Obiskala sem sina, ki je skupaj s prijateljem zbežal iz komune, po slabih petih mesecih bivanja v RETO, čim je dopolnil 18 let. Zdaj sta zunaj že skoraj leto in pol, obisk je bil na sinovo željo. Bilo me je grozno strah prevega srečanja. Prišel je utrujen, gostobeseden, z rdečimi očmi in zelo suh. Najprej je ponosno pokazal dokumente o zaposlitvi in seveda zavarovanju. S prijateljem živita v turističnem mestu ob obali Španije. Skupaj smo bili pet dni, oz. pet večerov, saj sin dela od jutra do večera. Kmalu sem ugotovila, da je zelo delaven, živi v najemniškem stanovanju in mu je zaposlitev zelo pomembna. Pripovedoval je o življenju po pobegu, bilo je grozno, preživljala sta se s prosjačenjem, potem sta najprej pomagala pri parkiranju na parkiriščih, nato sta delala razna dela na črno in spomladi letos sklenila pogodbo, na katero je izredno ponosen. Pogovori z njim so bili pogovori z odraslim, saj se sam preživlja. Zdel se mi je veliko zrelejši in me je vsak večer bolj razveselil. Počasi postajam ponosna nanj. Doma nikdar ne bi dosegla tega, ker mu ne bi mogla zaračunati najemnine in drugih stroškov. Mislim, da se je od treh pomembnih stvari naučil odnosa do dela, manjka mu še obvladati odnos do denarja (ker mesečno zapravi vse, kar zasluži) in odnos do prostega časa.Ko pride zvečer z dela se zakadi s travo, da se sprosti, enako tudi čez vikend. To mi je tudi sam povedal, enako ravna tudi prijatelj. Zaradi tega kajenja sem v skrbeh. Zaradi trave, ki jo je kadil že na poti v šolo, sem ga spravila v komuno in zdaj jo ponovno kadi. Povedal je, da je zadovoljen delati ves dan, zato, da ne “bo spet v riti”.Njegov sotrpin je bil v komuni zaradi heroina. Kaj menite?

Spoštovani!

Osnovnega problema vaš sin ni rešil in to je uživanje marihuane. Strinjam se z vami, da je pomemben odnos do dela in to, da človek dela, da si uspe delo poiskati in ga tudi obdržati. Bi vas pa tukaj opozorila na celostno strukturo časa. Za ravnovesje potrebujemo delo, čas za zabavo, za druženje, za aktivnosti, potrebujemo čas zase- za intimne odnose, potrebujemo določene rituale. kakor opisujete vaš sin veliko dela, nima pa nekih zdravih aktivnosti, ki bi ga razbremenile, ki bi mu dale energijo, ki bi ga sprostile in razveselile. In verjetno ravno zaradi nesposobnosti sprostiti se na drugačen način – potrebuje drogo. Očitno se mora učiti na lastnih izkušnjah, le te pa so včasih drage! Pomembna je zmernost- tako pri delu kot pri zabavi kot pri porabi denarja!In ker tega ni in ker je tukaj še vedno droga nekako ne morem deliti navdušenja kljub temu, da se je vaš sin spremenil.
Sin vam je dokazal, da se zmore preživlajti sam, če je bila to vaša želja- potem je uspel, če pa dajete drogo na prvo mesto, potem cilja ni dosegel.
kako razmišla za naprej? Bo ostal v Španiji, se bo vrnil domov, bo nadaljeval šolo? Si bo iskal službo v domačem okolju? Srečno in oglasite se še kaj!

Draga Mima,že nekaj časa spremljam vašo žalostno zgodbo in vem,da ste veliko pretrpela.Zelo pa sem vesela,da se vam je vse skupaj kolikor toliko rešilo,da ste dobila svojega sina nazaj.Tudi moj sin je v retu, v teh dneh bo minilo eno leto,odkar je tam.Razumem vaše skrbi,čeprav imate še hujšo izkušnjo.Rada bi rekla samo kaj v oporo,ko se spopadate z dilemami,sicer vam je že Suzana napisala in jaz mislim,da nek napredek je.Sin,če ne drugega je postal samostojen,zaveda se kaj vam je storil,zato je verjetno želel,da pridete k njemu,da vam pokaže,da se je osamosvojil.Žal pa je prisotna trava,ki je strah in trepet,zaradi nje je zabredel,žal je vaša skrb upravičena,če je bilo njegovo zavoženo življenje zanj dovolj velika šola,se bo izmazal,če ne,bo podlegel.Dobro veste le to,da ste mu sicer lahko v oporo,spremeniti pa ne morete nič.Želim vam in tudi sinu,da bi vama čim večkrat sijalo sonce in da bi bilo čim manj deževnih dni.

Oglašam se, da povem kakšna je trenutna situacija.Šin je že tri leta v istem mestu v Španiji.Star je 21let. Z njim je še vedno njegov starejši prijatelj, s katerim sta ušla skupaj iz komune. Imata najeto stanovanje, sta redno zaposlena v gradbeništvu in delata od jutra do noči. Sin je k sebi povabil tudi starejše dekle, ki je živela v kombiju na isti ulici. Zdaj je že eno leto to njegova punca, ki občasno tudi kaj dela, sicer pa jo sin preživlja.Po njegovi pripovedi je imela nekoč probleme z drogo, vendar je zdaj (?) z njo vse v redu. Doma je iz Bretanije. Sina redno kličemo po telefonu in smo ga že večkrat obiskali, jaz in sorodniki(obisk ima na vsake pol leta in je zelo vesel). Skoraj vsak mesec mu pošljem paket s kakšno obleko, njegovimi keksi, kakšnim CD-jem, knjigo in spominki s potovanj.

Skrbi me, ker je njegovo življenje tako naporno, ker kadi travo in cigarete, ker živi iz rok v usta in je na koncu meseca denarna kriza. Skrbi me, ker ne razmišlja o nadaljevanju šolanja, ker je tako lahkoveren, da verjame, da bo tam odprl svoje podjetje, kupil stoje,..dejansko pa ne more narediti niti šoferskega izpita. Skrbi me ta punca, ali se morda ne drogira in ali ga ne izkorišča. Vedno sem ga učila, da je največja vrednota pomagati drugim,zato sem na nek način ponosna na njegovo hrabrost, po drugi strani pa z njegove strani ne čutim skoraj nobenega zanimanja zame, sočutja,pozabi na naše rojstne dneve, kje pa, da bi nas prišel obiskati. Vedno pove, da ve, da nam je v redu in se za nas ne sekira. Res nam je nekako v redu, naši večeri so prosti, hodimo na počitnice in si privoščimo potovanja.

A moj sin dela v grozni vročini, njegova prehrana je slaba, včasih dela tudi ponoči,..kajenje,.Gozno mi je, ko na popotovanju vidim podobne delavce, ki opoldan, počivajo za kakšno steno na gradbišču. Večkrat mi pride na misel vprašanje, a sem to želele mojemu otroku? Kakšen bo njegov naslednji korak? Vem, da redno dela, ker je sam najemnik stanovanja v mestu. A skrbi me kajenje cigaret in trave, skrbi me, ker je edini dan njegovega počitka nedelja?

Ni je mame, ki bi z lahkoto opazovala uničevanje otroka.Vem, boste rekli, pomisli, kaj hujšega bi bilo lahko z njim. Res, a ne samo z njim, tudi z vsakim, tudi z vašim? Zakaj samo z njim? A ga nisem tudi jaz crkljala kot ostale mame, a ga nisem previjala kot ostale,a mu nisem pela kot ostale? ZAKAJ moram biti zadovoljna s tem, DA Z NJIM NI KAJ HUJŠEGA.

Kot starš sem mu tisočkrat rešila življenje. Če ga, dojenčka, ne bi nosila, bi se ubil. Če ga ne hranila, bi shiral. Če ga ne bi previjala, bi zgnil v svojem lastnem blatu. Če ga ne bi držala za roko, bi ga povozil avto,če..Zdaj pa lahko samo spremljam.

Zadnjo potezo sem naredila, ko sem ga nekako prisilila, da je šel v komuno. Bala sem se, da zaide v trdo drogo, ker je bilo trave vsak dan že veliko. Poleg tega (je) travo kadil tudi njegov oče (družina je razpadla) tudi zato sem se bala, kaj bo s sinom.

Kaj mislite? Kritizirajte moje ravnanje,razmišljanje, če se z njim ne strinjate? Svetujte? Ne bi rada delala napak.Hval vsem.

MIMA

Ni mi najbolj pomembno, da se sin vrne k meni, ampak njegovo zdravje, nato njegovo zadovoljstvo.