Izbruhi jeze in stres in …
Kako po tvojem to dopoveš otroku pri 18-20 mesecih, kakšna kazen oz. reakcija bi po tvojem mnenju imela učinek? To, da ne gre nikamor, če mi ne da roke, sem ji zelo jasno pokazal, pa ni bilo učinka, ker se je sicer čutila čisto sposobna lesti po tistih skalah, meni je pa v želodcu stiskalo, ko sem pomislil na možnost padca v globino dva metra proč. Poniževanja, vključno s “po riti”, tega se ne mislim iti, za vse vrste odloženih posledic je premajhna, da bi jih razumela.
Predvsem tekmoval za mamičino pozornost. Dan, ko me je pustil je povedal, da:” se je utudil laufat za mano, da sem bila vedno en korak pred njim in da zdej, ko mene ne rabi več, da vidi koliko ima rad otroka.. ” Zdej je tudi izjavil, da nekako on verjetno sploh ne bi imel otroka, družine.. prejšnje bolj lahkotno življenje mu je bolj odgovarjalo, zadnjih nekaj let pa mu je prenapornih.
Kako po tvojem to dopoveš otroku pri 18-20 mesecih, kakšna kazen oz. reakcija bi po tvojem mnenju imela učinek? To, da ne gre nikamor, če mi ne da roke, sem ji zelo jasno pokazal, pa ni bilo učinka, ker se je sicer čutila čisto sposobna lesti po tistih skalah, meni je pa v želodcu stiskalo, ko sem pomislil na možnost padca v globino dva metra proč. Poniževanja, vključno s “po riti”, tega se ne mislim iti, za vse vrste odloženih posledic je premajhna, da bi jih razumela.[/quote]
Ne podcenjujte otroka!
Otrok zeloooo dobro razume, če sta starša nejevoljna, če povzdigneta glas nad njo, to je zanjo velika kazen, ker otrok je odvisen od vaju in njemu je v interesu, da sta dobra z njo.
Otrok izbira med: plezanje po skalah s čimer tvega padec in posledice, ki se jih absolutno ne zaveda in ena po riti, ki jo še kako dobro čuti takoj, oz sliši povzdignjen glas starša.
Otrok se odloča med tem kar mu je fajn in tem kar mu ni fajn. To je njegov osnovni in edini kriterij in če njemu ni fajn, če pleza po skalah, ker je očka hud, pač ne bo plezal/a po skalah, če je očka hud še, ko se meče po tleh bo tudi to opustila. Če jo bo pa očka samo nosil kot vrečo in ji lepo prigovarjal besede, ki zanjo itak nimajo še pravega pomena, se jih ne zaveda pa to ni NOBENA KAZEN in bo otrok nadaljeval v nedogled z neprimernim vedenjem. Otrok ne pozna pomena izgovorjenih besed, zelo dobro pa pozna mimiko obraza/telesa in vajin glas kdaj je prijazen in kdaj ni prijazen.
Tako preprosto je to.
Preprosto dokler otrok ne razvije abstraktnega načina razmišljanja (tam pri 6.letih), potem je zadeva bistveno težja, če ne kar nemogoča, zato ne zamudite sedaj tega časa “ko še nič ne ve”…. 😉
Itak, da mu je prenaporno, ker bi on moral še poskrbet za druge. Dokler ste drugi plesali okoli njega je bilo ok, sedaj mu je prenaporno….razvajenčku.
Škoda se ukvarjat z njim, če itak ne sodeluje. On “rabi pozornost”, kar pomeni, da se vrtiš okoli njega, po drugi strani pa najeda, da ti ne sledi…. itak, če se tako pasivno vede v odnosu do tebe.
Nesamozavesten in narcisoiden, s takimi ne vem, če je mogoče živet v zadovoljujočem odnosu…
Ne podcenjujem, reakcija na “ati hud” je, da se usede ali uleže na tla, prične jokati in se tolči po glavi z rokami (česar se je naučila v vrtcu). Zelo podobno, kot če jo odnesem stran, skratka nazaj izraža nezadovoljstvo z mojimi vzgojnimi prijemi. Vem, da je razlika med ati hud, “ati hud” in “”ati hud”” (norčavo) ampak, če reagiram (v strahu naprimer) presilovito, je rezultat jok, če premalo odločno na koncu tudi, tisto vmes je pa zgleda vsaj zame težko zadeti, pa tudi ženi uspeva precej spremenljivo.
bpbpbp očitno nekaj delate narobe.
Zakaj čakate toliko časa, da se otrok strmari?
Nap. zakaj ste dopustili, da spleza na skale in potem mali protestira, zakaj mu ne bi že prej preusmerili pozornosti in ga zaposlili s čim drugim?
Kakorkoli, sam ne bi (in nisem) dopuščal neprimernega vedenja pri otroku, še manj, da bi me izsiljeval s trmarjenjem.
Pot s plaže je vodila preko skal, v katere so bile vklesane stopnice. Vedno zahtevam, pa naj bodo stopnice kjerkoli, da mi da roko, ker njenemu ravnotežju še ne zaupam najbolj. Navadno sem vesel, če gre sama, ne morem je povsod nositi, raje jo držim za roko. Zakaj je takrat vztrajala, da hoče iti na vsak način sama in zavračala mojo roko, pri najboljši volji ne vem. Ker sva sicer šla večkrat dnevno po tej poti brez podobnih težav. Zdaj pa lahko res končamo s tem.
On, če otroku ne dovoliš, da se strmari, potem ga s tem učiš, da njegovi občutki niso pomembni, ampak, da je pomembno le to, kar misli starš, torej okolica. A ne vodi ta pot do nesamostojnega, nesamozavestnega otroka oziroma kasneje odraslega, ki se je sicer pripravljen prilagajati okolici, nase pa pozablja?
Lastno vrednost in s tem samostojnost in odločnost nam določa notranji kompas, ki se vzpostavi v zgodnjem otroštvu. Takrat je pomembno, da se otroku postavijo meje, ki jih mora spoštovat (če starš zahteva, da mu otrok da roko mora pri tem vztrajat, ne pa da ga pusti samega tekat okol, ker se mali tako odloči…). S tem, ko spoštuje meje je za te stvari pohvaljen, sprejet od staršev in to mu da potrditev, da je vreden, ljubljen, sprejet.. in na tej osnovi si gradi samozavest. Če tega ni in se otrok sam odloča, kr neki, ker itak nima izkušenj, doživlja več neuspehov, hkrati mu starši čustveno pogojujejo njegove odločitve, česar on v svoji glavi še ni sposoben sprocesirat zato je vedno bolj zmeden in ne ve kaj bi sam sabo.
Primer, če boš dal roko dobiš bonbon. In potem, če ne da roke mu najedajo še cel dan, da on ne dobi bonbona….Rezultat tega je samo to, da se otrok počuti nesprejetega, nevrednega, ker ga nimajo radi, ker ga odrivajo, ga kregajo in ne razume točno zakaj.
Povezovanje vzroka in posledica je zanj preveč kompleksno opravilo, ki mu mali otrok še ni dorasel. On rabi konkretne zahteve in konkretne pohvale in to takoj.
Pri takih, ki se ves čas upirajo deluje, da se otroku pove kaj bo sedaj in kaj bo potem.
Sedaj mi daš roko potem gremo v hišo….Sedaj si umij roke potem gremo za mizo…itd
Če se bo upiral pri prvem, se bo “pozabil” upret pri drugem opravilu, ker ga bo že sprejel za samoumevnega.
Vse to je pomembno zato, da bo nekoč odrasla oseba “vedela” da obstajajo določena pravila, ter spoznajo, da imajo tudi drugi potrebe, da niso sami center sveta in če se človek ravna po pravilih mu je lažje živet in je zadovoljen sam s sabo. Težje je tistim, ki si za sproti izmišljujejo svoja pravila in so večni uporniki brez razloga kot je to nap. partner od “636”.
Dobro je napisal, se strinjam. Ko človek napiše samo par besed, je težko razumeti vse podrobnosti, ki stojijo za tem, ker se lahko precej razlikujejo od posameznika do posameznika. Zato sem ga malo spodbudil, ker vem, da dostkrat kaj koristnega napiše. 🙂
Definitivno je konec, po 13 letih pravi, da ni več iskric. Štiri mesece se trudim, mu kažem, da sem spremenila kar mu ni všeč, vse sem naredila, vse. Pa nič ne pomaga,( ne ljubi me več ,pol včasih pravi, da tudi če me, da bo šel čez ljubezen), ne želi si več takšnega odnosa, da se je trudil par let. Trudil se je sam pri sebi, nikoli pa meni ni nič rekel, da sem jaz kriva, vedno se je zgovarjal na službo. Jaz sploh ne morem dojet, kako lahko nekdo, ki me je imel tako rad vse zavrže brez opozorila, brez možnosti, pa vidi, da bi bil dovolj samo en resen pogovor, pa bi jaz dojela ene stvari. Zakaj mi ni povedal, kdo to razume? Vse bi naredila in sem vse naredila, ampak sem ga zgubila. Kriva sem, da je otroku razpadla družina, kriva sem za otrokovo zafurano življenje, pa tako sem si želela, da bi bili srečna družina, to mi je pomenilo največ na svetu. Tako me je bolelo, ko je bil grd do otroka, zdej pa pravi, da sem še zato jaz kriva. Vse sem jaz kriva, on je pa samo kriv, da ni nič povedal. Jaz sem kriva, da se je čutil zapostavljenjega, da je bil živčen in da me ne ljubi več.
Tako je, kot je povedal, oba sta kriva, on ker ni povedal, ti ker nisi opazila/ukrepala, kljub njegovi tišini. Znašla sta se v bistvu v slepi ulici in zdaj sta menda prišla do konca. Ti tudi, če bi prej karkoli rekla/ukrepala, vprašanje, če bi njega to premaknilo. In on, tudi, če bi prej povedal, je vprašanje, če bi to tebe kaj zganilo, saj te tudi njegova tišina ni pretirano motila.
Za dober odnos je potrebno, da oba sodelujeta in opazujeta tako sebe kot partnerja, v vsakem trenutku odnosa. Ni pometanja pod predprogo. Vama se je pač preproga dvignila od prevelikega kupa smeti.
@636
Pa naj spakira kufre in proba na svoje, če noče, mu jih daj pa kar ti, trial separation je bila svoje čase ponekod celo obvezna pred ločitvijo. Jest stavim, da bo čez 3-6 mesecev spet prijazen do tebe, toliko, da se naveliča biti player ali skočiti v drugo puberteto ali kakrkoli že ga mika, ker ni zares samostojen. Razen, če mu v tem času ne uspe se kolikor toliko resno zaplesti s kakšno drugo.
Ja, ni tako enostavno. Noče preizkusno it, ampak ga moram kar izplačat, zato moram vzet kredit, pa še zmenit se morava za otroka, zato ne more kar malo it, pol pa če ga mine priti nazaj. Zato sem mu dala dosti časa, štiri mesece je že, v katerih bi lahko videl, kaj se je spremenilo, kaj je šlo na boljše z moje strani.. samo njemu se ne da nič potrudit, ker itak ni več iskric z njegove strani. Poudarek daje samo negativnim stvarem v najini zvezi tko, da nimam več kej. Žalostno je, da jaz pa ravno obratno, se spominjam večinoma pozitivnih stvari. Zavedam se tudi negativnih, ampak sem mislila, da bi jih sedaj s komunikacijo lahko reševala. Pa itak je nekako prekinil stike z vsemi, ki so ga kadarkoli v življenju prizadeli (očetom, najboljšim prijateljem, mano..).