Pozdravljeni,

naša družina se je znašla v težki situaciji. Oče si ne prizna, da ga je delo izmučilo do te točke, da v vsakem svojem koraku vidi najbolj črn možen scenarij. Na delovnem mestu si je najprej očital krivdo za odhod dveh zaposlenih, čeprav se je na koncu izkazalo, da pri tem ni imel popolnoma ničesar. Teden za tednom je ponavljal, kako “vidi celo sliko” in kako bodo odpustili tudi njega… Konstantno je imel občutek, da ga sodelavci in vodje opravljajo, da se vse vrti okrog njega. Danes je zadeva presegla meje zdravega razuma. Na našo pobudo je zjutraj šel do zdravnika, ki mu je kar takoj predpisal neka zdravila. Od prihoda nazaj domov ta obisk obžaluje iz dna duše, ker že vidi, da se bo zaradi tega vse tako zakompliciralo, da nikdar ne bo več videl papirjev in da ga bodo označili za delovno nesposobnega… Da ga bo zdravstveni sistem vlačil naokoli in da se bo tako zavleklo, da bomo vsi skupaj pristali z vrečkami na cesti, ker ne bomo imeli od česa živeti, medtem ko ga bodo “dohtarji” filali s tableti in injekcijami. Po njegovem mnenju je bila to največja napaka. Meni, da bi bil dovolj teden dni “počitka”, menda je to vse kar potrebuje, da bo spet v normalnem stanju. Jaz pa sem čedalje bolj prepričana, da ne gre samo za utrujenost in da 15 let garanja za volanom po milijonih prevoženih kilometrov ne bo zmogel “popraviti” samo s teden dni trajajočim bolniškim dopustom ali še tako kakovostnim spancem.

Ker je spreten z besedami in v svojem bistvu bister možak, ga bližnji težko prepričamo, da se tokrat moti. Da si ne prizna, da ima težavo. Niti ne vemo, kako naj mu pomagamo, saj na prvo žogo človek ne bi rekel, da je psihično zdelan do kraja. Šele ko več dni poslušaš, kako ves čas ponavlja eno in isto stvar na tisoč načinov, dojameš, da nekaj ni v redu.

Sama ga ne morem usmeriti, ker moje nasvete vedno zavrne v smislu, da naj ne jemljem stvari tako zlahka in da kot “otrok” ne razumem, kako kompleksen je krog zdravstva… Kako se vse evidentira in beleži… Kam naj se obrne? Kaj naj mu sploh še rečemo? Samoplačniške psihoterapije nikakor ne pridejo v poštev, njegov zdravnik pa mu je kar takoj izdal recept za zdravila? Kdo se ukvarja s tovrstnimi situacijami in kako poteka POGOVOR s kakšnim strokovnjakom? Je to sploh učinkovito?

Oče se stalno prijema za glavo, vzdihuje in si za vsako potezo govori “kaj sem storil…” Ni se zmožen sprostiti in trezno razmisliti. Bojim se za njegovo stabilnost in ne želim, da pride do srčne kapi, ki je lahko posledica tako hudega obremenjevanja z izzivi življenja.

Pričakujem korekten odgovor in praktično usmeritev, ker sama res ne vem, kako naj mu pomagam.

Spoštovani,

Poleg zadev, ki ste jih že napisali, bi me zanimalo še koliko ste stari, ali živite še pri starših ali na svojem ter koliko bi bila dejansko prikrajšana družina, če bi šel oče na daljšo bolniško. Temu bi nekoliko prilagodil odgovore. Zdaj pa k vašim vprašanjem.

»kako naj mu pomagam«
Naravno je, da vam je hudo, ker oče trpi, in bi mu želeli pomagati. Mogoče se vam bo zdelo brezsrčno, ampak vam odsvetujem, da jemljete njegovo težavo na svoja ramena. Za to je cel kup razlogov. Recimo – narava izgorelosti taka, da ljudje poiščejo pomoč šele, ko sami spoznajo, da je dovolj hudo in da potem premagajo svoja prepričanja in poiščejo pomoč. Kdaj je dovolj hudo, pa je pri vsaki osebi drugače. Eni pridejo že, ko so malo bolj utrujeni, večina pride, ko so že nekaj časa na bolniški pa še ni kaj dosti boljše, nekateri pa pridejo šele, ko so po recimo 10 letih izgorevanja že skoraj invalidi. Eni ne pridejo nikoli in lahko končajo v mrtvašnici ali psihiatrični bolnici. Težava je, da starejši ljudje smatrajo, da si nor, če greš k psihiatru. Če bi si oče zlomil nogo, bi verjetno brez težav šel v bolnico. Ko se pa zlomi psiha, pa jih je sram, strah, ne vedo kaj se dogaja in kako naj postopajo. Na kratko – ne morete mu pomagati, lahko si samo sam.

»Kaj naj mu sploh še rečemo?«
Oče ima nezavedne razloge, da zelo verjetno ne bo verjel tem besedam. Ampak vseeno je dobro zanj, da jih vsaj enkrat sliši. Lahko mu poveste, da je situacija verjetno veliko bolj resna kot se sam zaveda. Da se lahko ljudje v taki situaciji zelo slabo končajo. Da so pa to že doživeli številni (pri nas jih ta hip kakih 200 tisoč izgoreva) in da so številni to tudi rešili. Da je od njega odvisno ali bo pleteničil neumnosti (paranoja v službi, da zaradi zdravnika ne bo mogel več delat, da psihoterapija ne pride v poštev, …) ali pa bo pogledal dejstvom v oči in nekaj naredil. Lahko mu poveste, da ga razumete, da je v strašni stiski – na eni strani čuti, da se razpada, na drugi pa čuti, da je od njega odvisno preživetje družine. Kadar si ljudje slikajo take črne scenarije, je dobro predebatirati kaj je v resnici najhujše kar se lahko zgodi, če gre recimo na dolgotrajno bolniško? Ponavljam pa, da to ni vaša vloga. Vi mu lahko poveste, da ga imate radi, da pa mora sam poskrbet zase. Ne zato ker vi ne bi hoteli, ampak ker bo samo tako lahko kaj spremenil.

»Kam naj se obrne?«
Mislim, da sem v teh dveh prispevkih opisal postopek ukrepanja v takih primerih. Zaporedje je: osebni zdravnik, psihiater, psihoterapevt.
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=585&t=11104861
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=585&t=11124833

»Kdo se ukvarja s tovrstnimi situacijami in kako poteka POGOVOR s kakšnim strokovnjakom? Je to sploh učinkovito?«
Ste me s svojim iskrenim vprašanjem spravili tudi malo v dobro voljo . Torej, prvi, ki se ukvarja s tovrstnimi situacijami, je osebni zdravnik. Videti je, da imate v družini neko splošno nezaupanje v zdravnike in zdravila. Že imate razloge za to. Moje izkušnje kažejo, da so sicer zdravniki zelo obremenjeni in si težko vzamejo čas za resen pogovor s pacientom. Vedo pa kdaj in zakaj predpišejo katera zdravila. Je pa res, da so za predpisovanje zdravil s psihološkim učinkom veliko bolj usposobljeni psihiatri. Zato klientom predlagam, da obiščejo psihiatra. Ta potem oceni ali bi osebi pomagal bolniški stalež in zdravila. Potem pa pridemo na vrsto psihoterapevti. Pri meni poteka tako.

– Uvodno srečanje: Klient in terapevt izmenjata osnovne informacije o klinetovi težavi. Terapevt pojasni če in na kakšen način lahko klientu pomaga. Skupaj se odločita ali začeti psihoterapevtski proces.

– Prvih nekaj srečanj: so namenjena temu, da klient in terapevt vzpostavita zaupen odnos, ter temu, da skleneta terapevtski dogovor. Torej, da se dogovorita na katerem problemu bosta delala, kaj je cilj terapije ter kako bosta vedela ali je cilj dosežen.

– Nadaljnja srečanja: so namenjena doseganju zastavljenega cilja in njegovemu utrjevanju.

Ko klienti prihajajo prvič, so pogosto negotovi, malo jezni, ker morajo nekaj plačevat, mogoče prestrašeni, mogoče jim je nerodno kaj bodo zdaj razlagali nekemu tujcu. Vse to se hitro razblini in vzpostavimo prijetno, sproščeno in zaupno okolje. Res, da terapija kar dosti stane. In potem je odvisno od vsakega klienta, kaj mu je pomembno. Imam kliente, ki so zelo bogati, pa take, ki živijo od socialne podpore. Če je motivacija, z vsakim najdemo nek način sodelovanja. Učinkovitost psihoterapije je res nekoliko odvisna od usposobljenosti strokovnjaka, veliko več pa od klienta samega.

Skratka, dajte očetu za prebrat tale odgovor. Je pa od njega odvisno kako si bo te informacije razlagal. Nekdo si bo rekel: super, nekdo mi za par sto evrov lahko pomaga, nekdo pa bo rekel: aha, spet mi en nakladač poskuša nekaj prodat. Za to, da si ne prizna težave, ima zelo dobre razloge. Komot me lahko pokliče. Nič ne stane 🙂 Za vas pa je veliko bolj pomembno, da se učite poskrbeti zase. Dolgoletno izgorevanje je lahko za svojce še bolj naporno kot za izgorele osebe same. Tale kratek sestavek sem namenil svojcem izgorelih. Naslov je neustrezen, vsebina pa je ok. https://med.over.net/clanek/svojci-lahko-pomagajo-prepreciti-popolno-izgorelost/

Lep pozdrav,
Uroš Drčić