Izbira nadarjenih otrok
Nadarjenost se ne izbira na osnovi enega učitelja, če bi poznali postopek testiranja tega ne bi pisali. Prav tako je nemogoče, da učitelji kaj vplivajo na preizkuse nadarjenosti, ergo, otroci učiteljev ne opravijo testa nadarjenosti zaradi poznanstev. Edino kar je možno je, da starši učitelji poznajo te teste(ne samih nalog, ampak poznajo tipe nalog) in potem to vadijo s svojimi otroci-to ne ena možna teorija, vendar dvomim da kdo dela to, morda kakšna izjema.
Nadarjenost se preverja v treh stopnjah-prva stopnja je ta, da učenca ki bi lahko bil nadarjen učitelj predlaga za evalvacijo. Učitelj naredi samo to in nič več. Samo predlaga. Druga stopnja je torej evalvacija, kjer podajo mnenje o otroku VSI učitelji, ki otroka poučujejo. Upoštevajo se otrokove interesne dejavnosti in njegov uspeh pri teh, različna priznanja, sodelovanje v zunajšolskih aktivnostih ipd. Nato se procentu otrok, ki dovolj uspešno opravijo to evalvacijo da za pisat test inteligentnosti, ki meri različna področja. Najvišji odstotek otrok(ne spomnim se več nad koliko morajo pisati tisti test) je spoznanih za nadarjene in obvesti se starše otrok.
Tu se pa potem sistem podre. ‘Nadarjeni’ otroci v večini šol imajo dodatne ure, kjer delajo dodatne aktivnosti-in v tem je problem, ker so aktivnosti velikokrat res samo dodatne, ne pa tudi zahtevnejše. Na primer, otrok pravilno reši 20 računov in jih pač dobi še 20. Morda malenkost težjih. Kar nikakor ne spodbuja njegovega razmišljanja. Morali bi imeti kakšne aktivne kotičke, v katerih bi se otroci pri nalogah res soočali z izzivi in koristno rabili svojo inteligentnost.
Svet se v tridesetih letih ni prav nič spremenil. To ugotavljam iz zgoraj zapisanega. Sem učiteljski otrok, bila sem vselej odlična. In dokler sem obiskovala šolo, na kateri je učil tudi oče, sem pogostokrat predvsem od staršev sošolcev slišala, da pač enim ni težko biti odličen, če ata dela na šoli. Majhnemu otroku je to sprva nenavadno in ni ti povsem jasno, kako lahko tako razmišljajo. Dotakne se te in dela te žalostnega. Doma so me vedno učili, da moram pomagati sošolcem, in to sem pogosto počela, čeprav sem od njihovih staršev v njihovih pogovorih slišala očitke. Ko sem zaradi selitve zamenjala šolo, se tudi uspeh ni spremenil in takrat sem o očitkih in dvomih in strahu ob menjavi šole povedala staršem. Potolažili so me. To je bila prva večja lekcija v življenju. Tudi kdaj kasneje sem slišala podobne očitke. Morda je razlog za večjo uspešnost učiteljskih otrok iskati ravno v tem, da pogosto živijo v intelektualno spodbudnejšem okolju, v katerem je znanje vrednota. To, da sem veliko delala za šolo, tega nihče od tistih, ki očitajo, ne vidi. Se pa tudi v mnogih učiteljskih družinah dogaja obratno in potrjuje pregovor, da je kovačeva kobila pogosto bosa.
Da bi pa kdo zaradi tega bil deležen privilegijev pri štipendiranju, pa berem tukaj prvič. Tudi jaz sem postala učiteljica in učim otroke kolegov in še nobenemu ni na pamet padlo, da bi me vprašal, kaj bo v testu, kaj šele, da bi me prosil za test. Še za pogovorne ure se dogovorijo tako kot drugi starši, le da te pač lahko vprašajo v šoli in ni treba poklicati po telefonu ali pa pošljejo na pogovorno partnerja, saj so sami vedno istočasno zasedeni.
Malo manj zavisti in malo več dela svetujem. Nadarjenost pa deli vesolje. : )
Meni je smesno, da je bilo veliko povprecnih ucencev spoznanih za nadarjene. Nebuloza. Tisti bolj tihi smo bili pa spregledani oz. kao nismo bili izbrani, a vsi tile inteligentni. Hah. Dolgo od tega, a s tem se je odrazala nizka stopnja inteligence profesorjev na osnovni soli. Pac ni cudno da se veliko kdo smeji takim uciteljem. Najbolj average dekle in fant sta bila nadarjena. Kaj? V cem ze? Povprecnosti in egu? Aja no, jaz imam ego, a le zato ker sem res nadarjen, imam dokaze:)