Iz zveze v zvezo
Spoznala sta se pred kakšnim letom na delovnem mestu in v zadnje pol leta opazila medsebojno naklonjenost in tudi privlačnost, ki se je kazala kot uživanje v družbi drug drugega na raznih dogodkih v in izven službe. Nekega poletnega dne se je zgodil prvi poljub, ki je sprožil val močnih čustev in novih, divjih energij.
V roku enega tedna sta končala vsak svojo staro zvezo. Ona devet letno zvezo, kjer sta z bivšim živela skupaj; on pa zvezo, ki je trajala leto in pol in je vsebovala elemente zveze na daljavo. Glavni problem v prejšnjem odnosu pri njej je bil občutek osebne neizpolnjenosti, pri njem pa pomanjkanje skupnih interesov.
Od tega je preteklo komaj nekaj dni, novi par preveva občutek bližine in globoke povezanosti, hkrati pa bojazen, da so vse skupaj samo sanje iz katerih se bosta kar naenkrat zbudila. Ter strah, da se bo zaradi hitrega sosledja dogodkov vse uničilo še preden se bo sploh začelo. Internet je poln zapisov o nevarnostih t.i. rebound (ponovne?) zveze, ki opisujejo skok v novo zvezo, kot močno zaljubljenost na začetku, nato pa take zveze vsi po vrsti obsojajo na propad in posledično trpljenje obeh vpletenih. V tem primeru bi šlo lahko celo za “double rebound”, stvar o kateri na spletu ni najti kakšnih strokovnih zapisov.
Se je kdo že srečal s čim podobnim? Naj se prepustita, ali zavestno poskušata zavirati razvoj zveze? Mogoče poiščeta strokovno pomoč že kar na začetku?
Hvala, lp
Zaljubljenost traja tja do 3 let, zato svetujejo, da se v tem času ne odloča za nič velikega, zavezujočega, kot je: nakup skupne nepremičnine (ta je še rešljiv – s prodajo) in najpomembneje: otrok.
Drugače je pa dobra ideja, iti do terapevta in reči: “Pomagajte nama, zaljubljena sva.”
Zveni malce Woody Allenovsko, paradoksalno in smešno.. če pogledaš od blizu, bi pa prav takšne terapije verjetno največ prinesle paru.. da že na začetku stvari “osmisliš”.
Ampak, garancije na tem svetu ni. Nove generacije preverjajo vedno nove taktike.. malce v skrbeh ob vseh ločitvah generacije njihovih staršev.. tako poskušajo spoznati čim več različnih partnerjev.. in po drugi strani se “počasi zaljubljajo“, kjer si želijo mladi preveriti praktično vse faktorje, da je to res to.. in nekako ne verajmejo ljubezni sami (do neke meje razumljivo, ko pa že 20 leto “testiraš svojega partnerja” je pa že malce preveč?)
Druge taktike so poli-amorija, kjer imaš več partnerjev hkrati.. kar naj bi pomenilo, da ob izgubi enega, ne boš “padel”, ker jih imaš še nekaj na “zalogi”.
Tretje so razmere na daljavo.. kjer si nekako ves čas na varnem.. pa vmesna verzija: Življenje skupaj-narazen..
Garantnega pisma pa seveda ne bo poleg. A morda bo počasna ljubezen, kot pravi Helen Fisher(v višje podanem članku) le uspela izboljšati zakone.. bomo videli.
Vsem taktiam je še vedno skupna bojazen. Nekako močnejša komponenta skupnosti je STRAH, kot ljubezen, zapanje, odkritost.
Dvomim, da bi bil strah dober motivator za dobro partnerstvo. Ravno obratno, večina skupnosti zaide v bolestne vzorce ravno zaradi strahu.. dasiravno bodo to navzven slikali kot “ljubezen”.
Graditi je potrebno torej obratno od strahu..
[img]http://images.huffingtonpost.com/2015-03-14-1426343081-3027142-fearquote.jpeg[/img]
se soočiti s svojimi strahovi in jih preseči.. za to pa je terapija še kako primerna.. in je tista ideja, da bi zaljubljeni morali takoj do terapevta, pravzaprav odlična 🙂
Hvala vsem za odgovore.
“Garancije na tem svetu ni.”
Ko se tega človek začne zavedat, mu ne preostane drugega, kot da neha taktizirati, načrtovati in čakati, ampak se raje posveti danemu trenutku. “Edino kar je, je zdele in zdej!” (Matter, 2016). Strah je treba pregnati, in se izogobati branju najslabših scenarijev, ki jih pišejo ljudje z interneta. Namesto tega pa zaupati svojim občutkom in vrjeti da kaj dobrega se pa tudi v tem življenju lahko zgodi! 😀
Tako da s korajžo naprej; delat na odnosu in medsebojnem zaupanju, in upat na najboljše!
Tokrat sem vesel, da vam nisem prej odgovoril. Dvomim, da bi vam lahko tako dobro odgovoril, kot ste sedaj sami sebi.
Bodite dobro.