Merila pri izbiri partnerjev

27.11.14 12:43

V uvodu bom zapisal le to, da imam izkušnjo dalj časa trajajoče zveze, ki pa ni bila postavljena na pravih temeljih, niti z dovolj kompatibilno osebo, da bi bilo vredno odnos postaviti na novo.
Zgodba moje mladostne zaljubljenosti in nereflektiranega vstopa v odnos je v tej temi drugotnega pomena.

Po nasedlem odnosu je človek postavljen pred izbiro. Ali bo ponavljal priučeni vzorec odnosov, ki ga je pridobil v srkanju dinamike primarne družine in sociokulturnega okolja, a se je izkazal za nezadostnega ali pa se bo odzval na vzgib nezavednega, po soočenju s svojim notranjim svetom in njegovo dinamiko in pokukal vanj.
V kolikor bo izbral slednjo možnost, v njej ne bo ostal le opazovalec, prevzel bo vlogo kreatorja, ki bo dobre vsebine na novo osmislil, slabše ustrezno uredil, tudi kaj popravil; nezadostnim pa odrekel gostoljubje.
Kdor je takšno “notranjo inventuro” v svojem življenju že opravil, ve da so to skrajno naporne reči, če se jih želimo temeljito lotiti.
Poti in načinov je, kolikor je ljudi, zato o njih v tej temi ne bi pisal. Pač pa o tem, da sem takšno pot že prehodil, jo, subjektivno gledano, zaključil kot povsem drug človek.
Ta izraz mi je nekak najbližji, ker dovolj dobro opiše moje sedanje “ego stanje”, v katerem se končno zelo dobro počutim.
Seveda sem na poti marsikaj doživel, jo končal potolčen, opraskan, ampak neskončno srečen, saj sem spoznal razsežnosti duhovnega sveta, o katerih prej nisem niti sanjal.
Sedaj sem na nekakšnem križišču: vse to uživati sam ali s kom deliti svoj notranji in zunanji svet, oba sijoča, prenovljena, z na novo vtisnjenimi pečati? Za začetek sem se odločil deliti svoje misli na forumu, saj sem opravil s predsodkom, da se tukaj zbirajo le ljudje ki v realnosti svojih zapletov ne znajo razrešiti.

Tukaj (tudi v mojem primeru)ne gre za vprašanje strahu, niti prestiža ali sebičnih, hedonskih vrednot.
Gre za vprašanje, označeno v naslovu. Namreč, niti najmanj ni lahko najti ustreznega človeka, ki bi predstavljal dovolj bližnje ujemanje v notranjem in zunanjem načinu izbire ustreznega partnerja, ko zapustiš polje t.im. povprečnih izbir, neke vrste ponujene, splošno sprejete in tradicionalno pogojene rutine.
Trend premika v polju napredka se iz poudarjenih zunanjih- materialnih okvirov s pospešeno hitrostjo pomika navznoter, v polje odnosov, osebnih izbir filozofskih in duhovnih podlag, s skupnim imenovalcem v osebni rasti, in v vsestranski svobodni izbiri, ki za svojo mejo prepozna svobodo drugega.

Predlagam, da bi v tej temi delili predvsem osebne izkušnje srečanja s seboj, ter načine, kako uspešno prehojene poti notranjih brezpotij preslikati v ustvarjanje novih, kvalitetnih odnosov, v izpolnjeno življenje.
Veselim se vaših odzivov, dragi iskalci;).

Ena oz. dve za provokacijo (morda bo pa to “vžgalo”): Partnerja si ne izberemo, pač pa ga dobimo. Svoje sreče kovači postanemo šele, ko ga že imamo in “moramo” z njim živeti.

Neumnost! Samo to mi je prišlo na misel ob tvojem odgovoru.

Franko,

Kaj tukaj iščemo pod to temo – sebe, vrednote, duhovne dimenzije in način življenja, ki bi ustrezal Vašemu ego stanju. Ali na ta način iščete partnerja – partnerko?

Ali je namen , da nam s svojo izkušnjo pomagate priti skozi podobne faze, ki ste jih doživel, da bi osebeno zasijali s vso notranjo lepoto navzven in to tudi zaživeli ?

Ali pa se morda sprašujemo,katere so tiste vrednote vrline, ki so nam blizu, ki jih živimo in jih prenašamo v resnično življenje, kako se to v praksi kaže v odnosu do življenja, ljudi in sveta.

Ne vem, samo razmišljam.
Ampak včasih si osebe ujemamo že v samo enem stiku, osebnem stiku. Včasih že zadostuje pogled v oči in stisk dlani. Se začutimo.