iz moje glave v vaše glave…

zdravo.
nič kaj veliko se ne “dogaja” na tem našem forumu…le kako to?
ali ste vsi zaspali ali se šele prebujate? 🙂

no, nekaj sem, ob vsem mojem hudem premišljevanju in “trpljenju” napisala danes, pa bom delila tudi tukaj, ker drugje očitno da ne bo objavljeno (saj veste kako je s cenzurami), čeprav je kar zanimivo in prijetno branje (no, kakor za koga, ne bomo se zdaj še hvalili, a ne).

RAZMIŠLJANJA ALI ZAKAJ ME TAKO (RAD) PRIZADENE

Vedno sem se spraševala zakaj ljudje tako zelo radi sodimo in obsojamo druge ljudi. Četudi so to naši prijatelji, sorodniki, mogoče le znanci ali pa mimoidoči, četudi so starši ali pa bratje in sestre. Kamorkoli gremo ali kamorkoli se ozremo, takoj se v naših očeh pojavi sodba. Rečemo si nekaj v stilu: »joj, poglej tole kako je grdo oblečena. Le kje je pobrala take cunje? Naj se gre raje domov hitro preobleči da je še kdo ne vidi na cesti!« in ravno ta »da je še kdo ne vidi« je razlog za naše sodbe. Strah nas je namreč, da nas bodo drugi ocenjevali. Ja kako nas tudi ne bi, po vsem tem, kar smo mi naredili in še delamo drugim?
Akcija rodi reakcijo. To je načelo, ki vedno drži in mu ni moč uiti.

Negativnosti, takšne in drugačne izvirajo vedno lahko le iz naših strahov. Iz našega globokega, včasih še nezavednega strahu, ki je več vrst – lahko je to strah pred sodbo, pred zapuščanjem, strah pred zavrnitvijo, pred zasmehovanjem, pred zgražanjem in pred umaknitvijo. Strah pred osamo, pred bolečino, pred revščino, pred sramoto, pred besom, strah pred izgubo nam ljubljene osebe. Strah, da nismo dovolj dobri. Strah, da bodo drugi na nas gledali kot da smo padli z drugega planeta… Strahov je več, mnogi jih imamo tako zelo globoko v nas, da se ves čas dokazujemo sami sebi in pa drugim, dokazujemo se našim učiteljem v šoli, našim Učiteljem v življenju, našim staršem in našim sosedom ter prijateljem. Dokazujemo se celo našim sovražnikom. »Kar naj vidi, kako daleč sem prišel, da« tako si mislimo, ko dosegamo vse večjo plačo, ko imamo vse večji avto, jadrnico in pa hišo ali pa dve. Ko rodimo otroka (celo z njim manipuliramo, vse le zato, da nas ne bi bilo strah), ko si kupimo novo obleko in pa še novega psa, če je že potrebno. Tako to gledamo in vidimo. Najbolj pa boli seveda, če se nam prijatelj le nasmehne in si misli svoje. Ter gre svojo pot naprej. Srečen, da on sam ni takšen in da ne misli na takšen način, ter da ne deluje kot deluje njegov prijatelj.

Vse to izhaja spet le iz ega. Naš ego je tisti, ki ga je strah, naš ego je tisti, ki zahtevo od nas vse več in več, dokler se enkrat ne razpočimo in nas zadane kap, ali pa infarkt, če že hočete, ali pa zbolimo, da smo na koncu v postelji. Potem, če imamo res srečo in malo zavedanja, se zbudimo nekega dne in ugotovimo da smo praktično zapravili vsako našo dragoceno minuto našega življenja.

Za eno merico zlata ne moreš kupiti merice časa.
To je dejal eden moj prijatelj, ki je to slišal od drugega prijatelja. Potem se mogoče odločimo, da bomo iskali namesto ves čas zunaj sebe, pa le še malo po sebi, znotraj nas. In glej, kaj odkrijemo. Najprej ugotovimo, koliko umazanije se je nabralo tekom let. Koliko prahu bo potrebno obrisati iz naših polic in predalov. Že ta ugotovitev nas bolj zbistri in spet rani ter prizadene, ker se sploh nismo zavedali, koliko škode smo povzročili sebi in drugim. Kolikokrat so drugi jokali zaradi vas, vprašajte se, učenci in Učitelji, kolikokrat ste videli in občutili trpljenje, pa ste ga raje ali preslišali ali ignorirali ali pa celo zaničevali in se delali norca iz tako občutljivih duš. Potem se pojavi sram, sram, ki končno prihaja iz dna duše in zatem pride še kesanje. Obžalovanje da smo ranili, da smo prizadeli toliko bolečine, namesto da bi toliko dobrega dali.

Vsak je v svojem srcu dober, mi je nekoč dejal moj učitelj. In v to verjamem. Naj bo človek še tako slab, naj naredi še tako veliko grozodejstvo, verjamem, da je nekje globoko v sebi dober, da gori majhna, čisto majhna lučka, ki sveti in ne bo ugasnila vse dokler obstaja – upanje. Upanje umre zadnje, pravijo in to ne zaman. Nikar ne izgubimo upanja. Upanja v boljši svet, v lepši jutri, v boljše odnose. Seveda se je za dobre odnose potrebno tudi potruditi. Ne pridejo kar tako, sami od sebe. Treba je graditi, delati. Močno delati, se kdaj postaviti na stran, kdaj utihniti, se kdaj umakniti, in se kdaj braniti.

V nekaterih se poleg obžalovanja pojavi tudi jeza, bes in strah. Ljudje se potem vprašajo, kaj bo sledilo, če so toliko prizadeli. Vsak se namreč boji božje kazni (ki sicer ne obstaja, ljudje pa le verjamejo vanjo). Najhujše je s tistimi, ki so vzgojeni krščansko in potem mislijo ter verjamejo da jih bo Bog kaznoval in da jih bo obiskal hudič ali pa da bodo za svoje grehe lahko plačevali še ko bodo pod zemljo, kjer jih čaka hudič z bičem v roki in da se bodo (bog jim pomagaj) cvrli v peklu. Za takšne osebe je tako odkritje lahko tudi pogumno in potrebno je veliko razumevanja in potrpljenja, če jim želimo pomagati. Če to hočejo seveda.
Vendar se vse da, če se hoče. Potrebno je le narediti korak. Pristopiti k sočloveku, mu ponuditi roko namesto biča in se mu opravičiti. Opravičiti za vse hudo, za vse pretečne solze, ki so tekle po licih zaradi naše samozaverovanosti v naš prav, zaradi dokazovanja drugim in sebi, zaradi STRAHU. Strah nas vleče nazaj, ljubezen pa nas osvobaja.

Recite sami sebi na glas: SVOBODNA SEM. JAZ SEM SVOBODNA. (SVOBODEN SEM, JAZ SEM SVOBODEN!). Zaprite oči in opazujte sovje telo. Kakšni občutki vas preplavljajo. So to občutki sreče, zadovoljstva ali tesnobe. Vsak čuti drugače. Ne bojte se teh občutij. Vpijte, radostite se, recite si, da se imate radi. Da ljubite svoje sovražnike, ker so le druga pol ljubezni, da so tudi oni le učenci in vi ste njim lahko učitelji in obratno!
Ne omejujete se v svoji nevednosti in ozko glednosti, rešite se starih oklepov, odprite oči. Odprite ušesa. Začutite. Začutite bitje srca, začutite radost v vaših srcih. Naj vas zaobjame ljubezen. Prepustite se toku ljubezni in odprite vse svoje zmožnosti in poti. In če mislite, da je le ena pote, vedite da jih je tisoč in še več. Odvisno je le, katero boste izbrali vi. Izbirajte zavedno, ne odločajte se v zadnjem hipu, nepremišljeno in brezglavo. Bodite preudarni in strpni.

In ko vas prosijo odpuščanja, jim odpustite, saj vidite, da trpijo zaradi vas in ko vas prosijo za pomoč, jim jo ponudite velikodušno kot mati da svojo dojko svojemu otroku, ker je lačen. Tako kot otrok potrebuje materino mleko, vedite, da vaši prijatelji potrebujejo vas. Ne odrecite jim ljubezni in ne odrekajte ljubezni sebi.

Toliko vam lahko dajo! Toliko vam lahko ponudijo. Četudi je to le nefizično, je takšna vrednost daru neprecenljiva. Rešuje lahko življenja.

Le premislite, kaj bi storili, če bi vas poklical prijatelj s katerim ste v sporu in bi vam rekel: le še 1 dan življenja imam, potem bom umrl, ker imam bolezen, ki je smrtna. Ali pa, če bi vam rekel: tako si me prizadel, da nočem več živeti in bi prekinil vezo z vami. Kako bi se potem počutili? Ali ne bi hoteli še enkrat pregovoriti z njim, ali se mu ne bi opravičili ali ga ne bi tolažeče objeli, mu rekli, da bo še vse v redu, da vam je žal? Ali bi še vedno gonili svoj prav in bi ostali tam kjer ste, vaš prijatelj pa bi se poslovil s tega sveta. Dejstvo je, da ljudje umirajo vsak trenutek in nikoli ne veste kdaj bo prišel vaš čas. In ko bi umirali, bi se zagotovo spomnili vseh krivic ki ste mu jih namenoma ali pa ne, povzročili. In bi ga prosili za odpuščanje, a takrat bi bilo že prepozno. Vašega prijatelja ne bi bilo zraven. Iskat bi šel pravega prijatelja, takšnega, ki bi mu pomagal rasti, ki bi cenil njegovo nesebično ljubezen. Vi pa bi ostali sami. Obžalovali bi, da ste bili takšen bedak, ki je pustil da je ego prevladal in bi sprevideli, da le zato, ker ste stari 50 let in zato, ker imate takšen in takšen položaj, še ne pomeni, da ste bližje Bogu. In svojemu nekdanjemu prijatelju.

Torej raje nehajmo s sodbami, poskusimo gledati na svet z lepimi očmi in iščimo lepe dogodke, stvari, ljudi, ki nas spodbujajo, ljudi s katerimi rastemo, se smejimo in radostimo. Si pripovedujemo šale, zganjamo norčije in smo še vedno otroci kakšne dni. Verjemimo v brezpogojno ljubezen, dajmo jo še sami drugim, imejmo jih radi takšne kot so, sprejmimo jih in zavrnimo tiste, ki preveč odstopajo od naših prepričanj, verovanj in pričakovanj. Takšnih ljudi nam ni potrebno imeti v svoji bližini. Tudi takšnih ne, ki nam samo jemljejo, jemljejo in nikoli nič ne dajo. Ne da bi kaj pričakovali, vendar nas, resnici na ljubo, močno izčrpavajo, ker ni nobene povratne informacije nazaj z njihove strani. Od takih se na ljubezniv način in vljudno kot se le da poslovimo, ne ustvarjajmo viharja pred odhodom in ne točimo solza, ker si jih nihče ne zasluži. Tudi drugim jim jih ne povzročajmo.

Če bi se vsi držali preprostih navodil, načel, lahko jim rečemo tudi 10 božjih zapovedi, bi svet mnogo lepši bil. Bilo bi ne krivic, ne neresnic, bilo bi ne maščevanja in ne ljubosumnega posedovanja ljudi in stvari, ne bi bilo niti zgražanja nad drugačnimi in ne bi bilo sovraštva, tekmovalnosti in zavisti. Če bi, bi…

Ker pa svet ni tak, še zdaleč ni tak, se poskusimo vsaj tisti, ki nam ni vseeno zase, za druge in za vse ljudi, ki bodo še prišli za nami držati naslednjih nekaj osnovnih načel:

1. ne prizadeni. Ne v mislih, ne v besedah in ne v dejanjih.
2. bodi vedno pozitiven in glej na svet z ravnodušno vedrino.
3. zavedaj se svojih misli in dejanj.
4. prevzemi odgovornost za svoja dejanja in misli.
5. vedi, da tvoje misli ustvarjajo tvoje življenje.
6. bodi pozoren na svojo intuicijo.
7. zavedaj se, da kar daš, to dobiš. Vedno.
8. ne pričakuj.
9. ne bodi preveč zahteven do sebe in drugih.
10. bodi zadovoljen s tem kar narediš in imaš.
11. zavedaj se, da v grob ne boš nič odnesel.
12. bodi točen, zanesljiv in urejen.
13. ne pozabi na redno umivanje in nego svojega telesa.
14. poskrbi za svojo dušo in vsaj malo meditiraj.
15. dajaj iz srca, brez zahteve za povračilo nekega dne in brez »metanja naprej« potem nekoč…

to je vse, če bi se tega vsak držal, bi svet lepši bil.

In ljudje bi se imeli radi.

Ne pa da se sovražijo, tekmujemo in ignorirajo drug drugega. Ter tako prizadenejo samo druge, sebi pa ustvarjajo slabo, zelo slabo karmo, ki jo potem morajo spet nekako oddelati in se spet in spet rojevati ter trpeti.

Dajajte radostno in radostno boste dobili (če boste dajali iz čistih namenov in iz srca, drugače ne šteje).

Odpuščajte in radostite se vsak dan, vedno znova in pa spet. Da lepši bo ta naš mali svet. 

Toliko z moje strani do zdaj,

Sonja

Lepo napisano. Napisano… Napisano….. Napisano…..