Pozdravljeni!

Zanima me, kako lahko ozdravljena motnja hranjenja vpliva na moznost zanositve v postopku ivf. Z motnjo sem se borila v studijskih letih (malo jedla, veliko sporta, cca 1tedensko bruhala), priblizno tri leta. V tem casu sem izgubila menstruacijo.

Zadnje dve leti imam menstruacijo redno (zmerne krvavitve), ovuliram redno (sicer lutealna faza 9-10 dni), dobila sem nekaj kilogramov, ne pazim vec na tezo. Krvna slika je vredu, spolni hormoni vsi v referencnih vrednostih, po mnenju ginekologinje imam se zelo veliko zalogo jajcnikov. Stara sem 32 let in telesno aktivna. V postopek ivf bova sla zaradi premajhnega stevila semencic partnerja.

Zanima me moznost uspeha postopka in pa vpliv (ozdravljene) motnje hranjenja (ki pa sicer menim da ni bila ekstremna).

Hvala,

Nadja

Živjo Nadja,

nisem sicer strokovnjakinja, imam pa izkušnjo z motnjo hranjenja in neplodnostjo. Od konca OŠ do diplome sem se spopadala z anoreksijo. Zdaj sem v redu, menstruacije imam že leta redne in ovulacije tudi, vendar otrok ni.

Ko sem jaz raziskovala vpliv MH na plodnost, sta se pojavljala dva problema. Prvi je menstruacija oziroma urejen cikel, ki zahteva določeno količino maščobe v telesu. Seveda je prvi pogoj, da si pridobila dovolj teže, da telo normalno menstruira, vendar so kilogrami pomembni tudi v postopku. Postopek je namreč reguliran s hormoni, ki pa so topni v maščobah, zato lahko prenizka teža vpliva tudi na izid postopka. Pri zelo suhih ženskah je tudi večje tveganje za hiperstimulacijo in za torzijo jajčnikov, kar so lahko hudi zapleti.

Druga težava, ki se pojavlja, pa je kvaliteta jajčnih celic. Tu je manj virov, saj je to težje preučevati, vendar obstajajo teorije, da z življenjskim slogom lahko vplivamo na to. Posledično naj bi dolgotrajne motnje hranjenja lahko trajno poslabšale kvaliteto jajčnih celic, vendar zato nisem nikjer našla nobenih zanesljivih dokazov. Težava je, da se pri kvaliteti jajčec enostavno ne da vedeti, kakšna bi bila, če MH ne bi bilo, zato je tu kakršnokoli obremenjevanje nesmiselno.

Ženske z ozdravljeno MH, ki nimajo nepopravljive telesne škode (odpoved organov itd.), lahko kasneje v življenju zanosijo s približno enako uspešnostjo kot druge ženske. Treba pa je upoštevati, da je dejavnikov na stotine in nikoli ne moreš vedeti, če je tvoja težava res posledica tvoje motnje hranjenja ali česarkoli drugega, kar se ti je zgodilo v življenju. Nismo roboti in dve ženski na popolnoma enake okoliščine ne bosta enako reagirali. Primer je že recimo izguba menstruacije – nekatere jo izgubijo že na robu zdrave teže, druge pa še menstruirajo 10 kg pod normalnim ITM. Enako je pri nosečnosti – dogaja se, da zanosijo ženske v najbolj nemogočih razmerah kot so lakota, strupeni dejavniki iz okolja, droge itd., ene pa nikakor kljub 200% prizadevanjem in optimalnem življenjskem slogu.

Ti si svoje preteklosti ne ženi k srcu, le pazi, da se v zelo stresnih postopkih ne vrneš na stara pota. Meni je bilo zelo hudo, ko mi je zdravnik rekel, da priporoča, da se zredim, čeprav sem bila že na “normalni” teži. Nekako sem bila pripravljena na to, da se bom zredila v nosečnosti, nisem pa pričakovala, da bo to potrebno že med postopkom. Včasih mi je težko tudi po punkciji, ko sem vsa napihnjena in mi obleke niso prav, in so trenutki, ko podoživim čustva iz preteklosti. Mogoče je dobro, da si vnaprej opozorjena. Vsaj zase vem, da sem na nekatere triggerje bolj občutljiva 🙂 Ti pa nadaljuj z zdravo prehrano in zdravim razmišljanjem, daleč si že prišla 🙂