Pozdravljeni,

Sprasujem se ce sem na poti do izgorelosti,namrec psihicne ter fizicne znake opazam ze nekaj casa,a nisem prepricana ce je to res izgorelost.

Podpore osebne zdravnice nimam,da bi sla na bolnisko lahko samo sanjam,saj mi je ne bo odprla.

Sem mamica ki sama vzgaja malcka. Bivava v materinskem domu kjer so pravila zelo striktna,dezurstva vsak dan,velika bajta,pospravljanje takoj za otrokom in za sabo,..skratka naporno zelo fizicno in psihicno.

Pomoci starsev nimam. Sem redno zaposlena in delam po 7ur (skrajsan delovnik zaradi starsevstva). Nimam avta in se vsak dan mucim z malckom po avtobusih.

Otrok je konstantno bolan. Od vstopa v vrtec do zdaj je bil vsega skupaj v vrtcu 3 tedne,drugace skos bro hiolitisi,gripa,rsv,pljucnice…

Naj povem da moja nosecnost ni bila lepa,niti po porodu ni bilo lepo. Vecino casa sem bila sama za novorojencka,za stanovanje in za otroka od bivsega partnerja. Nisem imela pomoci ne podpore. Otrok se je rodil predcasno 2 meseca prej. Kasneje sva bila tudi na intenzivnem oddelku 2 meseca in je bilo zelo tezko obdobje. Mislim da sem takrat kar imela poporodno depresijo,ki sem jo lepo skrivala.

Vse skupaj me izcrpava. Sem pod konstantnim stresom in pritiskom. Otrok ponoci ne spi in se zbuja in tudi jaz ne spim. Sem neprespana,ne skrbim vec zase (vcasih sem se rada uredila,nasminkala,sla frizerju…),nisem si usec,nenehno sem bolana in imunski sistem se mi dobesedno ruši. Nevem vec kaj naj naredim. Stresirajo me ta striktna in stroga pravila glede ciscenja in dezurstev v materinskem domu, ko si sploh spociti ne morem. Skrbi me otrokovo zdravje,sluzba,finance,nimam nobenega da mi pocuva otroka-v materinskem domu pa niso zaželjena varstva.

Ko omenim osebno zdravnici da sem izcrpana  da ne morem vec, da imam občutek da bom kalapsirala,mi odvrne da pac to tako je in mi da neke tablete za pomiriev. Jaz pa rabim nekaj dni da k sebi pridem. Enostavno nevem vec kaj naj naredim.

Prosim za usmeritev,mnenje,predlog karkoli

Hvala in lep pozdrav

Spoštovani,

očitno je za vami težko življenjsko obdobje in še ni končano. Na kratko bi odgovori, da seveda se lahko zdravstveno stanje osebe poslabša, če tako stresne situacije trajajo predolgo. Koliko se lahko poslabša, je odvisno od več stvari: od osebnostne strukture osebe in od življenjskih okoliščin. Recimo ali oseba določene probleme postopoma reši sama, ji jih drugi pomagajo rešiti ali se rešijo sami (recimo otrok malce odraste).

Kadar se več problemov preplete v na videz nerešljiv vozel, se ga je dobro lotiti vrvico po vrvico. Najprej rešiti eno težavo in se potem lotiti naslednje. Seveda je to lažje reči kot narediti, vendar se tak pristop dejansko izkaže kot učinkovit. S katerimi konkretnimi koraki lahko vi postopoma rešujete težave, je težko svetovati, ker ne poznam ozadja vaše zgodbe. Za to bi moral podrobneje poznati vaše osebnostne značilnosti, pa razloge, da bivate v materinskem domu, pa kakšno je vaše in otrokovo zdravstveno stanje, kakšna je vloga otrokovega očeta itd.

Skrb za zdravje otroka je seveda na prvem mestu. Skrb za zdravje mojih otrok, je bila zame ena najbolj stresnih stvari v življenju. Tukaj se velja močno nasloniti na pediatra in ostalo strokovno osebje.

Glede bolniške težko ocenim, ali gre za osebno zdravnico, ki ne prepozna, da bi bilo nekaj dni bolniške potrebnih za izboljšanje vašega počutja. V tem primeru bi pričakoval, da vas strokovno osebje v materinskem domu na nek način podpre in vam svetuje kako si izboriti bolniško. Možnost je, da obiščete psihiatra. Ti imajo pogosto več razumevanje za izgorelost kot splošni zdravniki. Če pogosto zbolevate, bi bilo mogoče smiselno za laboratorijski pregled krvi. Na dolgi rok je seveda možnost tudi menjava osebnega zdravnika.

Kar se tiče skrbi za otroka, bi morali obstajati takšni ali drugačni načini, da si preskrbite vsaj malce podpore. Sam sem delal v terapevtski skupnosti, kjer so bivale mamice z malimi otroki in so jih zaposleni podpirali na različne načine, da so  uporabnice poskrbele tudi zase in se spočile.

Toliko na tem mestu. Upam, da vam pride kak misel prav.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić