Sem izgorela. Tri mesece sem že na bolniški zaradi napadov panike. Prve tablete, ki mi jih je predpisal psihiater ni niso ustrezale, zda jemljem Paroxat, napadi so se umirili. Težava je, da kjub temu, da so se napadi umirili, jaz telesno komaj funkcioniram. Bolniško mi želijo zaključit, jaz pa se komaj premikam. Sem brez moči in brez energije. Prosim za nasvet na koga se naj obrnem za izgorelost na podroćju Maribora. Panične napade mi je zdravil psihiater s katerim sem zelo nezadovoljna. Hodim tudi na psihoterapijo, seveda samoplačniško. Kako naj si podaljšam bolniško oz. kako naj si pomagam?

Spoštovani,

Iz vašega kratkega zapisa bi lahko sklepal, da je bistvo vaše težave nekje na relaciji vi-psihiater.

Prva težava je, če vas zdravi psihiater, s čigar delom ste kot pravite zelo nezadovoljni. Predlagam, da si poiščete drugega psihiatra, s čigar delom boste zadovoljni. Če boste nezadovoljni tudi z drugim ali tretjim psihiatrom, potem bi veljalo pogledati ali so vaša pričakovanja v skladu s tem, kar ponuja psihiatrija.

Druga stvar, ki kaže, da nekaj v vaši obravnavi ni v redu, je to, da vi pravite, da komaj funkcionirate, zdravstveni sistem pa vas pošilja v službo. Moje izkušnje in izkušnje mojih klientov s psihiatri so zelo različne. Psihiatri imajo do zavarovalnic svoje obveznosti. V nekaterih primerih so osebe z izgorelsotjo morale iti poskusiti v službo, da je potem zdravstveni sistem res verjel, da ne gre. Ne vem, če to velja za vaš primer.

Tretje vprašanje, ki se mi poraja ob vašem vprašanju, je: kako, da niste teh vprašanj rešili že s psihoterapevtom? Sem prepičan, da obstaja razlog za to, se mi pa zdi nenavadno. Psihoterapevt je tisti, ki edini pozna celotno klientovo zgodbo v globino, In skupaj z njim naj bi klient izdelal in izvajal načrt rehabilitacije. Psihoterapevti pogosto tudi napišejo mnenje, na katerega se potem lahko nasloni psihiater in komisija.

Tudi tega, da ste po treh mesecih bolniške še fizično čisto na tleh, ne gre zanemaraiti. Ali ste v okviru medicine opravili vse preiskave, da ste izključili možnost telesnega vzroka težav? Če je medicina odločila, da gre za težave psihološkega izvora – kaj je napisal psihiater kot diagnozo oziroma v ambulantni zapisnik?

Peto vprašanje, ki se mi poraja, je: s kakšnim namenom iščete še četrtega strokovnjaka (za izgorelost). Poleg osebnega zdravnika, psihiatra, psihoterapevta, še strokovnjaka za izgorelost? V okolici Maribora sicer ne poznam nikogar, ki bi se ukvarjal prav z izgorelostjo.

Napisal sem več vprašanj kot odgovorov. Ampak včasih so tudi vprašanja koristna. Če želite postaviti še kakšno konkretno podvprašanje, vam bom z veseljem odgovoril.

Lep pozdrav,

Gospa KLM je izginila, zanima nas kako vam je šla naprej življenska situacija?
Vse preveč se nas znajde v podobni stiski.
Družba, ki težav še ni izkusila, je nekako tudi delno lahko upravičena, da je do takih primerov skeptična in celo deluje sumničavo, kot da ugotavljajo prevaro hipohondrije…
Dejansko si človek ne more instantno diskretno pomagati!
Odpiranje in podaljševanje dolge bolniške, že samo po sebi razkrije ožjemu krogu, sodelavcem, da imaš neke težave. Sistem te hkrati sili na delo, hkrati pa ti ne ponuja nobene rešitve, pomoči. Tisti Helexi, Cipralexi, Zolofti, Paroxati, Sexorati, to so samo obliži. Kako si dejansko pomagati? Zdravstvo nudi samo te tablete. Po tem lahko gremo na psihoterapije in se mesece, leta pogovarjamo o otroštvu. Da pogovor dobro dene, vendar ne pomaga vsakomur. Po tem, ko nam očitno uradna medicina obrne hrbet v praksi, se začnemo spogledovati po alternativi. Tam šele pričnemo orati po ledu. Neskončno število možnosti, bioenergetiki, regresije, kristali, psihične operacije, homeopatije, joge, meditacije, autosugestije, epigenetika, romarske poti, hare krišna, radiostezija, vedeževanje, frekvenčne terapije, amuleti, eterična olja, akupunktura, akupresura, in še in še….vsak obljublja izboljšanje, seveda priporoča recimo 10 obiskov. Vsak obisk večinoma med 30€ in 80€, odvisno kdo. Teh, ki ponujajo je tisoče, kako izbrati pravega. Mnogi nimajo toliko denarja, da bi kar po vrsti sprobavali vsakega ‘čarovnika’. Nekako smo prepuščeni sami sebi. Gorje človeku, ki je potreben pomoči. Tudi sam sem še vedno v iskanju pravega načina in veni in v sebi, kako si pomagati. Hvala bogu delam in ne potrebujem bolniške, vendar pogosto zelo trpim zaradi slabega počutja. Upam, da bom zdržal ta lajf oddelat do konca.

Nekateri kao dajo odpoved in se iščejo celo življenje. Zame to ni opcija. Torej moraš imeti denar za življenje od dediščin, ali pa živeti bolj klošarsko. Pa tudi smatram, da je v življenju na tem planetu dobro biti vključen v sistem preko službovanja.

Torej iščemo naprej to rešitev, kako se rešit trpljenja, ko te boli glava, se ti vrti, imaš tesnobe, napade, vrtoglavice, stiske, slabosti in podobno, navzven si pa cel fantastičen, funkcioniraš, služba, družina, vse super. In ne ne rabiš se preveč ukvarjat s svojim počutjem. Ti se ne ukvarjaš s počutjem popolnoma nič. Samo vidiš al si ok, al pa ne. Še kdo podobno razmišlja tukaj? Lep pozdrav vsem.

Razmišljam popolnoma isto kot vi, Naključni

Živjo. Zaenkrat nismo še izumili tople vode, glede dobrega spanja je bilo že dosti govora pa vendar. Dobil sem eno najmanjšo kapsulo Kventinax na večer, antidepresiv, vendar ponoči bistveno bolje in trdno spim in boljše funkcioniram čez dan. Brez tega sem že nekaj let plitko spal, se celo noč obračal, nisem našel prave pozicije, misli so mi tavale. Sicer sem kot mlad fant imel pomisleke glede jemanja kemije, vendar ko je potrebno nimaš kaj veliko izbire. Konec koncev moja stara mama je jemala kilo tablet na dan celo življenje, pa je vseeno oddelala 94 let. Vsekakor prej leta in leta probaš številne domače zvarke, žavbe, navade, spremembe, bla bla, vendar če ne gre , ne gre. Še vedno me navdušujejo zgodbe forumašev, ki se oglasijo pri kakemu bioenergetiku in so po obisku kot novi. Tudi sam bi si želel take izkušnje. Bil sem pri številnih, večinoma prijetne izkušnje, vendar brez pretiranih rezultatov.

Pozdravljeni,

od te objave je dobri dve leti. Za Naključnega…
v bolniškem staležu sem bila 7 mesecev. Borba za stalež je bila nora… Ker je dolgotrajna bolniška odloča komisija… Naj povem, da so nekje v četrtem mesecu staleža dokumentacijo za podaljšanje izgubili in da sem vmes dala cel dopust za delodajalca, da je delodajalec lahko zaključil mesec. Po sedmih mesecih staleža sem bila mesec dni na 4 ure. Prvi dan, ko sem prišla v službo je direktor znorel…, v smislu kaj se grem… Pred izgorelostjo bi me prizadelo. Zdaj me ni več… Na uradniške zadeve komisije nimam vpliva, zdravniško dokumentacijo imam za podaljšanje staleža in vem da bo podaljšan in sem samo posrednik med zdravnikom in komisijo. Zakaj sem v bolniški ve. Ve za izgorelost, podrobnosti pa mu nisem dolžna razlagat. Sem ga utišala v minuti. Sem mu tolk stopla na ego, da me je začel pri delu zajebavat… me ni ganilo… Naredila sem kar hoče, četudi so bile ene stvari popolnoma nesmiselne oz. na pol bolane. Ok, hočeš še kaj?
Pot do energije v telesu je bila dolga. Še zdaj nisem tako kot bi morala biti. Še vedno imam nihanja energije, vendar so časovni presledki vedno daljši. Po dveh letih sem nehala jemati antidepresiv. Počutje je ok.
Antidepresivi so mi bili v pomoč pri napadih panike. Psihoterapija mi je pomagala, da sem odkrila kaj mi škoduje in me vrnila v zgodnje otroštvo, da sem odkrila zakaj odreagiram tako kot odreagiram. Bownova terapija je bila kar neki… bi mi bolj ustrezala masaža. Je ne priporočam. Tudi na hipnozo sem šla. In ta mi je poleg psihoterapije najbolj pomagala. Tu sem našla svojo malo punčko v sebi… Veliko so mi pomagali tudi dodatki k prehrani. Težko je najti pravega, ki ti ustreza…

In najbolj pomembna stvar: prekini stike z ljudmi, ki ti jemljejo energijo. Če gre za najbližje oz. sorodstvo zna biti še posebej boleče… Ampak… zapomni si;”TVOJEGA ZDRAVJA NI VREDEN NIHČE!”. Da se! In veš kaj…, ko to predelaš brez vsake slabe vesti rečeš NE! In pri tem nimaš nobene slabe vesti.