Spoštovani.
Od kar se spomnim sem imel (kot mi je sedaj jasno) manjse ‘napade’ zaradi povisanega korizola. Nikoli nisem maral neki adrenalinskih stvari, saj sem imel obcutek da imam dovolj adrenalina v krvi :). Ze kaksen naprt film je v meni povzrocil dregetavico celega telesa.
Za casa studija so se mi pojavili napadi kaksne enkrat na leto – dregetavica celega telesa pred spanjem z zelo tezkim umirjanjem.
Sedaj v sluzbi se mi je to pojavljalo vedno pogosteje. Sedaj sem ze pol leta v fazi, kjer sem nonstop zivcen – pa ne vem zakaj. Ce se umirim, cutim v zelodcu tisti scipajoc obcutek, ko ti adrenalin napumpa v kri, samo da se ne morem umiriti. Posledicno ne morem spat, pulz imam non stop cez standard mejo itd. Hec je tudi to, da me vsaka manjsa zadeva (sprememba v zdravju) cisto vrze iz tira.
Eni pravijo, da so to prvi znaki izgorelosti, drugi da se je smesalo nadledvicni zlezi … vse je samo spekuliranje nic pa ne pomaga.
Ce so ‘napadi’ mili, pred spanjem vzamem Helex 0.25, da bi vsaj spal, vendar so dnevi ko tudi to ne pomaga.
Ker se to dogaja sedaj ze pol leta, me pocasi ze malo skrbi kako naprej.
Imate kaksno idejo?
Hvala

Spoštovani,

Zanimivo, da ste dali besedo napad v narekovaje. To je ustrezno, ker ne gre za napade. Tudi besedna zveza, ki jo pogosto srečamo, ‘panični napad’ ni ustrezna. Beseda napad bi pomenila, da je osebo napadlo nekaj:
– na kar nima vpliva,
– proti čemur se mora boriti ali
– mora te napade pač trpeti.

Nič od tega ne drži, ker ne gre za napad, ampak za intenzivno čustveno reakcijo. Simptomi, ki jih navajate, so značilni za intenzivna čustva iz skupine strahov (panika, tesnoba, strah, …). V čem je bistvo? Ker ne gre napad, amapk za neustrezne čustvene reakcije, velja naslednje:
– Oseba lahko (običajno v svetovalnem procesu) razišče svojo psihološko logiko, zaradi katere na določene situacije reagira s pretiranim strahom.
– To logiko lahko oseba spremeni, kar posledično pomeni, da na napet film ne bi več reagirala s pretiranim strahom, ampak z ustrezno mero napetosti, ker pač gleda napet film.

In ja dolgotrajno pogosto doživljanje intenzivnih čustev lahko pomeni izčrpavanje psihofizičnega sistema in lahko pripelje do izgorelosti. To je podobno kot posttravmatski stresni sindrom, kar pa pomeni med drugim še večjo občutljivost na razne stimuluse. Pogosta je naslednja kombinacija: povečana občutljivost tudi na manj stresne dogodke že iz otroštva -> izgorelost -> še večja občutljivost na stresne dogodke. Ampak bistvo je, da gre le za čustvene reakcije, za katerimi stoji točno določena psihološka logika. To pa je mogoče tako raziskat kot spremenit.

Če želite raziskovati sami, vam predlagam par virov:
– Koristi čustvene pismenosti ( http://www.revitacenter.si/#page74 )
– Nastanek čustvene reakcije ( http://www.revitacenter.si/#page73 )
– Vrste strahov ( https://ustavi.se/zemljevid-hise-strahov/ )

Če vas bo problematika zanimala podrobneje, vam predlagam knjigo Emocije, Zoran Milivojević

Najhitreje pa boste svojo težavo rešili, če se boste svojih čustvenih reakcij lotili skupaj z izbranim strokovnjakom.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Spostovani
Hvala za odgovor, mislim da ste kar zadeli. Dejansko ne gre za izgorelost ampak nek strah, ki je razlog za veliko drugih tezav. Zena pravi da sem hipohonder 🙂 kar mislim da ni dalec od resnice. Ko pridem od zdravnika, kjer je rezultat vedno vse ok, sem pomirjen za 2 tedna, potem ne drzi vec :).
Preverim vase predloge veza strahu – od kje, zakaj. Upam da najdem smer resevanja.