Pozdravljeni,
Sem študentka, stara 19 let in v začetku lanskega leta sem zbolela za anoreksijo nervoso. Hujšati sem začela, ker sem bila celo otroštvo pretežka. V času do letos januarja sem bila tudi štirikrat hospitalizirana. Na svojem dnu sem imela pri 156cm višine, vsega skupaj 31kg. Bila sem pod mejo itm vse do junija ko sem začela z drugo skrajnostjo. Začela sem se basati s hrano, vse česar prej nisem zaužila zaradi strahu pred debelostjo, mi je zdaj užitek. Na začetku mi je to celo ugajalo saj je bila moja podoba v ogledalu vse bolj podobna “normalnim dekletom”, vendar sem se kmalu začela zavedati,da tak način ni koristen za telo in prehajam v odvisnost. Naenkrat lahko pojem cel kozarec nutele, ki jo nikoli v otroštvu nisem marala, cel hlebček sira, škatlo kosmičev,… vse kar mi pride pred oči. In ne morem se ustaviti, jem ker mi je dolgčas, ker se slabo počutim, ker sem žalostna,… Skratka vedno najdem razlog. Včasih se zadovoljim že s tem, da bližnje nekako prevaram da sem živilo pojedla, saj sem to počela pred letom dni, da so bili zadovoljni (vendar sem jo takrat zavrgla), danes pa pojem še več. Da ne pretiravam naj povem, da se na teden zredim za okrog 3,5kg. Sedaj tehtam že okoli 65kg in tehtnica se še kar ne ustavi. Ne skrbi me toliko teža, ampak moja odvisnost od hrane, ki jo ne morem premagati, ne morem skozi sebe. Res nevem kaj naj storim na koga naj se obrnem. Trenutno obiskujem psihiatrinjo na cmz, vendar mi pogovori ne pomagajo.

Draga “Študentka”,
žal mi je, da se je tako obrnilo iz ene vrste motnje hranjenja v drugo, ampak pogosto se zgodi, da če se dela predvsem samo na urejanju hranjenja, da se samo zamenja motnja hranjenja, kot odvisnost, še vedno pa se življenje vrti okoli hrane, kot sredstva, ki blaži, maši ali odvrača od drugih problemov in stisk, ki se jih je potrebno lotit in reševati na drug način, da je sploh možno resnično okrevanje od motnje hranjenja.
Priporočala bi ti, da še naprej pridno in redno obiskuješ psihiatrinjo, za dodatno podporo in pomoč se lahko vključiš v katero od nevladnih organizacij (npr. Muza, Svetovalni svet, lokalna organizacija v tvojem kraju) ali pridružiš skupini Overeaters Anonymus. Potrebno je delati na tem, kako se spopasti in zdržati z občutki, ki so ti zgleda težki in ki morda “skrivajo še kako težko, odrinjeno temo”.