinja mi je rekla, da imam zelo kratek maternični vrat in pravi, da se mi ne upa napovedati več kot 50% možnosti za uspešen konec. In tako se jaz trudim, da se osredotočam predvsem na tistih 50%, ki pravi, da bom enkrat tudi jaz slišala jok mojega dojenčka in ga čutila na svojih prsih. Zaupam specialistom v Lj. ambulanti za patološke nosečnosti, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči in pa silam, ki so močnejše od naše volje. Opiram se tudi na take bilke, da mi ni bila ta nosečnost dana samo zato, da bom ponovno razočarana in v bolečini. Ali nam preostane kaj drugega kot upanje?
Katka, če čutiš željo po ponovni nosečnosti, ne pusti nikomur, da te od tega odvrne. Verjetno se bodo tudi pri tebi mešali veselje in strahovi, a tako pač je in partner je pri tem lahko v veliko oporo. Meni je bilo v uteho, ko sem prebrala od neke psihologinje, da je nosečnost po splavu najdaljših 9 mesecev v življenju ženske, ki si jih lahko zamisliš. Pa celo to me tolaži, ko sem slišala za neko žensko, da je imela 6 splavov zapored in potem je sedmič le donosila do 7. meseca in zdaj ima povsem zdravo že najstniško hčer. Si mislim, če je ona toliko dala skozi in ostala živa, lahko tudi jaz.

Veliko poguma in optimizma ti želim, Aljana

aljana hvala ti. tudi jaz upam zate in za tvoje dete. vem kako je težko, ko si ga želimo in upamo in enkrat nam bo uspelo k prsim stisnit jokajoče dete. sigurno!!
mislim pa, da vse mamice, ki imamo svoje sončke v nebesih, vemo kaj pomeni življenje in bomo ravno zaradi tega še bolj cenile vsako minutko, ki jo bomo preživele s svojimi otročički in svojimi bliznjimi.

Draga Katka!

Tudi jaz ne bom pisala o svoji bolečini, ko je naša Manca umrla 7 dni po porodu zaradi hudo okvarjenega srčka, samo mamice, ki se jim je to zgodilo razumejo in poznajo to neznosno bolečino.

Drugič sem zanosila po letu dni, ker prej enostavno nisem bila pripravljena.
V tem letu sem prebolela 13 angin in sem bila tako duševni kot telesno čisto na tleh. Nisem prenesla pogleda na nosečnice in dojenčke, v tistem obdobju se mi je dozdevalo da so na svetu samo oni.
Potem mi je osebni zdravnik odprl oči, ko mi je sicer na bolj grob način dejal, če se ne bom vzela v roke, da si na tak način samo škodim. Z možem sva potem začela hoditi v hribe in stanje je bilo kmalu veliko bolje.

Zelo sem bila vesela druge nosečnosti ampak žal se je končala v 13 tednu s spontanim splavom.

Spet sem bila na začetku trnave poti, mislila sem, da se je vse zarotilo proti meni, ampak sem zbrala pogum in po 5 mesecih ponovno zanosila in preživela celo nosečnost in rodila krasnega fantka, ki bo letos dopolnil že 10 let.
Potem sem rodila še dvakrat, srednja je stara 7 let, najmlajši pa 2 leti

Vidiš, vsa bolečina je enkrat poplačana.
Seveda pa sem v vseh treh nosečnostih zelo trpela. Fizično je bilo vse v redu ampak vseskozi me je bilo strah, če bo vse v redu.

Tudi jaz ti svetujem, da ne hitiš z nosečnostjo, pusti času čas, izkoristita ta čas z možem in ga preživita čim več skupaj v naravi in medsebojnih pogovorih.