Izgorelost, kaj narediti, če imaš družino???
Sploh ne vem, kaj mi je…
Imam več otrok, ja. Trije so do 10 let, ostali so starejši. Pomagajo po svojih močeh. Pa v hiši in okrog. Ker imamo zelo veliko hišo in ogromen vrt. Dela ni ne konca ne kraja. Trije otroci imajo hude težave v šoli. Z njimi presedimo po cele popoldneve, da vsaj na približno zvozijo razrede….
Imam tudi nekaj pomoči s strani negovalk. Ampak vseeno je glavnina še na meni. Mama je nepokretna, sposobna samo toliko stopiti na noge, da se vsede na voziček.
Mož pomaga kolikor se le da, ko pride iz službe.
Res je, verjetno mi je lažje, kot drugim mamam. Sama sebe nikoli nisem take poznala. Vedno sem bila polno energije. Rada kuhala, pekla. Kruh je bil vedno iz domače peči. Vrt je bil velik, vrtnin koliko si hotel. Vse je laufalo. Seveda, kdaj bolje, kdaj slabše. Zdaj mi je pa včasih težko otroke spraviti v šolo in vrtec. Muka od muk. Najmanjše delo me utrudi, da lahko cele dneve spim. V avtu kakšen dan nisem varna in se ga niti ne dotaknem. Kakor sedem za volan, spim. Pa se ščipam in tepem. Če vidim, da sem zelo utrujena, vse odpovem in ostanemo doma.
Zvečer dol padem, kot bi delala fizično vsaj 20 ur skupaj. Včasih mi gre na bruhanje od napora. Ki sploh ni ne vem kak napor.
Razjokala bi se lahko, če samo pomislim na dnevne obveznosti. Trgovina, da kupim potrebno hrano – mama ima posebno dieti, inekcije dajati, domače naloge, učenje, …
Včasih to ni bil noben problem. Zdaj pa… Ne vem ali sve skupaj že predolgo traja… Ali v čem je problem? Ker take se res ne poznam.
Izgleda, da se tukaj oglašajo predvsem tiste, ki gredo v službo počivat in se praskat po riti. Veliko težje je bit doma in skrbet za družino in dom. Avtorici predlagam, da si zaradi lastnega zdravja poišče kakšno primerno službo, dokler ne izgori do konca. Tako se bodo odgovornosti doma nekoliko porazdelile še na druge.
Jaz te popolnoma razumem, mene bi taka dnevna rutina ubijala isto ali še bolj. Dejansko je enostavneje 8 ur na polno delati v službi, kjer zamenjaš okolje, malo odmisliš domače, delaš nekaj, kar ima na koncu nek rezultat, potem pa prideš domov in ker veš, da imaš samo par ur za delo doma in biti z družino, si čas drugače rezporediš/ceniš. Tvoj dan pa je samo enolično garanje, gledati 24/7 težkega invalida in zanj skrbeti pa kruto.
Ko berem tvoje zapise se mi zdi, da se te loteva neko depresivno stanje, res res polagam ti na srece, omisli si neko dejavnost – bilo kaj – šport, krožek, klub, nekaj, kamor boš lahko pobegnila pred domačimi obveznostmi. Če nimaš teh možnosti v svojem okolju, se lahko lotiš teka: si postaviš cilje, najprej 1 km, nato 2, kasneje še več in imaš za cilj preteči 10km maraton. Boš videla, kako boš zadovoljna sama s sabo! Odžrlo ti bo urico na dan, in to si lahko privošči vsak, izgovorov ni! To je bil samo predlog, kakršnakoli dejavnost bo super. Samo moraš še izkopati iz te rutine, ker boš bredla globlje in globlje. Vso srečo ti želim!
Od prijateljic najbrž dobiš pod nos zato, ker same opravljajo enaka dela – od 16.00 ali 17.00 ure dalje. Ti pa od 8.00 zjutraj dalje. Vmes si lahko tudi kadar koli skuhaš kavico, kadar koli skočiš menjat vložek, kadar koli odpreš okno in se zazreš ven, kadar koli prižgeš tv in poslušaš kaj se dogaja v svetu in oprosti – kadar koli se lahko za 3 minute počiš na kavč. Pa čeprav za 3 minute in ne za ves dan.
Prijateljice pridejo domov po 8 ali 9 urah službe, nekatere se vozijo 10, druge 20 minut, nekatere več. Doma jih čaka to, kar je tebe čakalo ob 8.00.
Če bi poskusila malo tako kot tvoje prijateljice bi te prec končala izgorelost “zaradi nenehnega napora”.
Če je izgorelost zaradi rutine, je pa druga reč.
[/quote]
Ti pa nimaš pojma o tem, kar piše avtorica, kajne! Ona ima majhne otroke in invalida, ki zahteva skrb 24 ur na dan, to je dosti težje kot biti v službi. Pomoči nima nobene.
Drugo je, če bi bila doma sama, da bi vse delala počasi in brezskrbno.
Kako ste nekatere ozkogledne, pojma nimate o življenju!
[/quote]
A prijateljice, ki delajo v službi in imajo majhne otroke in ostarele starše misliš, da ne obstajajo?
Misliš ti, da jaz tega nisem nikoli videla in doživela? Misliš, da nisem jaz s tem zrastla mogoče? Z očetom, ki je vozil tovornjak po evropi in ga ni bilo po več dni skupaj, z mamo, ki je delala v dveh izmenah in skrbela zame, za brata in za ostarela taščo in tasta? Brez vozniškega izpita in v kreditih, da smo lahko prištukali prostor (prilagojen, seveda), da sta se dedek in babica priselila v hišo, ker bi če ne na vasi glih zgnila sama, saj za dom ni bilo dovolj denarja?!
Jaz cenim in vem, kako to je, ne presenem pa, da mislite, da se zaposlenim ljudem to ne more zgodit, pa imajo potem 10 ur manj v celem dnevu pa vseeno skrbijo za otroke in ostarele, sam njej se očitno nič ne sme rečt, ker se v prvi vrsti smili sama sebi.
Imaš poln kufer – vsega preveč! Nepokretno mamo (vem, kako hudo je skrbeti za težkega bolnika) in zraven še več otrok, nekateri imajo še težave pri učenju. Zlomilo bi vsakega, oziroma vsako! Preveč, mnogo preveč je na tebi. Ne vidiš izhoda, izmozgana si, utrujena, naprej ne bo šlo tako.
Si razmislila o tem, da bi dala mamo v dom, vsaj za nekaj časa, da se odpočiješ? Verjemi, če bo mama par mesecev v domu, ji ne bo hudega. Če leži doma, bo ležala tudi v domu, jo boš šla obiskat in boš imela nekaj več časa zase. Najprej moraš poskrbeti zase in za svoje zdravje. Če obnemoreš, kaj bo potem? Če te dokončno zlomi, potem bo mama morala v dom in kaj bo z otroki?
Jaz bi ti svetovala kakšen pogovor pri psihologu ali psihiatru. Glede na tvojo utrujenost, menim, da si v depresiji. Preveč se je zgrnilo nate.
Najbrž tudi mož nima kaj preveč posluha. Zanj je bilo vedno samoumevno, da je bilo vse narejeno. Možje, ki imajo žene doma, postanejo še bolj razvajeni, saj jim sčasoma doma ni treba niti migniti, ker žena vse postori.
Želim ti,da najdeš izhod iz te težke situacije. Imaš kakšno prijateljico, sestro, sorodnico, ki bi ti bila pripravljena pomagati?
Najprej se pogovori z mamo. Ona je že zelo hudo bolna, ti pa si na dobri poti … ne moreš in ona kot mama, če ni čisto dementna, bi to morala videti. Naj razmisli, da bi šla v dom. Resno ti to svetujem. Ker sem bila na tem in na prvi pogled se res ne zdi nič takega še nekaj časa žrtvovati za obnemoglega svojca, ampak ni samo to. Je še to, da si vezan, nikamor ne moreš, še za vikend ne, kaj šele dopust, zanj nameniš tisti dragoceni prosti čas, ki ga enostavno vsak od nas potrebuje in tudi zasluži!
Ne zmoreš, to ti zdaj vsak dan kaže tudi telo, ki se je začelo upirati. Sama praviš, da si niti zaupat ne moreš več, da med vožnjo ne boš zaspala – halo! Vsi alarmi se oglašajo … da ne bo na koncu tvoja mama tebe preživela.
Ti pa nimaš pojma o tem, kar piše avtorica, kajne! Ona ima majhne otroke in invalida, ki zahteva skrb 24 ur na dan, to je dosti težje kot biti v službi. Pomoči nima nobene.
Drugo je, če bi bila doma sama, da bi vse delala počasi in brezskrbno.
Kako ste nekatere ozkogledne, pojma nimate o življenju!
[/quote]
A prijateljice, ki delajo v službi in imajo majhne otroke in ostarele starše misliš, da ne obstajajo?
Misliš ti, da jaz tega nisem nikoli videla in doživela? Misliš, da nisem jaz s tem zrastla mogoče? Z očetom, ki je vozil tovornjak po evropi in ga ni bilo po več dni skupaj, z mamo, ki je delala v dveh izmenah in skrbela zame, za brata in za ostarela taščo in tasta? Brez vozniškega izpita in v kreditih, da smo lahko prištukali prostor (prilagojen, seveda), da sta se dedek in babica priselila v hišo, ker bi če ne na vasi glih zgnila sama, saj za dom ni bilo dovolj denarja?!
Jaz cenim in vem, kako to je, ne presenem pa, da mislite, da se zaposlenim ljudem to ne more zgodit, pa imajo potem 10 ur manj v celem dnevu pa vseeno skrbijo za otroke in ostarele, sam njej se očitno nič ne sme rečt, ker se v prvi vrsti smili sama sebi.
[/quote]
Ženske, ki so v službi, so odsotne 8, 9 ali celo 10 ur! V tem času ne morejo skrbeti za ostarele starše, če so le-ti v postelji, nepokretni, a to razumeš? Se pravi, da mora nekdo drug v tem času poskrbeti zanje!
Otroci so v tem času v vrtcu, oziroma v varstvu, ta ženska pa ima na grbi 24 ur na dan nepokretnega bolnika in več otrok (ne samo enega ali dva) in še ti otroci imajo težave v šoli, si daš to dopovedati?
Nisem niti brala vseh odgovorov, povem pa, kako se počutim sama. Tenutno se mi “odprira” možnost na dveh koncih za službo, če pa ne bo nič, pa se bojim, da se bom sesula. Dobesedno. Jemljem antidepresive. Mož mi je dva dni nazaj očital, da igram žrtev, da se smilim sama sebi. Jočem. Danes že celo dopoldne. Ne morem ven. Pogledala sem en film, potem, ko je bilo vse (otroci v šoli, pospravljeno, kuhano…)
Moz
Po nesreči sem pritisnila pošlji.
Torej, mož me ne razume. On je trden kot skala. Dela kot konj, v službi, doma na vrtu, v delavnici.
Menim,’da ne bo dolgo, ko bom pristala v bolnišnici. Po eni strani si kar želim, da bi se odklopila od te rutine, pa da bi malo videli, kako je, če mame ni doma. Mi je žal, da tako razmišljam, a drugače ne vem in znam.
Ne razumejo te, ker jim ni treba. Ker jim odnašaš tisto, kar bi morali narediti tudi drugi.
Ko boš postavila mejo, se BODO MORALI vključiti.
Izgorela se, ker vsem rečeš JA
samo sebi rečeš NE
Ko boš poskrbela za sebe, boš rešila ta problem.
Razdeli delo.
Naj mož pride prej in poskrbi tudi on za otroke.
A da ne more, ker dela? Potem bi moral dovolj zaslužiti, da VAMA plača pomoč / varuško ,…..
Če si edini sorodnik / hči mame, te mogoče še razumem.
Če nisio delo razdeli in povej da ne moreš več, da si zbolela.
Ne razumejo te, ker jim ni treba. Ker jim odnašaš tisto, kar bi morali narediti tudi drugi.
Ko boš postavila mejo, se BODO MORALI vključiti.
Izgorela se, ker vsem rečeš JA
samo sebi rečeš NE
Ko boš poskrbela za sebe, boš rešila ta problem.
Razdeli delo.
Naj mož pride prej in poskrbi tudi on za otroke.
A da ne more, ker dela? Potem bi moral dovolj zaslužiti, da VAMA plača pomoč / varuško ,…..
Če si edini sorodnik / hči mame, te mogoče še razumem.
Če nisio delo razdeli in povej da ne moreš več, da si zbolela.
[/quote]
Da bi jaz možu rekla, da naj zasluži več kot zasluži, me pošlje v 3pm. Da lahko grem, če mi kaj ne paše. Je že mel ideje, da se bo on kar nehal truditi, da bomo pa pač šli pod most živeti :-(( res, žalostna sem, na momente bi ubila ali sebe, ali pa njega.
Ti pa nimaš pojma o tem, kar piše avtorica, kajne! Ona ima majhne otroke in invalida, ki zahteva skrb 24 ur na dan, to je dosti težje kot biti v službi. Pomoči nima nobene.
Drugo je, če bi bila doma sama, da bi vse delala počasi in brezskrbno.
Kako ste nekatere ozkogledne, pojma nimate o življenju!
[/quote]
A prijateljice, ki delajo v službi in imajo majhne otroke in ostarele starše misliš, da ne obstajajo?
Misliš ti, da jaz tega nisem nikoli videla in doživela? Misliš, da nisem jaz s tem zrastla mogoče? Z očetom, ki je vozil tovornjak po evropi in ga ni bilo po več dni skupaj, z mamo, ki je delala v dveh izmenah in skrbela zame, za brata in za ostarela taščo in tasta? Brez vozniškega izpita in v kreditih, da smo lahko prištukali prostor (prilagojen, seveda), da sta se dedek in babica priselila v hišo, ker bi če ne na vasi glih zgnila sama, saj za dom ni bilo dovolj denarja?!
Jaz cenim in vem, kako to je, ne presenem pa, da mislite, da se zaposlenim ljudem to ne more zgodit, pa imajo potem 10 ur manj v celem dnevu pa vseeno skrbijo za otroke in ostarele, sam njej se očitno nič ne sme rečt, ker se v prvi vrsti smili sama sebi.
[/quote]
Tukaj ne gre za tekmovanje komu je hujše. Mislim, da bi lahko bili sposobni resno vzeti napisano, in se ukvarjati s problemom, ki ga je ta gospa izpostavila. Njej ne pomaga, če ji pišeš, da njena situacija ni nič posebnega, ker so itak take in take še hujše …
Verjamem, da se gospa počuti, kot je napisala. In verjetno je že kdo to izkusil, in prišel do kakšne rešitve. Jaz na žalost kaj pametnega napisat o tem ne vem, a res je, da moramo znat najt čas in rešitev zase pravočasno. In to ta gospa išče / prosi za pomoč.
Vse razumem, imam podobno zgodbo, z razliko da sem v sližbi in da je mama (83) ki živi sama delno samostojna, ampak vsak dan hodim k njej, ji dejansko vse postorim… Deljen delovni čas, vodja, v povprečju 10 ur od doma. Spim zelo malo, je pa BISTVO to, da je mož 100% pri stvari-razumevajoč, kolikor more pomaga, vključuje otroke… Če ne bi bil tak, ne bi zdržala, tako pa je vse lažje.
To ti manjka avtorica. Žal mi je zate.
Mja. Motnje, ki jih je naštel Desi, lahko poslabšajo situacijo: Narcisoidnost – slabo zaupanje vase, posledično postavljanje sam sebi previsokih ciljev in še bolj omajano zaupanje, ko jih ne dosežeš. kar povzroča stres, ki (lahko) povzroča hormonske motnje in povzroča izgorelost. OKM enako, lahko pa je tudi posledica in se pojavi kot (slab) poskus uravnavanja stresnih situacij. Že videno eno in drugo in tretje.
Seveda pa se lahko hormoni stresejo brez kakih psihičnih dejavnikov, stres pa se pojavi zato, ker človek sam sebi ne dovoli biti počasnejši in manj sposoben.
In še tretje – upočasnjevanje je čisto normalen, naravni del staranja, današnja družba pa živi v želji po večni mladosti, večno napeti koži in večno top produktivnosti. Pa imamo spet neskladje in lepe možnosti za izgorelost.
Kakor koli, prvo “zdravilo” je: znižati standarde.
Otroke prijavit v šoli na kosilo, tako kot ga imajo otroci zaposlenih staršev, pa jim nič zaradi tega ne manjka. Še boljše, če se naroči še 2 porciji za domov in je potem treba skuhati samo en dietni obrok. To je pa dosti lažje kot 3-hodno kosilo za 10 ljudi.
Otroci naj hodijo samo na tiste dejavnosti, do katerih lahko pridejo brez mama-taksija. Če ne morejo na nobeno, pa tudi nič hudega. Jim bo ostal čas za učenje in delo doma in čez 10 let bodo imeli od tega itak več koristi kot od lončarskega krožka ali igranja klavirja.
Doma naj ne pomagajo, ampak naj primejo za delo. Če en 12- ali 15-letnik ne zna prekopati vrta, da lahko samo navtikaš flance v zemljo, si sicer falila pri vzgoji, ampak še ni prepozno, da se nauči. Pri 10 verjetno znajo namazat pašteto na kruh in skuhat čaj, pa na koncu zložit posodo v pomivalca. Torej mirno lahko en pripravi večerjo za vse; pač tisti, ki ima ta dan najmanj šolskih obveznosti oz. največ časa. Če jih je veliko, se menjajo. Pošteno delati za skupno dobro in ne “hvatati krivine” na račun drugih je tudi dobra popotnica za naprej. Ker, ja, tudi pošteni so lahko uspešni.
Pri šolskem delu lahko bolj nadarjeni otroci pomagajo počasnejšim. Znanje ima zanimivo lastnost, več kot ga daješ drugim, več ga imaš sam.
Drugo “zdravilo”: prizemljiti vse ostale udeležence. Zna biti trdo, ampak brez tega ne gre. Poveš, v prvi osebi, da sicer na zunaj ni videti, ampak imaš težave in ne zmoreš. Če bi si zlomila nogo, tudi ne bi zmogla. Domači bi ti bili verjetno pripravljeni po najboljših močeh olajšati situacijo. No, zdaj je enako, samo da nisi zlomljena od zunaj, ampak od znotraj. Povej. Govori tolikokrat in s toliko primeri, dokler ne bodo razumeli.
In hkrati izvajaj zdravilo 1. Naredi samo toliko, kot zmoreš. Če koga moti prah, naj ga obriše. Če kdo nima čistih nogavic, naj si jih opere, drugič pa naj gleda, da se pravi čas znajdejo v košu, ker jih pod posteljo in za omarami pač ne boš več iskala.
In še tretje: najemi dodatno pomoč. Nekaj pomoči negovalke, praviš, že imaš. Preveri, če lahko dobiš kaj več, tudi če z doplačilom.
Pismo Rosno, ampak avtorica nima denarja! Ona ni zaposlena, je doma gospodinja. Moževa plača pa najbrž je kakršna je in mora z njo vzdrževati tudi ženo in več otrok. Tu stvari niso tako enostavne. Mama, za katero avtorica skrbi, ima verjetno zelo nizko pokojnino. Če bi imela dobro pokojnino, bi bila lahko oskrbovanka v domu za starejše. En kup problemov bi bilo rešenih. Avtorica ima probleme tudi z otroci, ki so šoloobvezni, imajo težave v šoli – mislim, da bi tu potrebovala pomoč kakšnih učiteljev pri dodatnem oz. dopolnilnem pouku.
Do sedaj je vse to zmogla, zdaj pa se je sesula. Mislim, da je padla v depresijo in potrebuje strokovno pomoč in razbremenitev. Kako vse to izvesti, pa je dobro vprašanje.
Starši, ki imajo enega ali dva otroka, so velikokrat deležni pomoči dedkov in babic z obeh strani, ta uboga ženska s kopico otrok pa mora še sama skrbeti za obnemoglo mamo. Mož pride domov zvečer utrujen in najbrž nima niti želje, da bi se še ukvarjal z otroci.
Torej avtorica ima vsega preveč in enostavno ne more več.