Izbruhi jeze
…je nekaj v meni, česar bi se rada odvadila, pa ne gre…
Konstantnose mi dogaja, da vzkipljivo in zajedljivo odreagiram v pogovorih, predvsem s partnerjem, mamo.
V tistem trenutku se počuti izzvano in da totalno živčno odreagiram je edino, kar pride spontano iz mene.
Tega problema se že dolgo zavedam, a nikakor, da se že končno naučim v določenem trenutku obvladati…
Help!!!
To ni stvar navade. Analiziraj svoje izbruhe in ugotovila boš, da nas je vedno, ko kričimo, v bistvu strah – strah pred tem, da bi bil zavrnjeni ali premalo upoštevani, strah pred izgubo pozicije, kričimo, ko smo nemočni, ko imamo občutek, da nas ne slišijo, da nismo pomembni v očeh drugega,
pa še cel kup podobnih občutkov.
Torej, naslednjič, ko boš izbruhnila ( ali pa še bolje – preden boš), se vprašaj : katera moja duševna potreba ni zadovoljena? Se ne počutim ljubljeno, sprejeto, se ne počutim svobodno, nimam občutka moči?
Ko boš ugotovila, kaj pravzaprav tiči za tvojo jezo, si žena pol poti. Razišči svoje občutke, poišči globlje razloge, pogovori se, razloži mu/ji, kaj te moti, kaj si želiš.
Vso srečo!
Ce je to res, kar pravis, si moras ustvariti zivljenje, kjer bos bolj samostojna (zivela sama in ne z mamo/fantom) in ne bos odvisna od drugih. Pocutila se bos bolj suvereno in zadovoljno. Ce bos slisala sama sebe, ne bos nikoli imela obcutka, da te drugi ne slisijo. Nato pa lahko k sebi povabis se druge – v toliksni meri, kot to bo to ustrezalo.
Srecno!
Dober dan.
Prijateljica mi je povedala za tale forum, in oko se mi je ustavilo na »izbruhu jeze«. Predvidevam, da zato, ker se sam že vse življenje pri sebi ukvarjam s tem.
Morda lahko s svojo izkušnjo komu kaj pomagam, zagotovo pa pomagam tudi sebi, že samo s tem, ker o tem govorim.
Najprej – globoko sem prepričan, da je Jeza po krivici zapostavljena, čeprav je eden najpomembnejših človekovih izrazov. Zakaj je zapostavljena? Ker nihče ne mara jeznih ljudi. Vsak se jim rad izogne. Pravijo da nas jeza dela grde itd. itd. In zakaj je pomembna? Zato ker Jeza ni nikdar sama sebi namen. Vedno pa je pot, po kateri lahko prideš do začetka in s tem do vzroka jeze. Zato je tako težko iti po isti poti nazaj. V jezi se nahaja energija, ki je primerljiva samo z energijo, ki nastane s cepljenjem atomskega jedra. Pod jezo pa so druge sile, druga čustva, in ta so VEDNO razočaranje, nemoč, utrujeno srce, osamljenost, neskončna žalost,… in seveda vse skupaj. To je Jeza. Jeza je zanikanje vseh drugih čustev, ki ležijo pod njo, in ji dajejo energijo. Poglejte samo, koliko strasti je v serijskih morilcih! Če bi ta strast bila v službi mojih želja in moje ljubezni… se mi ne bi bilo treba bati, kaj bo z mano jutri ali naslednje leto. Naša naloga je iz Jeze destilirati energijo strasti in jo ponovno dati na svoje mesto: zraven k Željam. K Ljubezni.
Če imaš prijatelja, ki ti omogoči izbruhe jeze (ti naredi varen prostor pred Svetom in Bogom), ne da bi ti poskušal Jezo zabiti nazaj v goltanec, potem ga izkoristi, ker zato so prijatelji! Prijatelj je prijatelj, ko vidi kaj nosiš s sabo, in ko ti svoje breme tudi sam pokaže. Nismo samo tisto, kar se zunaj vidi, smo še vse tisto, kar znotraj v nas ždi in brizgne skozi razpoke uglajenosti s pomočjo jeze. Zato je pomembno jezo poznati. Z Jezo ne moreš debatirati, se ji prikupiti ali jo podkupiti. Jeza je najbolj »iskreno« čustvo, kar jih je. Je najbolj resnična. Malodane vsak drug izraz lahko zaigraš, Jeze pa se ne da igrati. Jeza je vrata v polje neraziskanega, zanemarjenega, nepriljubljenega. Toda strast je samo tam spodaj in (skoraj) nikjer več drugje. In tja bomo morali ponjo.
Jeza je jez na reki, ki se začne pri izviru, in ne glede na to, kako umazana je ta utrujena reka pred izlivom v (še bolj) utrujeno morje, je izvir še vedno čist!
Ljubezen brez strasti počasi shira in potem umre. Pogledam okrog sebe in povsod je slika enaka: nikjer ni strasti, ni ognja, ki bi vzdrževal Ljubezen. Vsa strast je v Jezi. Nekaj hudega se ji je moralo zgoditi, da je tako jezna. Nekdo mora ponjo in jo potolažiti.
S svoj partnerko imam identične izkušnje. V osnovi imam sicer zelo visok tolerančni prag, vendar zadeve počasi silijo preko roba. V bistvu razmišljam predvsem o tem, da bo partnerka te svoj izbruhe prenašala na najino hči. Vsekakor gre za neke vrste ventilov, ki si jih je priučila skozi odnose, ki prevladujejo v njeni družini.
Sam sem zelo direktna oseba in sem si že v samem startu izboril, da lahko svoje mnenje jasno izrazim. Včasih zaradi tega razburkam, družinske vode, vendar mislim, da me ima njena družina v osnovi rada.
No, da se vrnem na rdečo nit…vse negativno večino časa drži v sebi. Kadar sva v družbi predvsem posluša in le redko kdaj spoh kaj komentira. O celotni zadevi sva se že večkrat pogovarjala, vendar nisva dosegla nekega bistvenega napredka.
Najprej sem iskal razloge v preporodni fazi, pa kasneje v poporodni in potem se v tem, da sva oba popolnoma neprespana. V bistvu sem ugotovil, da me iam v bistvu za neke vrste supermana, ker pa vse zdržim..vendar tudi jaz ne zdržim vsega in počasi se krha tudi moj razum in volja.
No rešitev tega problema je v samo eni stvari. Vsak posameznik mora pogledati globoko v svoje brezno, si ob dnu malo razbiti glavo in čimhitreje okrevati. Najtežje od vsega si je priznati, da so določene stvari, ki jih narediš prav neumne in, da si v bistvu en velik butelj.
To je podobno, kot, če gradiš hišo. Kupiš parcelo z obstoječo staro hišo in potem se ti zdi zelo fino, ker boš prihranil pri gradbenem materijalu, vendar kasneje ugotoviš, da moraš zaradi slabe osnove ali vse podreti in zgraditi na novo ali vližiti v obnovo bistveno več, kot bi vložil, če bi že na začetku gradil iz nule.
No mogoče tole ni ravno najboljši primer ampak jebi ga , mogoče se pa najdeš v njem.
Pozdravljeni!
Dragoceno je, da se svojih neprimernih odzivov zavedate, saj je zavedanje prvi korak k spremembi. Izziva se lotite v dveh smereh: kadar ste umirjeni in v dobri koži razmišljajte pri sebi o situacijah v odnosih, kjer ste vzkipljivi in zajedljivo odreagirate: kaj je vzrok za takšno vaše vedenje, kakšna pričakovanja imate v odnosu do svojega partnerja in mame, ste jih kdaj izrazili, ali se vam zdi, da vas v pogovorih ne upoštevata in kršita vašo psihološko mejo … Tovrstno ozaveščanje vam bo v pomoč, da boste prodrli v korenino problema, da si boste ozavestili globlje vzroke svojih odzivov. Ko boste pri sebi razčistili, pa se ob pravem času in v umirjenem tonu lahko tudi pogovorite s svojim partnerjem in mamo o vaših odnosih (pravite, da imate obučtek, da vam ne prisluhneta, povejte jima to, vendar ne napadalno, temveč v tako imenovanih “jaz stavkih”).
Druga smer pa je, da razmišljate o “prvi pomoči” v situacijah, ko boste zopet izzvani. Kaj boste naredili, da boste odreagirali drugače? Boste globoko vdihnili in izdihnili (sproščanje jeze z dihanjem), boste šteli do deset, preden boste kaj rekli, boste drugi osebi dejali, da ste ta hip preveč vznemirjeni za konstruktiven pogovor in se boste raje umaknili, dokler se spet ne umirite? V podporo vam je lahko tudi zbranost v področju čela, ki je naravno povezano z našim razumom, ki nam lahko pomaga obvladovati takšne situacije. Svetoval bi vam tudi redno sproščanje (npr. globinska sprostitev), saj vam bo to v pomoč, da boste postajali bolj umirjeni in čustveno stabilni, kar bo zagotovo pozitivno vplivalo tudi na odnose z drugimi ljudmi. Lahko pa poizkusite tudi z vizualizacijo in afirmacijami.
Veliko notranjega miru vam želim!