Pozdravljeni,
z izgorelostjo se, bolj ali manj intenzivno, srečujem že več kot 15 let. Teoretično mi je o tej bolezni vse jasno, v praksi pa si žal ne znam več pomagati.

Jemljem AD Wellbutrin. Je bilo že stanje, ko sem lahko dozo zmanjšala, a se je stanje potem spet poslabšalo. Stara sem 53 let, prekomerna telesna teža, v lastnem podjetju (storitvena dejavnost) sem za vse sama. Sin je osnovnošolec, ki potrebuje mojo pomoč pri učenju (z odločbo).

Iz leta v leto imam manj moči, poskusila sem že marsikaj, sedaj nimam volje in moči za nič… Nimam prijateljic, s katerimi bi lahko bila res to, kar sem, običajno sem jaz tista, ki rešuje njihove izzive.

Živimo v res majhnem stanovanju, kjer nimam lastne postelje (spim na sedežni), nobenega miru, denarja za večjega ali za najem nimamo. Delam od doma, tako da sem cel dan v tem okolju. Po eni strani še dobro, ker trenutno ne zmorem 8-urnega tempa redne službe.

Očitam si, da sem nesposobna, da ne moremo imeti boljšega standarda, pri teh letih sem predvidevala, da bomo imeli hišo oz. večje stanovanje in vikend. Še posebej, ko gledam moje vrstnike… Počutim se nesposobno, ker ne zmorem vsega, poslovnih, družinskih in šolskih obveznosti… Da se kaj premakne v naši družini, moram biti organizator jaz. Dokler sem imela moč, je šlo, sedaj ko nimam moči, me še to dodatno ubija. Z možem se razumeva, a on je zadovoljen s tem, kar imamo in v njem nimam pomoči pri napredku…

Že nekaj časa imam občutek, da se mi življenje izteka, jaz pa v življenju nisem nič dosegla (ali zelo malo), zato sem nestrpna, nepotrpežljiva… Kaj mi pomaga izobrazba, če sedaj živimo v povprečju?!

Kje dobiti moč in energijo, da bom lahko delala v podjetju in da začnem spet živeti, ne životariti?? Sedaj strgam zadnje atome energije za najnujnejše… Prosim, ne recite mi, da sem premalo hvaležna in da moram biti zadovoljna s tem, kar imamo… Se moram res sprijazniti s tem?!

Za vsak nasvet vam bom hvaležna. Prosim, ne obtožujte me, za to sem sama dovolj velik mojster…

Vse dobro in obilo zdravja vsem.

Spoštovani,

zelo dobro vas razumem. Tudi sam dobro poznam in izgorelost in (s tem povezano) prekomerno telesno težo. Sprašujete: »Kje dobiti moč in energijo, da bom lahko delala v podjetju in da začnem spet živeti, ne životariti??« Vaše vprašanje vsebuje nianso, ki bi lahko bila pomembna. Začnete s: »Kje dobiti moč in energijo …«. Videti je kot da upate, da je nekje mogoče najti dodatne zaloge energije, da bi zmogli vse, kar ste si naložili. Da iščete oziroma že kar hlastate za dodatno energijo, namiguje tudi naslednji stavek: »Sedaj strgam zadnje atome energije za najnujnejše…«. Žal te dodatne zaloge energije ne obstajajo. Zato bi bilo bolj natančno vprašanje tole: »Kaj naj ukrenem, da si povrnem svojo moč in energijo, da bom lahko delala v podjetju in da začnem spet živeti, ne životariti??«

Klienti podobno kot vi pogosto komentirajo: »O izgorelosti mi je že vse jasno, ampak …« Največkrat se izkaže, da še zdaleč ne vedo vsega. Kar je seveda normalno. Saj nihče ne. Je pa ta njihov komentar, da že vse vedo, povezan z naslednjim. Že v otroštvu so si zgradili prepričanja v smislu: »Sem v biti slab in nesposoben. Zato bom to prikrival s tem, da bom prevzemal odgovornost za vse okrog sebe, da se ne bom naslanjal na druge, da se bom pred drugimi pokazal kot nadpovprečno uspešen itd.« In to, da še ne vedo dovolj o izgorelosti, je ne samo normalno, ampak celo zelo dobro. Ker pomeni, da obstaja nekdo, ki o tej temi ve več in ki lahko svetuje pri rehabilitaciji. To pa pomeni, da obstaja rešitev.

V vaši situaciji je nekako tako, da se oseba lahko odloči ali bo težavo še naprej krpala ali pa jo rešila. Krpanje skoraj vedno pomeni bolj životarjenje kot kvalitetno življenja. Ne vidim pa razloga, da zadeve ne bi rešili. Mnogi so to že naredili, zakaj ne bi še vi? Če ste že brali o izgorelosti, potem ste najbrž že naleteli na moj nasvet, da se uspešna rehabilitacije vodi po dveh linijah:

1. Vzpostavitev življenjskih pogojev, da se psihofizični sistem spočije, da se oseba začasno umakne od stresnih stimulusov, da se povrne energija ter življenjski elan.

2. Da oseba v okviru kvalitetnega psihoterapevtskega procesa spremeni tista svoja iracionalna prepričanja, ki so nekoč v otroštvu odigrala svojo vlogo, danes pa so nefunkcionalna in znižujejo kvaliteto življenja.

Celoten proces se običajno začne s prvimi nekaj urami psihoterapije. Cilj te prve faze je, da klient skupaj s terapevtom sestavi celotno sliko: odnosi v otroštvu, psihološki izvor težave, ocena psihofizičnega stanja, načrt rehabilitacije, upravljanje s stresorji/napori, pa da oseba razume kako z lastno psihološko strukturo prispeva k svoji izgorelosti in seveda kaj hoče spremeniti, da ne bi še kdaj padla v isto luknjo. Načrt rehabilitacije ne pomeni, da terapevt reče: »Rabite toliko in toliko bolniške.«, ampak, da klient skupaj s terapevtom poišče načine, ki omogočajo rehabilitacijo in so hkrati za klilenta sprejemljivi oziroma prilagojeni njegovi življenjski situaciji.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić