Spostovani,

Malo sem preletela vas forum, pa nisem nasla “diagnoze” za nasega 7 letnika, se mi pa zdi, da ima morda aspergerjev sindrom.
Fant, o katerem bo tekla beseda je moj necak, star je 7,5 let in hodi v 2 razred 9. letke.
Ze kot dojencek se ni pustil objemati, razen, ce si je to sam zelel. Kdaj tocno so se zacele tezave vam tezko povem, nekaj znacilnosti njegove osebnosti pa so:
– Verbalno komunicira samo z materjo, ocetom, teto, dedkoma in babicama, ter dvema sosolcema v soli – ceprav so skupaj ze 2 solski leti), ter uciteljico v soli. Z vsemi drugimi, pa samo s pomocjo kretenj, prikimavanjem ali odkimavanjem. V prisotnosti tretje osebe, s katero ne komunicira prenasa sporocilo naprej tako, da sepeta osebi, ki ji zaupa.
– Med poukom je zelo nemiren in veckrat zdrahari, nagaja, se pretepa,… namerno preslisi navodila uciteljice, glede kaksne naloge in jo naredi cisto po svoje.
– Ima grozljive napade besa, pri katerih krici najbolj nespodobne besede kar jih je, z groznjami, da nas bo ubil, zaklal, pri teh napadih krici, brca in je tudi fizicno nevaren. Za sprozitev besa je vcasih potrebna cista kaksna banalna stvar, ki se mu ne dovoli. Vsaj navidezno. Napadi lahko traja tudi kaksno uro, ceprav je sposoben tudi po navidezni umiritvi se cel dan groziti .
– Drugace je otrok izredno zgovoren (s temi, ki komunicira) ima zelo razvito domisljijo – sam si izmisljuje pravljice in jih pripoveduje dedku
– Ima pa se eno nenavadno lastnost. Ce je izredno vesel, se nekako potopi v svoj svet, pri tem svojem pocetju pa skace, se nekako vrti, ponavlja nekaksne gibe z rokico in piha. Izgleda nekako tako kot bi se igral z nevidnimi osebami ali pa vozil z motorjem.
– Moja sestra, se pravi otrokova mati, ga je pred letom dni ze peljala k psihologinji, h kateri sta hodili kaksnega pol leta. Ker ni bilo nobenega izboljsanja, sta prenehala hoditi.

Imam pa vcasih pri njem obcutek, da je globoko v sebi grozno nesrecen, mi pa mu ne znamo pomagati .

Hvala za odgovor in Lp

Margareta

Ne vem od kod ste zato bi vam težko predlagala na koga se obrnite, bi vam pa svetovala Svetovalni center na Gotski 18 v Ljubljani ali Lavričevi 5 v Mariboru…. Tu imajo sigurno strokovnjake “kar na kupu”, ki vam bodo mogoče lahko pomagali.
Težko bi človek po opisu dajal diagnoze zato boste sigurno morali še k kakšnemu psihologu ali spec. pedagogu.

Bi vam pa vsekakor priporočila eno knjigo in to je EKSPLOZIVNI OTROK-Dr.Ross W.Greene (Založba Orbis,1999). No, meni je pomagala.

Margareta,

na vaše vprašanje naj bi odgovorila Francka, ki pa je zadnje čase zelo zasedena. Bom jo še enkrat pocukala za rokav.
Lep pozdrav, Petra

Pošlji oblikovano (25-05-05 18:37)

Margareta,

res me je Petra “pocukala za rokav”, sicer bi vaše pismo spregledala.

Pravzaprav me je nenavadno pretreslo. Zakaj?
Mislim, da ima otrok (vse kar bom rekla je povezano z vašim opisom!) kar precej težav. Na eni strani se zdi, kot da gre za selektivni mutizem (ki ima podlago v emocionalnih motnjah), ko otrok govori le z izbranimi ljudmi, na drugi vedenjske stiske in težave, ki so že najbrž posledica nečesa drugega, na tretji izgubljanje v svoj svet.

Da bi se slika njegovega doživljanja, odzivanja, razvoja razjasnila bi si morali odgovoriti na mnogo vprašanj:

Kaj je bilo prej, kaj se je tu še dodatno nacepilo? kako je potekal razvoj, kakšna je bila vzgoja (bolj permisivna, bolj stroga), je edinec ali ne, kdaj se posamezne vedenjske oblike pojavljajo, kako pogosto, katere, kašen je vzorec teh vedenj. Na koga reagira tako, na koga drugače, ob kateri priliki se pojavi eno in ob kateri drugo vedenje. Ali je mogoče njegova vedenja predviditi? Kako pa v vrtcu (če je hodil)? Kako ga je učiteljica pridobil, da z njo govori, kdo sta vrstnika s katerima govori?
Ali se po napadih besa, kot jih opisujete otrok spominja svojih vedenj, besed … Kako na to reagira okolje? Ali se zgodijo ti napadi samo doma?

Motnja je namreč mnogo težje odpravljiva, če jo je bilo opaziti že zgodaj in če je otrok moteča vedenja že generaliziral (pojavljajo se v kateremkoli okolju: doma, na ulici, v šoli, na obisku …).

Zakaj se v šoli otroku ni uredila dodatna strokovna pomoč? Saj so vendar opažali težave, ki jih opisujete, zakaj tega niso zahtevali starši?

Kot vam je svetovala že ena od mam na forumu bi bilo najbolj prav, da starša otroka poiščeta strokovno pomoč in sicer na enem od Svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše. Tam je namreč obravnava otroka interdisciplinarna – na enem mestu je več različnih strokovnajkov, zato se tudi pomoč zastavi drugače kot samo pri enem od njih.

Če je situacija pri otroku tako “zahtevna” kot jo opisujete je prav, da starši začno iskati pomoč takoj.

Kar spodbudite jih. Pri težavah, ki jih opisujete je pravzaprav čisto vseeno, kako se zapiše diagnoza. Važno je, da otrok dobi ustrezno pomoč in podporo za razvoj.

Pa se še kaj oglasite.
LP Francka